Pred natanko tremi leti se je Rusija odločila za popolno invazijo na Ukrajino in granatiranje civilistov v vseh regijah. To je bil šok za ves svet. Toda Ukrajinci niso bili zmedeni, zbrali so se, moški so množično pobegnili v vojaške urade za registracijo in novačenje. Enotnost, kohezija, zdrav smisel za humor, bogata kultura in dediščina, ki smo jo branili, in primer zmage naših prednikov so nam pomagali preživeti in ne znoreti.
Potem je Andriy Khlyvnyuk na praznem trgu v Kijevu zapel puško “Oh na travniku rdeče viburnum”, ki je zelo hitro postala priljubljena po vsem svetu. To je bila neuradna himna Ukrajincev in simbol našega boja za neodvisnost, ki traja že stoletja. Himno Sich Riflemen so prevzeli vsi brez izjeme – od ukrajinskih otrok in vojske do poslancev Evropskega parlamenta in rock ikon, glasbenikov skupine Pink Floyd. Povemo vam, kdaj se je pojavila pesem »Oh na travniku rdeča viburnum«, kdo so njeni avtorji in čigar duh je podpiral v prejšnjem stoletju.
Ljudska pesem v gledališki predstavi
Prva različica pesmi se je pojavila v Galiciji leta 1914, besedilo in glasbo iz ljudstva pa je predelal Stepan Charnetsky. Pesnik in direktor lvovskega gledališča “Ruska Besida” je izdelal besede ljudske pesmi “Strm Berezhechki Spilled”, jih dopolnil z avtorjevim glasbenim aranžmajem in jih uporabil v predstavi “Sonce propadanja”.
To je bila uprizoritev tragedije Vasila Pachovskega o hetmanu Petru Dorošenku. Vendar pa je režiser žalostno zadnjo pesem »Ali nisem bil viburnum na travniku« zamenjal z bolj optimistično, kozaško pesmijo iz XVII. Stoletja. “Strmi bregovi so se razlili.” Besede v njej je rahlo predelal, tako da so bile bolj primerne za temo igre. Stepan Charnetsky je spremenil tudi ljudsko melodijo.
Gledališče “Ruski pogovor”, 1908
Prvi, ki je slišal pesem, je bilo občinstvo predstave, s katero je gledališče gostovalo v Sambirju, Drohobyču, Stryju, Stanislavivu (Ivano-Frankivsk), Chernivtsi in Chortkiv.
«Nastop umetnikov ob koncu drugega dejanja, ko sta se vodnik in kozaška vojska, odnesena z govorom škofa Tukalskega in Dorošenka, odpravila na pohod ob zvokih glasbe in pesmi, je naredila tako močan vtis, tako raztrgala in dvignila narodni duh, da je v dvorani, napolnjeni z občinstvom na obali, vladala nekakšna ugledna, praznična tišina, zbrani ljudje pa so se tresli od čustev in solze so se jim bleščile v očeh“, Ostap Vesolovskyi je svoje vtise o igri zapisal v časopisu “Dilo”.
Streltsy himna
Avgusta 1914 je v Stryju čotar ukrajinskih sičevskih strelcev Hryhoriy Trukh prvič slišal to pesem od svojega brata Ivanytskyi, ki se je učil od umetnikov lvovskega gledališča “Ruska Besida”.
«Te besede so bile tako zelo primerne za naš položaj v tistem času in so tako živo izražale našo celotno idejo o streljanju, da sem si tu in tam ponovil to očarljivo kitico, in ko smo naslednji dan spet šli ven na vaje, sem sedel pred burso blizu mize in sestavil še tri dodatne kitice, ki so skupaj ustvarile veličastno “rdečo viburnum”“, je zapisal Hryhoriy Trukh v reviji diaspore “Svitlo” (Toronto) leta 1954.
Svoje tovariše je naučil besed pesmi, “Chervona Kalyna” je postala prva puška. Novo besedilo pesmi »Oh in the meadow red viburnum«, ki jo je napisal Hryhoriy Trukh (z izjemo prve kitice) na melodijo Stefana Charnetskega, so ukrajinski Sich Riflemen šteli za svojo himno. Trukh je poudaril, da je dvignil moralo in besede “Naši prostovoljci korakajo v krvavo porjavelost, da bi osvobodili ukrajinske brate iz moskovskih okov” je spomnil na namen gibanja puške.
