Začetek dvajsetega stoletja. Majhna skupina ukrajinskih osebnosti v Kijevu se je odločila za objavo prvega ukrajinskega dnevnega časopisa – “Rada”. Potreba po tem v realnosti ruskega imperija je očitna, saj bo takšna revija prispevala k širjenju ukrajinskega jezika in zavesti med pretežno še vedno nacionalno inertno množico Ukrajincev. Projekt Rada se je soočal s številnimi težavami. In niso bili vsi posledica ruske avtokracije, čeprav so bile grožnje zaprtja s strani oblasti, glob, zaplemb in tožb v uredništvu običajne.
Vir težav so bili sami Ukrajinci. Nekatere nacionalno ozaveščene osebe niso sprejele liberalno-demokratične “Rade” zaradi lastnih socialističnih pogledov. Nekateri pisci in publicisti so bili užaljeni zaradi časopisa, ker si je drznil objaviti kritiko njihovega dela. Toda največja grožnja so bile finance. Bilo je tako malo naročnikov (2-3 tisoč za celoten ruski imperij z več deset milijoni Ukrajincev), da naročniška sredstva niso pokrivala niti polovice letnega proračuna Rade. To bi bil še en neuspešen poskus v dolgi vrsti svoje vrste v ukrajinskem življenju v tistem času. Če ne bi bilo številke založnika.
Yevhen Chykalenko, ki je bil bogat lastnik zemljišč, je vse svoje finančne in človeške vire usmeril v korist ukrajinskega vzroka. Po njegovem že krilatem izrazu je ljubil Ukrajino “do globine žepa”, medtem ko jo je večina ljubila z besedami, vendar ni bila pripravljena spremeniti besed v finančno podporo. Leto za letom, ko se je zadolževal zaradi nadaljevanja objavljanja “Rade” tako zaradi ruske politike kot zaradi pasivnosti Ukrajincev, Chykalenko zagotovo ne bi zavrnil dobre donacije, ki bi zagotovila vsaj nekaj stabilnosti tako pomembni pobudi za Ukrajince.
Leto je 2025. Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je za 90 dni prekinil vladno financiranje projektov v okviru Agencije ZDA za mednarodni razvoj (USAID). Namen je revizija, ki bi morala ugotoviti izvedljivost uporabe sredstev ameriških davkoplačevalcev. Program USAID zajemajo številne države. V okviru te pobude je Ukrajina samo od začetka popolne invazije prejela več kot 37 milijard dolarjev finančne podpore na različnih področjih.
Takšna dejanja ameriškega predsednika so privedla do polarnih reakcij med Ukrajinci. Nekateri podpirajo odločitev, saj menijo, da je odvisnost številnih, zlasti javnih pobud od podpore z nepovratnimi sredstvi, škodljiva in celo takšna, ki deluje bolj v interesu donatorjev kot v interesu Ukrajine. Drugi se veselijo, da bo zdaj manj promocije tako imenovane »agende« s poskusom promocije teme spola in različnih strpnosti, tudi kjer je to odkrito za lase privlečeno. Obstajajo tudi drugi motivi – razumni in absurdni.
Po drugi strani pa se je težko ne strinjati s tistimi, ki opozarjajo na pomen ameriških sredstev ne le za dvomljive projekte, ampak tudi za kritične. Obnova poškodovane infrastrukture, pomoč notranje razseljenim osebam, veliko porabe za izobraževanje in medicino – to je le nekaj točk z dolgega seznama področij, kjer USAID Vsaj takoj bo prišlo do pomanjkanja in nevarnosti ustavitve potrebnih projektov.
