Pred kratkim je v rusko govoreči prostor YouTuba vdrl precej obsežen filmski projekt – dokumentarni film “Unpast Time” (“Unpast Time”) v režiji Jana Wizinberga, kreativnega direktorja mednarodnega podjetja Lorem Ipsum, ki sodeluje z ruskim centrom Jelcina. Film pripoveduje o turbulentnih 1990-ih v Rusiji, čeprav je v prvi epizodi precej časa posvečeno Gorbačovovi perestrojki druge polovice 80-ih.
Jasno je, da je film v glavnem pro-Jelcin, čeprav lahko vidite tudi uravnoteženo kritiko prvega ruskega predsednika. Zato lahko ta projekt razumemo kot »vreden odgovor« na dokumentarni film »Izdajalci«), ki ga je ustvarila opozicijska Ruska protikorupcijska fundacija, ki je bila ostra kritika samega Borisa Jelcina in njegovega spremstva, katerega mnogi predstavniki so postali voditelji ruske opozicije v izgnanstvu.
Toda prepiri in razkoli v sodobnem ruskem opozicijskem gibanju nas trenutno ne zanimajo, če le glede na praktično zanemarljiv vpliv ruske opozicije na trenutne politične razmere v sami Rusiji. Rad pa bi opozoril na nekaj zanimivih (ali raje šibkih) trenutkov v filmu “Unpast Tense”. Na primer, opustitve v seriji o oboroženem spopadu med ruskim predsednikom Jelcinom in vrhovnim sovjetom Ruske federacije (takrat se je ruski parlament še vedno tako imenoval) jeseni 1993. Naj vas spomnim, da se je končalo s tankovskim napadom na “Belo hišo” (kot so imenovali stavbo ruskega parlamenta).
V tej seriji je omenjeno, da so na pomoč ruskim poslancem prišli »oboroženi in utrjeni Pridnestrji«. Zanimivo je, film je film z desetimi epizodami, podrobno opisuje vse pomembne dogodke 90-ih let, nato pa nenadoma – ups, od nikoder, nekaj Pridnestrcev z orožjem in bojnimi izkušnjami. Gledalec, ki ga zgodovina razpada ZSSR prej ni posebej zanimala in bi iz tega temeljnega filma poskušal pridobiti vse informacije o tistih časih, bi bil sploh osupel. In vse zato, ker so ustvarjalci filma sramežljivo zamudili neprijeten trenutek za Rusijo in za samega Borisa Jelcina o prvi hibridni vojni, ki jo je Ruska federacija vodila na ozemlju neodvisne Republike Moldavije leta 1992. Da, da, ista liberalna in demokratična Jelcinova Rusija, ki še ni imela časa, da bi pravilno zapustila unijo, vendar je že pošiljala svoje “ikhtamnete” v Pridnestrje, tam izzvala separatistične akcije, financirala vojno, oboroževala borce, ki naj bi se borili z legitimno moldavsko vlado. In že leta 1993 so “Pridnestrje”, ki jih je negoval in oboroževal Jelcinov režim, prispeli v Moskvo, da bi se borili z istim Jelcinom.
Naslednja takšna epizoda v filmu, ki bi morala pozornega gledalca osupniti, se je nanašala na prvo čečensko vojno. Pripoveduje o popolnoma katastrofalnem oklepnem napadu v Groznem decembra 1994. Čečenska milica je nato ustrelila rusko ofenzivno enoto skoraj kot v strelnici in jo izstrelila v središče mesta. Uničenih je bilo okoli štiristo tankov in oklepnih transporterjev. Na tisoče ruskih vojakov je bilo ubitih in ranjenih, na stotine pa je bilo ujetih.
Logično bi bilo, da avtorji filma pojasnijo: kje so čečenske milice dobile vse to orožje, da bi popolnoma premagale rusko tankovsko armado? In iz same “hibridne vojne”, ki jo je Jelcinova Rusija vodila proti Gruziji na ozemlju Abhazije v letih 1992-1993. Da ne bi preveč zasijali, so Rusi postavili Čečene pred seboj in se pretvarjali, da se tam borijo po lastni presoji, »za svobodo narodov Kavkaza«. Pravzaprav je čečenske militante oborožilo rusko ministrstvo za obrambo, usposabljali pa so jih inštruktorji z ministrstva za varnost, predhodnika FSB.
