Negotovost ZDA in zahodnih držav glede trenutnih geopolitičnih izzivov, njihova neodločnost glede končne rešitve »ruskega vprašanja« spominja na stališče ameriške administracije med razpadom ZSSR. George W. Bush prispe v Kijev avgusta 1991. Njegov govor pred vrhovno rado in poskusi prepričati Ukrajino, naj ne zapusti stagnirajočega in obnovljenega sovjetskega pristanišča. Vendar pa je Leonid Kravčuk želel iti v zgodovino in ne biti eden od ruskih guvernerjev v Ukrajini. Ni vredno pretiravati z državnimi nameni Leonida Makaroviča in vlogo Ukrajine pri razpadu ZSSR, vendar ga je treba tudi prezirati. Širši pogled na te dogodke daje razumevanje, da ZDA niso imele vizije procesa urejanja postsovjetskega sveta. Zaradi izolacije razmišljanja o udobni sliki sveta niso opazili ali niso želeli videti sprememb, ki so se dogajale. Na koncu so se zanašali na črno ovco.
Zdaj je grožnja svobodnemu svetu Ruska federacija. To redno dokazuje. Ali bodo demokracije tokrat imele dovolj odločnosti? Ali bodo prevzeli pobudo in podprli Ukrajino ter se sorazmerno/preventivno odzvali na zločine Ruske federacije? Ali pa spet napake preteklosti, kaos današnjega časa in še večje težave v prihodnosti?
Zadušitev na truplu ZSSR. Nasledstvo v ruskem jeziku
Razpad Sovjetske zveze Vladimir Putin verjame … Verjetno so vsi slišali besede ruskega tirana, ki jih je izrekel med svojim nagovorom v zvezni skupščini leta 2005. Ne ponavljajmo teh predsodkov bolne osebe. Bolje je, da se osredotočimo na to, koga Rusi in Putin menijo, da je odgovoren za propad »imperija zla«. Poleg ZDA in Mihaila Gorbačova je to seveda Ukrajina. Kot da bi bila nepripravljenost Ukrajine, da ostane v ZSSR in razglasitev neodvisnosti 24. avgusta 1991, pokopala upanje za rešitev in preobrazbo ZSSR.
To stališče je mogoče razložiti. Za Ruse je bila Ukrajina vedno okno na Zahod. Sovražno in sovražno, vendar tako zaželeno za nomenklaturo sovjetske stranke. Še bolj za sedanje vojaško-politično vodstvo Ruske federacije. Ukrajina s svojim agrarnim in vojaško-industrijskim potencialom ter visokokakovostnimi človeškimi viri v Rusiji ne bo prostovoljno zapuščena. Brez Ukrajine v »prenovljeni« Sovjetski zvezi bi bila Rusija veliko nerazumevanje azijsko-muslimanskega morja narodov. To je nekaj podobnega sodobni Ruski federaciji, vendar še bolj patetično in nesmiselno. Veliko brezcestnosti, zaostalosti, razvrednotenja človeškega življenja v vseh njegovih manifestacijah. Brez identitete, ampak z namenom, da bi prepričal Burjate ali Ičkerijce, da so “Ruzki”. Pokvarjena vinaigreta, ki jo posvečajo samooklicane “sutanje” (zdravo 1448).
Vendar pa se vrnimo k glavni stvari. Putin krivi vse za »smrt« Sovjetske zveze, političnega trupla, ki se je že razpadalo, in ne omenja Rusov. Neverjetno. “Mogočni” ljudje z brezmejnimi močvirji, v katerih so obtičali vojaki več kot enega nadarjenega poveljnika. “Velika” kultura, iz katere nosi imperialistični in morbidni duh “vodke”. “Nepremagljivi” športniki, ki jih redno ujamejo pri dopingu. Tudi “veličastni” filmi in pesmi, ki imajo skoraj 100% predhodnika v kulturi zahodnih držav. Takšno prizadevanje ni moglo sedeti pred televizijo in gledati razpada ZSSR. Zato so Rusi strmoglavili tudi »komunista« Frankensteina.
Baris Jelcin, prvi predsednik Ruske federacije, je bil tudi glavni tanker svoje države. Preveč dogodkov v njegovi politični biografiji je povezanih s tem smrtnim strojem. Oktobra 1993 je streljal s tanki na ruski parlament, kar je bil element pokopavanja demokracije v Rusiji v povojih. Morda je eden od predpogojev, ki je Putinu omogočil v njegovi sodobni obliki, ta, da je parlament nato izgubil in da so se pooblastila predsednika razširila. Če je tema razvita, potem je Jelcin med eno od parad skoraj padel pod “pijan” rezervoar. Na koncu se je avgusta 1991 povzpel na tank, da bi branil pravico Rusije do neodvisnosti.