Na žalost spet prevladuje črno-beli pristop – bodisi zelo dober ali zelo slab. Prva možnost: Trump se bori proti širjenju psevdoznanstvenih teorij, ki temeljijo na spolu – hura zanj! Ni pomembno, da poleg tega njegova dejanja ogrožajo druge – resnično pomembne – pobude za Ukrajince. In na splošno, tako zanje, tistim, ki jedejo štipendije, in Sorosovim otrokom. Po drugi strani pa razumevanje resničnih problemov prekinitve ameriške finančne podpore le redko gre z roko v roki s spoznanjem, da je bil določen del pomoči v resnici porabljen za ne zelo pomembne stvari, kar lahko povzroči nezadovoljstvo v samih Združenih državah. Nekateri projekti nepovratnih sredstev so res več kot enkrat dajali vtis, da marljivo pripravljajo določen program. Takoj mi pride na misel, kako je navidezno vesela in ustvarjalna “Toronto Television” dosledno demonizirala ne le Trumpa, ampak na primer Borisa Johnsona. Imenovali so ga “ukrajinski Lyashko”, ki so ga izvlekli iz las – zelo vredno vedenje za borce proti diskriminaciji. Toda dogodki po 24. februarju 2022 so pokazali, da sta Hu in gospod Johnson. In ni bilo opravičil od kreativcev televizije Toronto, ki so obstajali na nepovratnih sredstvih. Ni treba govoriti o »levih« težnjah Hromadske.
Za vsem tem se izgubi več resnično pomembnih vprašanj. In kako se je zgodilo, da veliko pomembnih infrastrukturnih projektov ne more obstajati brez ameriških sredstev? Zakaj je od njih odvisnih veliko res kul kulturnih pobud? Zakaj so ključ do nastanka visokokakovostnih ukrajinskih filmov? Zakaj založbe pogosto vključujejo mednarodne partnerje za objavljanje svetovne klasike ali aktualne nefikcije v ukrajinščini, država pa ni sposobna trajnostne in premišljene podpore knjižni založniški industriji? Zakaj sredstva za ukrajinski inštitut knjige ali Ukrajinska kulturna fundacija vedno v proračunu, kot da bi mačka jokala, medtem ko nihče, razen njenih ustvarjalcev in oblasti, nima veliko večjih vsot denarja za nepotreben teleton? In ne bo mogoče potisniti vsega v vojno, ker razmere pred letom 2022 niso bile nič boljše, še bolj pa pred letom 2014. In pogosto še slabše. Ker časi niso tako stari, ko so se ukrajinske knjige (z nekaj izjemami) skrčile v najtemnejšem kotičku knjigarn, polnih ruskogovorečih izdelkov, gledanje filma v ukrajinščini v kinu pa je zvenelo kot sanje. Napačno je, da se vsa ta vprašanja obravnavajo kot retorična, ker se v tem primeru ne bo nič spremenilo.
Pasivnost ukrajinskega državnega stroja je tako znana, da nas sili, da si zastavimo še eno vprašanje: zakaj številne pobude v letih nepovratnih sredstev niso mogle postati vsaj samozadostne? Ne govorimo o nišnih projektih, kjer je to komaj mogoče. Vendar je presenetljivo, da tako obsežne strukture, kot sta Hromadske ali Ukrajinska pravda – s svojo medijsko prisotnostjo in pokritostjo občinstva – ne morejo normalno delovati brez ameriških davkoplačevalskih dolarjev. Vsaj 90 dni. Za takšne primere so naslednji trije meseci priložnost za ponovni razmislek o lastnih načelih in pristopih. Če se bodo uspeli spopasti s tem izzivom, bo za te organizacije vse v redu.
Poleg tega obstaja veliko priložnosti za pridobitev finančne podpore skupnosti. Patreon, By Me a Coffe, monobanke itd. – vsa ta orodja dajejo ljudem priložnost, da finančno podprejo projekte, ki jih imajo radi. To zahteva skrbno delo, interakcijo z občinstvom in ustvarjalnost. Seveda je lažje, da ne skrbite preveč, saj imate stabilno financiranje z nepovratnimi sredstvi. Toda nič na tem svetu ni večno.
