Ep o trojanski vojni bralcu predstavi številne legendarne junake – tako smrtnike kot bogove. Nekaterim je všeč impulzivni in neusmiljeni Ahil, drugi plemeniti Hektor ali zviti Odisej. Toda lik pesmi, ki nikoli ne bo izgubil svojega pomena, je hči kralja Troje – Kasandre, obdarjena z darom napovedovanja prihodnosti. In prekletstvo, ki ga je naložil ljubosumni Apolon – nihče ni verjel njenim napovedim. Še posebej, ko je Kasandra prepričala Trojance, naj v mesto ne pripeljejo lesenega konja.
V stoletjih in tisočletjih, ki so sledila trojanski vojni, so mnogi ljudje videli zlobna znamenja in posvarili tiste okoli sebe pred nepremišljenimi dejanji. Najpogosteje je neuporabna. Oseba, ki pozna in razume preteklost na zadostni ravni, je povsem sposobna videti analogije med njo in sedanjostjo. Če se je nekoč določena kombinacija dejanj in dejavnikov končala s tragedijami, smrtjo ljudi, mest ali celotnih držav in civilizacij, potem v sodobnem času takšna kombinacija verjetno ne bo povzročila bolj pozitivnih posledic.
Pred kratkim je minila še ena obletnica bitke pri Krutyju. Dogodek, ki je kljub plastem mitologizacije zelo simbolična in zelo razkrivajoča epizoda ukrajinske zgodovine. Toda koliko tistih, ki vedo vsaj malo o poteku dogodkov, in morda tistih, ki so na družbenih omrežjih objavili slike za dan junakov Krutyja, ujamejo neprijetne, moteče vzporednice z našo sedanjostjo? Mogoče da. Vendar je vedno več znakov, da večina raje ni.
Navsezadnje glavno vprašanje, ki bi ga bilo treba zastaviti preteklosti, ni “kdo?”, “kaj?”, “kje?” ali “kdaj?” (čeprav brez njih ni načina). Ključno vprašanje je “zakaj?”. Zakaj mlada Ukrajinska ljudska republika ni mogla odbiti prvega, še ne zelo močnega boljševiškega napada pred več kot stoletjem? Zakaj so morali Muravjevovi oddelki na poti v Kijev pridržati le 500 ukrajinskih vojakov?
Obstaja veliko takih “zakaj?” za te dogodke, pa tudi za nič manj razlogov. Toda nekateri od njih si zaslužijo posebno pozornost. Na primer, apatija družbe, utrujene od dolge vojne, ki je zajela tako civiliste kot številne vojake. Na predvečer bitke pri Krutyju so vojaki 13. polka Sich zapustili lokacijo ukrajinske vojske in bili samovoljno demobilizirani. Nekaj dni prej je bil eden od razlogov za izgubo ključne postaje Bakhmach ta, da je bojni oddelek Prve ukrajinske vojaške mladinske šole zaradi izčrpanosti in pomanjkanja dopolnjevanja / rotacije, v sodobni terminologiji, »odšel v SZCH« v Kijev.
Celotne enote so razglasile nevtralnost v vojni boljševiške Rusije proti Ukrajini, saj menijo, da to ni njihova stvar – kot večina vojakov iz Kijeva. Poveljnik ukrajinskih vojakov v smeri Bakhmatsk, stotnik Nosenko, se je za pomoč obrnil na 800 vojakov kurena. Taras Shevchenko, katerega sodelovanje pri obrambi Krutyja bi lahko spremenilo potek bitke. Kljub svojemu domoljubnemu samonaslovu so ti vojaki Zavrnil, v kateri je izrazil željo po “sprejetju revolucionarnega [більшовицький] z dolžnim spoštovanjem in jim čestitati kot borcem za delovno ljudstvo in jim nuditi vse vrste podpore”, pozval k prenosu oblasti v roke Sovjetov in protestiral proti »bratomorni vojni z Velikoruskim proletariatom«.
Omeniti je treba številne napake in kriminalno naivnost voditeljev mlade ukrajinske države, ki so bili navdušeni nad revolucionarno socialistično romantiko, zlasti pri organizaciji lastnih oboroženih sil. Leta 2014 je odsotnost vojske, pripravljene na boj, ki je ustrezala politikom in več kot dve desetletji neodvisnosti ni motila skoraj nikogar med državljani, skoraj spet postala usodna. Tokrat, tako kot kasneje, leta 2022, je bila pobuda in zadostna kohezija družbe, da se je uprla agresorju, ki je rešil. Še en dejavnik, ki je med ukrajinsko revolucijo 1917-1921 močno manjkal.