18. in 19. avgusta 1991 je ZSSR poskušala odstraniti Mihaila Gorbačova. “Desnim” “komunistom” reforme niso bile všeč. Želeli so iti v mavzolej, vohati večno »mladega« Lenina, gledati razgradnjo teles Brežnjeva, Andropova in Černenka na partijskih sestankih. Omadeževana fizioterapija … Gorbačovov ugled jih je oviral. Zaprli so ga v podeželsko hišo in napovedali odvzem oblasti Mihailu Sergejeviču. Pooblastila je prevzel podpredsednik ZSSR Genadij Janajev. Potem je na oder prišel Jelcin, to je tank. Napovedal je, da pučisti sramotijo ZSSR, “odbor”, ki je prevzel oblast, je nezakonit in pozval vojsko, naj ne podpre “državnega udara”, napovedal “stavko”. To je bila zmaga Rusije nad sindikalnim centrom in na nek način žebelj v domovino ZSSR.
Jelcin je tipičen sovjetski politik, član Centralnega komiteja KPSS (1981-1990). Podprl je Gorbačova in reforme, vendar je med politiki prišlo do konflikta. Jelcin se je prenehal postavljati kot sovjetska osebnost in vedno bolj poudaril, da je ruski politik. Deklaracija o državni suverenosti Rusije je bila razglašena prej (12.06.90) kot podoben dokument v Ukrajini (16.07.90). V času puča proti Gorbačovu je Jelcin vodil parlament RSFSR in pozval k prevzemu čim več suverenosti. Za tem je bila vidna jasna smer in ambicije. Če je Gorbačov še vedno lahko preprečil državni udar, potem ni imel vpliva na centrifugalne procese v republikah. Jelcin je prevzel nadzor nad vojsko in varnostnimi silami v RSFSR, se znebil Gorbačovljevega ljudstva in prekinil dejavnosti komunistične partije v Rusiji. Gorbačov je bil prisiljen odstopiti in v drugi polovici avgusta 1991 je postalo očitno, da bo nova različica ZSSR še bolj usmerjena v Rusijo in bo prezirala druge republike.
Leonid Kravčuk je moral osedlati političnega konja. Umetnost »hoje med kapljicami« mu je pomagala odbraniti Busha in pomagati Ukrajini, da postane neodvisna. Naša pot v letih 1989-1991 ni bila preveč načelna in junaška. Precej uravnotežena, vendar je ta strategija pripeljala do neodvisnosti. “Na podlagi smrtne nevarnosti, ki je visela nad Ukrajino v povezavi z državnim udarom v ZSSR 19. avgusta 1991 …” Akt o razglasitvi neodvisnosti Ukrajine se je pritožil na državni udar, ki ga je vodil Yanaev. Vendar pa se lahko domneva, da je bil razlog za razglasitev neodvisnosti Ukrajine dejansko državni udar, ki ga je izvedel Jelcin. Državni udar od 19. do 24. avgusta 1991 ni več predstavljal grožnje. Jelcinov prevzem oblasti in rast njegovih političnih ambicij sta le dobila zagon. Nova rusko usmerjena Sovjetska zveza ni bila privlačen politični projekt za naše elite tistega časa.
Krvavi plesi niča na grobu imperija
Tako imenovani predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, ki si je podelil predsedniška pooblastila in neutemeljeno pravico do komentiranja zgodovinskih dogodkov, pogosto krivi Ukrajino za končni poraz in padec Sovjetske zveze. Vendar pa tudi površen pregled dogodkov v letih 1989-1991 kaže, da liberalno-demokratične ali nacionalno zavestne sile v Ukrajinski SSR niso imele dovolj vpliva za izvedbo tega scenarija, politične elite pa so imele čakalni odnos. Dejanja voditeljev RSFFR so bila ambiciozna in agresivna. To je napačen pristop, če pa nekoga krivite za razpad ZSSR, potem morate govoriti tudi o vlogi Rusov.
Naravno je, da so včerajšnje komunistične elite Ukrajinske SSR, ki bi vodile dialog o tem, da so del Sovjetske zveze starega sloga, menile, da je nov politični projekt s širšimi močmi Moskve nesprejemljiv. Kijev se je bal, da bo Moskva po letu 1991 poskušala zgraditi ZSSR, ki jo je v začetku dvajsetega stoletja, v času ustanovitve te države, zavrnil ideolog komunizma in eden od ustanoviteljev Sovjetske zveze Vladimir Lenin. Kijev je izkoristil splošno negotovost in zapustil Rusijo – ne iz ZSSR. Zato je vredno govoriti o pomembni vlogi Ukrajine, vendar ne toliko pri strmoglavljenju stare ZSSR kot pri blokiranju gradnje nove ZSSR.
Zdaj nov test. Prisiljeni smo blokirati ruski imperializem in Putinov kretenizem v obliki morbidnih iluzij za »večjo državo«. Celovito fazo ruske agresije na Ukrajino, ki se je začela 24. februarja 2022, so spremljali pogovori o Putinovi nameri, da oživi ZSSR. Svoje zločine v Ukrajini naj bi načrtoval za obletnico ustanovitve Sovjetske zveze (30.12.1922). Domnevno je agresijo na Ukrajino dojemal kot svoj zadnji poskus, da naredi nekaj velikega in ponovno napiše zgodovino, da bi svoje ime zapisal v zgodovino. Ne bo obnovil ZSSR, vendar je toliko žalosti in smrti zaradi kompleksov enega “prekletega … oboje.” Vendar se boj nadaljuje. Za razliko od avgusta 1991, ko je obstajala izbira – kam in kako iti, imamo zdaj samo eno pot.