Zgoraj opisani scenarij je resničen. Med izobraževalnimi pobudami lahko omenimo »Zadnjega kapitalista«. Projektni skupini je uspelo ustvariti komunikacijske platforme na družbenih omrežjih z aktivno skupnostjo udeležencev; razviti YouTube kanal z videoposnetki o gospodarskih, političnih, zgodovinskih in sorodnih temah, ki imajo več deset in več sto tisoč ogledov (in niso sprevrženi); ustvariti lastne izobraževalne programe, kjer se vsi učijo finančne pismenosti. In vse to brez podpore ZDA ali drugih donatorjev. Zato začetek “Zadnjega kapitalista” ni bil hiter. Toda postopnost, potreba po jasni strategiji in odvisnost samo od lastnih in podobno mislečih virov so omogočili ustvarjanje trdnih temeljev. Razširitev občinstva projekta vam omogoča, da oblikujete lastno aktivno skupnost, ki prostovoljno finančno pomaga pomembnemu in zanimivemu projektu. To je običajna shema, ki mirno obstaja v mnogih razvitih demokratičnih družbah.
Navedemo lahko tudi druge primere uspešnih pobud in pobud, ki niso nepovratna sredstva. Vendar bo njihov seznam omejen. Ne samo zaradi nenaklonjenosti ustvarjalcev določenih projektov, da bi sledili tej daljši in težji poti. Ampak tudi zato, ker v sodobni ukrajinski družbi še vedno ni dovolj ljudi, ki razumejo pomen individualnih ali javnih pobud (in ne samo čakanja na državno pomoč). Še vedno primanjkuje tistih, ki imajo dovolj finančnih zmogljivosti, da bi trajnostno podprli dobre pobude. Seveda lahko YouTube kanal obstaja na račun majhnih, a številnih donacij. Toda mnoge druge stvari niso. Od tod tretji problem – potrebujemo ljudi, ki so finančno sposobni in se hkrati zavedajo vloge javnih pobud in svoje vloge v njih. Kot je bil nekoč Jevhen Čikalenko.
Brez tega ne bo trajne civilne družbe. Navsezadnje ne more stabilno obstajati brez mreže horizontalnih povezav, družbene interakcije njenih udeležencev in zadostnega števila zavestnih, proaktivnih ljudi. To je nekoč imenoval britanski filozof Edmund Burke »majhni oddelki«: družina, lokalna skupnost, majhna pobuda, družbena dejavnost v korist vsaj lastne majhne domovine. Vse to so majhne opeke, iz katerih se oblikuje družba, ki je sposobna samostojnega preživetja in razvoja. Pojavi se lahko le s pobudami in organizacijo “od spodaj”. Ker noben socialni inženiring »od zgoraj« ne vodi k dobremu – sovjetske izkušnje nam bodo pomagale. Poleg tega teh procesov ni mogoče ustvariti le na račun zunanje pomoči.
Trenutne razmere z začasno prekinitvijo ameriškega programa USAID to dobro prikazuje. Brez nepovratnih sredstev ne bi bilo veliko resnično potrebnih pobud. Njihova uporaba ni niti manifestacija manjvrednosti, še posebej pa neka oblika izdaje lastne države, kot radi pravijo nosilci ruskih pripovedi. Hkrati je zanašanje samo na nepovratna sredstva kratkovidna strategija, ki je zdaj zelo opazna. Zato so njihova lastna pobuda, komunikacija in razsvetljenje v družbi neizogibni koraki za tiste, ki želijo ustvariti nekaj resnično vrednega in trajnega. Kvalitativna sprememba v družbi je neizogiben predpogoj za spremembe v korist političnih elit, ki oblikujejo državno politiko.
Čeprav Donald Trump sam zagotovo ni razmišljal o tem, ko je prekinil finančno pomoč, vendar je to tisto, kar jeTutsia je izziv za Ukrajince, ki je hkrati priložnost, da naredimo korak naprej v pravo smer.
Navsezadnje je najboljši scenarij, ko obstajajo nepovratna sredstva, programi državne podpore in bogati Ukrajinci, ki pomagajo pomembnim pobudam, in navadni Ukrajinci, ki se, če je mogoče, pridružijo razvoju koristnih projektov. Tako da je več novih Chykalenkov. Da bi imeli podporo lastne zavestne družbe in države in jim ni treba igrati vloge Sizifa in imeti življenjskega kreda “Upam, da brez upanja!”.
