V devetnajstem stoletju so »Ukrajinci« in »Poljaki« sedeli na stolih, ki so stali drug ob drugem. Hodili smo po istih cestah. Vendar so na koncu dosegli drugačne rezultate. Obraz »dolgega« stoletja je opredelila Velika francoska revolucija (1789) in napoleonske vojne (1799-1815), ki so postale nekakšen tranzit dosežkov revolucije. Poljsko gibanje je na tem področju delovalo bolje kot ukrajinsko in bolj organsko prilagojeno sedanji realnosti, izkoristilo nove priložnosti. Poljaki so v začetku dvajsetega stoletja osvojili državo, vzpostavili monopol nad interpretacijo zgodovinskih dogodkov v regiji. Tudi dogodki, povezani z našimi ozemlji. Čeprav pravilnost posameznih interpretacij sproža vprašanja.
To je veljalo za novembrsko vstajo 1830-ih in januarsko vstajo 1860-ih. Njihovi udeleženci so se sklicevali na delitve Poljsko-litovske zveze in želeli oživiti to državo, vendar to ne pomeni, da govorimo o Poljakih. Poljsko-litovska zveza ni bila izključno poljska država. Dogodki omenjenih uporov se niso nanašali samo na poljsko zgodovino in se niso zgodili izključno na poljskih deželah. Poljaki v devetnajstem stoletju, tako kot Ukrajinci danes, so bili obraz demokracije, simbol boja proti imperializmu. Zato so ti upori povezani z njimi, vendar ni vse jasno.
Vojaki, znanstvenik in mladenič
Leta 1906 je Szymon Szydłowski umrl v Lvovu. Naredil je vojaško kariero, imel častniški čin in bil s plemenitim ruskim generalom. Verjetno mu je celo rešil življenje. Kljub temu je večino življenja Shidlovskega preživel pod izmišljenimi imeni, prisiljen se je skrivati. Ustanovitelj Zoološkega muzeja Univerze v Lvivu, Benedikt Dybowski, je živel skoraj 100 let in se vse življenje ukvarjal z raziskovalnimi dejavnostmi. Svoje izgnanstvo je celo spremenil v raziskovalno ekspedicijo. Zdaj velja za enega prvih in najbolj avtoritativnih raziskovalcev Bajkalskega jezera. Makar Dragomiretsky je umrl v bitki v bližini mesta Sieradz. Pred tem je prejel 30 ran. Star je bil 21 let. Kaj jih združuje? Vsi so bili udeleženci protiimperialne vstaje 1863-1864.
Imenujejo se poljski uporniki. Vendar pa je govor zajemal sodobna ukrajinska, poljska in celo beloruska in litovska ozemlja. Znana je tudi kot januarska vstaja (ki se je začela 16. januarja 1863) in nekatere nianse tega dogodka so vredne posebne pozornosti. Na primer, Shidlovsky je bil domoljub Litve in je zelo ljubil svojo deželo. Središče njegovega sveta je Litva. Čeprav v uniji s Poljsko. Ena od podob Szydłowskega je, ko drži zastavo z grbi Poljske, Litve in Rusije. Dragomiretsky se je rodil na ukrajinskih deželah. Tako kot Andriy Potebnya je tudi udeleženec vstaje in brat jezikoslovca in profesorja Harkovske univerze Oleksandra Potebnya.
Poljska in ruska kri teče …
Andriy Potebnya se je rodil v bližini Romnyja (regija Sumy), vojaško izobrazbo je prejel v Sankt Peterburgu. Vse je kazalo na izgradnjo uspešne kariere častnika. Vendar pa je mladenič komuniciral z ljudmi, ki so bili skeptični do avtokracije in sprejeli te ideje. Začel se je govor tistih, ki so bili nezadovoljni s politiko carja, oblasti pa so brutalno zatrle to gibanje, obravnavale udeležence. Potebnya se je postavil na stran upornikov. Še posebej ga je ogorčila obsodba na ponižujočo smrt zaradi zanke častnikov Petra Slyvytskyja, Franciszka Rostkowskega in drugih, čeprav njihova udeležba v vstaji ni bila dokazana. Sodbo je odobril cesarski guverner, general Liders, in čez nekaj časa je bil ubit v enem od parkov v Varšavi. Potebnya je bil tisti, ki je streljal. Po tem se je skril in odšel v London. Kasneje pa se je vrnil in nadaljeval boj proti režimu.
V Varšavi je Potebnya izdal poziv: »Poljska kri teče, ruska kri teče.« Vojake ruske vojske je pozval, naj podprejo upornike v prizadevanju za spremembo tiranske vlade. Razglednica je postala zelo razširjena. Našli so jo med preiskavami. Potebnya se ni nehal boriti. V eni od bitk je bil ranjen in umrl naslednje jutro. Andriy Potebnya ni bil preveč zaobljen z obljubami o zemlji kot “brezpogojni lastnini” in “večni dediščini” “obdelovalnega ljudstva”, kot so dejali ideologi vstaje. Zanj se je vse začelo s maščevanjem za krivice vojske. Poleg Andrija Potebne in Makarja Dragomiretskega je bil v januarski vstaji udeleženec tudi Ivan Nečaj, »oče«. Zdravnik iz regije Kholm, ki je ustvaril odred Ukrajincev in Poljakov.