V prvih fazah obsežne ruske invazije se je zdelo, da so se Ukrajinci naučili lekcij izpred sto let. Da škodljivost atamanizma, logike, kot je »če ni socialistične Ukrajine, potem naj je ni« in notranji spori pred rusko agresijo, niso zaman preučevani v vsaki šoli. V zadnjem času je postalo vse bolj očitno, kaj se je zdelo.
Spet so na oblasti kratkovidni voditelji, za katere so (vsaj nekatere) ocene in ohranjanje moči prednostna naloga pred zaščito države. Spet prihaja do sporov med politiki in vojsko, čeprav na srečo ni prišlo do položaja Petljure/Bolbochana. Vsaj za zdaj. Tudi nekateri vojaki tega ne morejo prenašati, če ni zadostnega števila rekrutov in stalnega bivanja na fronti – od tod ogromno število SZCH. In to je zato, ker mnogi Ukrajinci, utrujeni od dolge vojne, izberejo lastno varnost in udobje kot višjo prednostno nalogo, namesto zaščite države. In za to najdejo izgovor.
Lahko izrazimo neskončno ogorčenje nad dejanji politikov, mobilizacijskim mehanizmom, korupcijo in drugimi pomanjkljivostmi našega Država je v času popolne vojne. Navsezadnje je vse res zelo daleč od idealnega, zato očitno ni dim brez ognja. Ena stvar pa je izraziti nezadovoljstvo, druga pa slediti povodcu lastne nevednosti, pomnoženi z ruskimi informacijskimi posebnimi operacijami. Lahko kritizirate »busifikacijo«, toda videti največjega sovražnika ne v Rusih in Moskvi, ampak v lastnih vojakih – in jih napadati, zdaj pa jih celo ubiti – je onkraj zdrave pameti. In kritična grožnja naši državi in družbi.
Kljub vsem pomanjkljivostim je sodobna Ukrajina naša država. In mi, državljani, smo v prvi vrsti odgovorni za njegovo stanje, njegov razvoj, njegovo zaščito (če ne na fronti, potem vsaj vsakdo prispeva k temu cilju po svojih najboljših talentih in sposobnostih) in njegove pomanjkljivosti. Navsezadnje smo mi tisti, ki volimo politike, še posebej pa tiste, ki obljubljamo srečo vsem, za nič. To je neprijetno priznati, ker je veliko lažje preneti odgovornost. Ker oblasti “niso takšne” in mobilizacija je “napačna”.
Vendar trenutno nimamo druge Ukrajine. Lahko ga ustvarimo v prihodnosti, če ga shranimo zdaj. Ker če ne, potem se bodo trenutne težave zdele kot rože. Konec koncev, po izgubi postaje Kruty zaradi pomanjkanja vojakov, je bil v Kijevu “rdeči teror”, ki so ga ujeli boljševiki. Po izgubljenih osvobodilnih bojih 1917-1921 – tako zaradi krmarjev kot zaradi naše družbe v tistem času – je prišlo do sovjetske kolektivizacije, holodomorja, usmrčene renesanse in rusifikacije.
Zdi se, da bi morala zgodovina, zlasti s sodobnimi možnostmi za praktično neomejen dostop do informacij, izobraževati ljudi. Da bi jih spodbudil, da ga poslušajo in lekcije, ki jih ponuja vsem. Rad bi se imel za pretiranega pesimista, toda dlje ko greš, bolj tesnobno pričakovanje se prikrade. Če se bo to nadaljevalo – tako pri nastopu političnih elit kot pomembnega dela družbe – bo podoba iste Kasandre najbolj primerna za ukrajinsko zgodovino. Videc, ki vedno natančno napoveduje prihodnost, vendar nikoli ne želi, da bi ga slišali. In ki nima druge izbire, kot da nemočno opazuje, kako iste usodne napake vsakič vodijo do istih tragičnih koncev.
Trojanski konj je že na našem pragu. Toda še vedno ni prepozno, da se ga pravočasno znebite in potolažite nesrečno Ukrajinko Clio-Cassandro.