Pesem boja
Kasneje je pesem ublažila duh vojakov ukrajinske galicijske vojske, Upivtsi. In med sovjetsko okupacijo je pomagal ostati v stiku s koreninami. V poznih 1980-ih sta ukrajinska disidenta Nadija Svitlychna in Leopold Yashchenko pesmi dodala še en verz: “Ne omahujte se, rdeča viburnum, imate belo rožo, ne žalujte, veličastna Ukrajina, imate dobro družino». Na ukrajinskem radiu ga je posnel zbor “Homin”.
Po začetku obsežne ruske invazije na Ukrajino leta 2022 je vodja skupine Boombox Andriy Khlyvnyuk, ki se je prijavil v Teritorialno obrambo Kijeva, to pesem zapel z rahlo spremenjeno melodijo v praznem središču Kijeva, ko je bila prestolnica pod sovražnikovim ognjem. Video se je razširil po družbenih omrežjih, začel se je množično ponovno peti, tako da se je začel nov val priljubljenosti pesmi v Ukrajini in svetu. Eden izmed najbolj priljubljenih vIdeja je bila usmrtitev deček Leo Bushi iz Irpina.
»Oh na travniku rdeča viburnum« je bila izvedena tako v izvirniku kot prevedena v tuje jezike. Imel je številne predstave. Med tujimi izvajalci je prvi priljubljen Kriti z lastnim aranžmajem je bila skladba glasbenika iz Južne Afrike Davida Scotta (The Kiffness). Najbolj zvezdniški umetniki, ki so igrali strelsko pesem z naslovom “Hej, hej, vstani!“, je bila skupina Pink Floyd.
Kdo so bili avtorji pesmi “Oh na travniku rdeče viburnum”
Stepan Charnetskyi se je rodil v regiji Ternopil, študiral v Stanislavivu in Lvivu. Čeprav je bil po izobrazbi inženir, je bil od mladosti kot študent Lvivske politehnike aktiven v kulturnem življenju: pel je v zboru, bil pesnik in član literarnega kroga, pisal in urejal periodične publikacije. Med prvo svetovno vojno je Stepan Charnetsky delal kot pomočnik vodje železniškega odseka, hkrati pa je bil direktor in umetniški vodja gledališča društva “Ruska Besida”. Skupaj s skupino so gostovali v Galiciji, uprizorili dela ukrajinskih klasikov.
Stepan Charnetsky
Poleg »Oh in the meadow red Viburnum« je Stepan Charnetskyi skupaj z Bohdanom Wesolovskim napisal znamenito tango pesem »More Time Will Come« in je bil prvi, ki je v celoti prevedel pesem Adama Mickiewicza »Konrad Wallenrod« v ukrajinščino.
Diplomant gimnazije v Stryju, Hryhoriy Trukh, se je med prvo svetovno vojno pridružil ukrajinskim strelcem Sich. Bil je poveljnik odreda v stoti Dmitra Vitovskega, vodja izvidnikov v Karpatih. Že leta 1917 je bil poročnik in poveljnik sto. Ko je bila ustanovljena Zahodnoukrajinska ljudska republika, je sodeloval na novembrskem obredu v Lvivu.
Častniki USF: Hryhoriy Trukh, Dmytro Vitovskyi, Omelyan Levytskyi, Hryhoriy Ivanenko (fotografija iz Wikipedije)
Hryhoriy Trukh je študiral na teološkem semenišču, po vojni pa je prevzel meniški red. Leta 1933 je emigriral in 26 let opravljal misijonarsko delo za bazilijanski red v Kanadi in ZDA.
«Tistega “Chervona Viburnum”, ki je tako zelo osvojil moje srce in da so mi ga moji kolegi strelci v Stryju odvzeli kot dragocen zaklad, nismo nikoli pozabili, nikoli nismo nehali peti. Peli smo jo v Stryju, peli smo jo v karpatski Ukrajini, vzeli smo jo s seboj na pohod v Veliko Ukrajino. Z leti se je začela peti v Galiciji in po vsej ukrajinski deželi, z nekdanjimi USS in drugimi priseljenci pa je “Chervona Kalyna” prispela v Kanado in Ameriko, Brazilijo, Argentino in vse države po svetu, kamor so leteli “ukrajinski žerjavi” … za kruh, za svobodo, za boljšo usodo … Danes verjetno ni niti ene ukrajinske skupnosti na svetu, kjer ne bi peli tiste veličastne puške “Red Viburnum”!“, je zapisal Hryhoriy Trukh leta 1954.
Ukrajinka, ki živi v Kanadi, Ljudmila Šikota, je iskala sorodnike Hryhorija Trukha in njegov grob. Pokopan je na pokopališču svete družine v Winnipegu skupaj z drugimi grobovi duhovščine. Posmrtni ostanki Stepana Čarnetskega počivajo na pokopališču v Ličakovu.
