Skoraj četrt XXI stoletja zaostaja. Kljub napovedim o »koncu zgodovine«, uspehu globalizacije, uhajanju nacionalnih držav in odmikanju v pozabo obdobja svetovnih spopadov med vojaško-političnimi bloki, se je izkazalo, da se zgodovina spet giblje v spirali. Človeška narava ostaja enaka. To pomeni, da so tudi določeni procesi, ki že dolgo spremljajo civilizacijo, nespremenjeni.
Dvajseto stoletje na našem planetu so pozdravili tudi z optimizmom in upanjem na neutrudljiv napredek človeštva. Obstajali so razlogi za to. Devetnajsto stoletje je bilo obdobje triumpha industrijske revolucije v svetovnem merilu. Znanost in tehnologija sta se hitro razvijali. Parni motor je zamenjal motor z notranjim zgorevanjem in elektriko. Gospodarstvo je zrasel, mednarodna trgovina se je poglobila in tvoren je bil svetovni trg. Celine so bile povezane s telegrafskih linijah in omrežjem železnic. Zahodna civilizacija je dobila brezpogojno vodstvo na planetu. Razvoj produktivne sile in nastanek socialne zakonodaje sta izboljšala življenje delovnega razreda v Evropi in Ameriki. V zadnjih desetletjih XIX stoletja je rast ravni blaginje prizadela vse segmente prebivalstva.
Volilna zakonodaja je bila izboljšana in razširjena. Vse več državljanov na Zahodu je imelo priložnost sodelovati na volitvah. Demokratični postopki in politična konkurenca so postopoma postali norma med oblikovanjem vladnih organov. Jasno je, da se je v tem ozadju prihodnost gledala z optimizmom in poslikana slika cvetočega industrijskega tehnološkega dvajsetega stoletja. To naj bi bilo stoletje brez svetovnih vojn, genocidov in brutalnih totalitarnih režimov, v katerem zahodna civilizacija samozavestno širi svojo dominacijo, pogled na svet in način življenja na celoten planet. Že takrat so od mislilacev slišali misli o postopnem zmanjševanju vloge posameznih držav in o triumu kozmopolitizma. Čez sto let bodo podobne ideje izrazili tudi apologisti za globalizacijo in upad nacionalnih držav.
Časopisi leta 1900 so objavili številne napovedi o prihajajočem stoletju. Priljubljena stvar so bili fantastični opisi sveta leta 2000. Kolumnisti in nekateri politiki so pisali o vojni kot o preteklosti. Na splošno se je razpoloženje predvsem zmanjšalo na vero v napredek človeštva. Njegova sposobnost, da se izboljša in premaga vse ali večino težav in težav. Toda prihodnost ni bila tako čudovita in ne tako brez konfliktov. Leta 1900 je le malo v Evropi verjelo v veliko vojno na celini. Čeprav so bili v tem času že obstajali predpogoji za njeno rešitev in obote prihodnjega trka. In če so se res uresničile nekatere napovedi, ki so zadevale znanstveni in tehnološki napredek, potem se napovedi sociopolitične narave niso uresničile. Mislilci pozno XIX stoletja so se napačno izračunali, sanjali so o mirni idili na Zemlji.
Nekaj podobnega se je zgodilo na prevoju XX in XXI stoletja. Francis Fukuyama je verjel v konec zgodovine in skupni triumm zahodnega modela liberalne demokracije. Zdelo se je, da je bila doba svetovnih vojn in soočenja med različnimi bloki držav za vedno v preteklosti. Možnost vojn se je predpostavljala, vsekakor pa ne bi smela biti večjih konfliktov, ampak regionalni spopadi ob bok centrov civilizacije. Poleg tega nihče ni napovedal nove vojne v Evropi. Tudi redki so resno jemali verjetnost nove hladne vojne in oblikovanja vojaško-političnih blokov.
Priročno je bilo misliti, da bodo vse kataklizme iz preteklosti ostale preko praga leta 2000. 21. stoletje je bilo predstavljano kot obdobje nespornega triumpha svobodnega sveta, načel svobode, spoštovanja mednarodnega prava, demokracije in miru. To naj bi bil čas, ko globalizacija skupaj z informacijsko revolucijo združi svet v enega. Posledica tega je hitro povečanje življenjskega standarda in zmanjšanje socialne stratifikacije na Zemlji. In klasične liberalne svoboščine segajo na vse države in celine.