Konstantin (Kastus) Kalinovsky je bil tudi udeleženec vstaje 1863-1864. Je diplomant Univerze v Sankt Peterburgu, odvetnik in vodja “poljske” vstaje v Belorusiji, eden od pobudnikov prvega časopisa v belorujščini. Zavestni Belorusi kot del polka Kalinouski danes branijo Ukrajino pred rusko agresijo v vrstah oboroženih sil Ukrajine.
Za uveljavljene razrede
Po razdelitvi Poljsko-litovske zveze (konec. XVIII. stoletje) večina sodobnih ukrajinskih in poljskih dežel je bila del Romanovega cesarstva in Habsburškega cesarstva. V obeh primerih so predstavniki poljskega gibanja postali promotorji boja in sprememb. Uravnotežili so komunikacijeto s cesarsko upravo in poskusi obnove lastne države. Voditelji poljskega gibanja so bili v Napoleonovi vojski, imeli so izseljenske centre, spodbujali in vzpostavljali idejo o svojem narodu. Spopadli so se tako v cesarjevem imperiju kot v arhaičnem in krvavem carskem imperiju. V devetnajstem stoletju je poljsko gibanje postalo simbol nacionalnega boja.
S Habsburžani je lažje – to velja tudi za ukrajinsko gibanje: obstajala je možnost parlamentarnega zastopanja, gradnja kariere brez denacionalizacije. Niti Ukrajinci niti Poljaki niso imeli dialoga z Romanovi. Vstaja Tadeusza Kościuszka (1794), novembrska vstaja 1830-ih in januarska vstaja 1860-ih so na deželah takratnega Ruskega imperija. Zaradi pomanjkanja mehanizma za pravno obrambo njihovih interesov. Zaradi nezmožnosti organiziranja tudi najbolj naivnih dogodkov. Oblasti niso samo ignorirale glasu nacionalnih gibanj, ampak so ga utopile. Zlasti skozi usta in roke »bolshy pesnikov«. Imperialistični Puškin je obsodil vstajo leta 1830, Lermontov pa je z besedami in dejanji zadavil svobodoljubne narode Kavkaza in jih prisilil, da se »prostovoljno« pridružijo ruskemu imperiju. Prisotnost teh likov v XXI stoletju bi “SVO” dala še dva trdoglava podpornika.
Urejen svet Habsburžanov in prisilno-kazensko resničnost Romanov so v devetnajstem in dvajsetem stoletju doživeli liki ukrajinskega in poljskega gibanja. To so bili različni, a medsebojno povezani svetovi, kjer so Ukrajinci in Poljaki razumeli lastno identiteto in gradili nacionalne projekte. Vstaje v 1830-ih in 1860-ih so bile tudi del boja. Težko jih je uvrstiti med eno nacionalno gibanje, vendar so povezani s poljskim. Čeprav zgornji primeri vzbujajo dvom o kategorični naravi take ocene.
Uporniki so imeli slogan »Za našo in vašo svobodo«. Zanimiv mobilizacijski slogan, vendar le za določene kategorije. Seznanjen z idejami Velike francoske revolucije. Na ozemlju nekdanje poljsko-litovske zveze, ki je bila v devetnajstem stoletju del različnih držav, ni odmevala. Ideali svobode in vrednost naroda so ostali nerazumljivi velikemu številu ljudi. Večina prebivalstva ni šla predaleč glede tega, kateri vladar naj bo pri roki. Vstaja je ostala predstava aristokracije, častnikov in intelektualcev. Ne samo Ukrajinci, ampak tudi velik del poljske skupnosti je bil ravnodušen do krikov in dejanj upornikov. Zato meje pri oceni podpornika/nasprotnika vstaje ne bi smeli iskati na nacionalni ravni. Teh procesov ni mogoče razumeti s črno-belo matrico. Treba jih je preučiti in upoštevati.
V času omenjenih uporov ni obstajala niti Ukrajina niti Poljska. Ukrajinsko gibanje, tako kot poljsko na koncu, je bilo na stopnji oblikovanja. To je surovo testo, ni bilo konstant. Zato je vstaja 1860-ih še vedno gibanje, v katerem so se ljudje različnih etničnih narodov (Ukrajinci, Poljaki, Litovci, Belorusi) borili drug ob drugem za obnovo Poljsko-litovske zveze. Uprli so se arhaični in krutosti Romanovega cesarstva. Borili so se za liberalizacijo in demokratizacijo življenja, za univerzalne vrednote. Vsi so bili udeleženci januarske vstaje – ne tiste »poljske«. Če se ne boste odrekli svoji zgodovini, bo to bolj smiselno. Bolj smotrno in pravilno.