Znano je, da je ključno vlogo v abhazijski vojni in zmagi abhazijskih separatistov nad oboroženimi silami Gruzije odigral “abhazijski bataljon” (“bataljon” je povsem konvencionalna oznaka, pravzaprav je ta bojna enota štela več kot pet tisoč vojakov) pod poveljstvom Šamila Basajeva. Da, isti Basajev, ki so ga kasneje v Rusiji imenovali »terorist številka ena«. Šamil Basajev je z dvesto svojimi borci junija 1995 izvedel drzen napad iz Čečenije v Budjonovsk, vzel več tisoč talcev, jih zadržal v lokalni bolnišnici, spretno odvrnil vse napade ruskih posebnih sil in sčasoma dosegel izpolnitev svojega ultimata ruskih oblasti. Ultimat je bil naslednji: konec vojne v Čečeniji in umik vseh ruskih vojakov od tam.
Zakaj se zdaj spominjamo Basajeva, ki je umrl leta 2006? Umrl je, vendar sta njegovo ime in spomin nanj nepričakovano sprožila majhen mednarodni konflikt. In med kom? Med Rusijo in samooklicano in nepriznano “Republiko Abhazijo” pod njenim nadzorom, ki ostaja mednarodno priznano ozemlje Gruzije. IzvedetiUgotovljeno je bilo, da Abhazijci še vedno cenijo in spoštujejo svojega “nacionalnega junaka” Šamila Basajeva. Ni jim mar, da ima Rusija najbolj negativen odnos do njega, do njegovega spomina, da je tudi po Budjonovsku organiziral vrsto odmevnih terorističnih napadov na ruskem ozemlju s številnimi žrtvami. V Državnem muzeju Abhazije, ki je bil obnovljen leta 2012 po vojni z ruskim denarjem, je bila celotna razstava z naslovom »Junak Abhazije« posvečena Basajevu, zato je njegov portret visel na vidnem mestu.
Zanimivo je, da je bila razstava, posvečena Basajevu, organizirana pred več kot desetimi leti, šele zdaj pa so jo opazili Rusi in so bili zelo ogorčeni. Sprva so se informacije o tem pojavile na kanalu Hard Blog Telegram, nato pa so o tem začeli pisati ruski z-blogerji, provladni politologi in aktivisti. Vsi so izrazili globoko ogorčenje nad dejstvom, da so skoraj njihovi domači Abhazijci poveličevali »terorista«.
Toda Abhazijci se niso nameravali tako zlahka odreči časti Basajevu. Uprava muzeja je izjavila, da ne bodo fotografirali, dokler ne bo sprejet uradni odlok, ki bo borcu odvzel naziv heroja republike. “Med domovinsko vojno prebivalcev Abhazije nam je pomagal premagati vojsko državnega sveta Gruzije. Je del naše zgodovine. Sami ga ne bomo fotografirali,” so sporočili iz muzeja.
Na koncu je prišlo do državnega protesta. “Menimo, da je prikaz portreta Š. S. Basajeva na razstavi Državnega muzeja Abhazije nesprejemljiv,” je v izjavi zapisalo rusko veleposlaništvo v Abhaziji.
Abhazijci so se malo uprli, vendar so se na koncu morali podrediti, ker nepriznana Abhazija v vojaškem in finančnem vidiku temelji izključno na ruski pomoči. Nekdanji biser kavkaškega Črnega morja je že dolgo izgubil status mednarodnega letovišča. Obalna mesta propadajo brez turistov, nekoč bujni sanatoriji propadajo, restavracije bankrotirajo. Takšna je usoda skoraj vseh separatističnih formacij, ki jih je Rusija izzvala k secesionističnim korakom.