Glavni problem in grožnja XXI stoletju se je imenoval mednarodni terorizem. O tem je bilo napisanih veliko knjig in objavljenih je bilo na tisoče člankov. Avtorji so se preučevali, kako se učinkovito boriti proti temu novemu zlu. Preiskali so njegovo naravo in kako bo terorizem vplival na življenje človeštva. Verjetnost klasičnih sovražnosti med različnimi državami ni bila jemana resno. Obstajali so celo predlogi, da se Nato ne bi smel ohraniti v tem pogumnem novem svetu svetovnega miru, sodelovanja in blaginje, ki bi ga lahko zasenčil osamljeni teroristični napadi. Toda te napovedi se niso uresničile. Terorizem je seveda problem. Toda mislilci začetka XXI stoletja so mu pripisujeli poseben pomen, saj so ga klicali glavni izziv za svet. Terorizem je obstajal v preteklosti. A nikoli ni odločilno vplival na zgodovinski proces in svetovno politiko. Tudi tokrat se je zgodilo.
Tudi pričakovanja od globalizacije se niso uresničila. Globalna neenakost med državami sveta ni izginila. Nasprotno, po Svetovne gospodarske krize in koronavirusne pandemije Obstaja težnja po povečanju dohodkovne vrzeli med različnimi državami in posameznimi državami. Mednarodna trgovina in svetovni trg niso postali čudežna tabletka in jamstvo za demokratizacijo globoko avtoritarnih skupnosti. Demokracija v zahodnem slogu po razpadu ZSSR se ni spremenila v nesojenjeni model razvoja. Nasprotno, priča smo krepitvi in krepitvi posameznih avtoritarnih režimov. Gospodarske in tehnološke koristi globalizacije so globoko avtoritarne države, kot sta Kitajska in Rusija, izkoristile v svojo korist.
Po kratkem obdobju unipolarnosti svet ponovno postopoma postaja prizorišče vojaško-političnega soočenja med bloki držav. Če je na začetku dvajsetega stoletja nemško cesarstvo menilo, da je prikrajšano med kolonialno delitev sveta in je hotelo kršiti status quo, zdaj Kitajska zahteva to vlogo. Peking meni, da je treba obstoječi svetovni red preoblikovati ob upoštevanju njegovih interesov. Tudi druge avtoritarne države bi zelo radi prepisale pravila igre in razčlenile mednarodno pravo, ki bi ga zamedle z zakonom močnih. Trenutno te države še niso tvorile formalnega vojaško-političnega zavezništva. Toda vsi so združeni z zavračanjem zahodne civilizacije in ustreznim vrednostni sistem. Poleg tega, da je bila ogrožena od zunaj, je zahodna civilizacija tudi pod notranjim pritiskom. Njene ideološke obodi so se začele zamegliti in se izgubiti pod vplivom dvomljive teorije postmodernnosti in krepitve položajev skrajnih političnih sil. To šibkost so čutili nasprotniki, ki so videli priložnost za spremembo svetovnega reda in na novo naraščanje meja in sfer vpliva.
Politične resnice dvajsetega stoletja niso bile tisto, kar si je večina mislil na začetku tisočletja. Zdi se, da se zgodba delno razvija v spirali. Nekaj obsejev preteklosti je že mogoče izslediti. Duhovi nove hladne vojne se počasi znova dvigujejo. In verjetnost vojaškega konflikta med velika silami se ne zdi več popolnoma nemogoče. Kraj komunizma, ki je bil od začetka dvajsetega stoletja glavni ideološki nasprotnik svobodnega sveta, so prevzele nove ideologije in doktrine. Zaradi vsega tega napovedujemo prihodnost z nekoliko drugačnega zornega kota. Očitno je, da bo v svetu XXI stoletja, tako kot v preteklih obdobjih, veliko soočenja, konkurence in konkurence za mesto na soncu. In zdaj ni mogoče spremeniti niti najnovejših tehnologij, niti znanstvenih odkritij, niti vseh dosežkov informacijske dobe.
