Na Poljskem se je vlada končno spremenila. Naglo zakovičena vlada Kaczyńskega-Morawieckega predvidoma ni bila podprta s strani parlamentarne večine. In potem je včerajšnja opozicija, kot je bilo pričakovano, glasovala za novega predsednika vlade. To je bil Donald Franciszek Tusk, najbolj znan in priljubljen poljski politik v Evropi, nekdanji predsednik vlade, nekdanji predsednik Evropskega sveta, nekdanji predsednik Evropske ljudske stranke.
Prejšnji stavek ni bil napisan samo zato, da bi naštel veličastne mejnike politične kariere gospoda Tuska, ampak da bi poudaril pomen in, upamo si reči, nenavadnost trenutnih razmer. Človek, ki je dvakrat vodil vlado države, ki je vodil eno od glavnih institucij Evropske unije in stal na čelu glavne evropske politične skupnosti, ni šel na zaslužen počitek, pisal spominov in govoril o svojem ogromnem uspehu (pravzaprav je Tusk prvi Poljak po Karolu Wojtyli, ki je dosegel takšne višine v starem svetu), ampak se je vrnil v nacionalno politiko. Precej umazano in neprijetno, kot so pokazale nedavne parlamentarne volitve.
In kako se ne moremo spomniti pesmi legendarne poljske rock skupine Budka Suflerav naslovu tega članka. “Senca Velike gore” (Cień wielkiej gory), posvečena je bila dvema poljskima plezalcema, ki sta umrla v Himalaji pred natanko pol stoletja. V tej pesmi so takšne vrstice.
Góry wysokie, co im z Wami walczyć każe?
Ryzyko, śmierć – te są zawsze tutaj w parze.
Największa rzecz – swego strachu mur obalić,
Odpadnie stu, lecz następni pójdą dalej.
(Visoke gore, zakaj se borijo proti tebi?
Tveganje in smrt gresta tu vedno z roko v roki.
In najpomembnejše je, da razbijete steno svojega strahu,
Sto jih bo padlo, drugi pa bodo sledili.)
Težko je resno primerjati planinsko delo s politiko, vendar je trenutna zmaga Tuska, zmaga poljske opozicije in liberalnega dela družbe še vedno povezana s težkim vzponom. In z uničenjem zidu njihovega strahu, strahu, da bi Poljsko spremenili v avtoritarno državo, podobno Orbanovi Madžarski ali Fitsovi Slovaški.
Mimogrede, o Slovaški. Pred kratkim je minister za zunanje zadeve te države Juraj Blanar dejal, da je pripravljen podpreti začetek pogajanj z Ukrajino o članstvu naše države v Evropski uniji. Seveda ta dva dogodka nista neposredno povezana, vendar obstajajo določene točke, ki jim omogočajo, da se združijo v en proces.
Parlamentarne volitve na Poljskem so bile pomembne tako za Madžarsko kot za Slovaško. Zmaga zakona in pravičnosti, nadaljevanje dejanskega nadzora Jaroslawa Kaczynskega nad državo, bi pomenila, da bi se razmere na Poljskem približale razmeram na Slovaškem in Madžarskem. Tako bi Orbán in Fico dobila močnega, najmočnejšega evroskeptičnega partnerja v tem triu. Partner, ki bi omogočil razvoj in širjenje protiukrajinske teme v Evropski uniji. Ker so kljub vsem predhodnim izjavam Dude, kljub njegovim besedam v ukrajinščini v Verkhovni Radi, zadnji meseci pokazali, da je PiS zaradi lastne zmage, zaradi moči Kaczyńskega, pripravljen na vojno z Ukrajino. Seveda samo gospodarski, vendar bi to zadostovalo za nas v trenutnih, milo rečeno, težkih razmerah.
Nočem razmišljati o tem, kakšno bi bilo stališče poljskih desničarskih populistov, če bi zmagali na volitvah (še posebej, če bi se morali povezati s odkritimi ukrajinskimi populi iz Konfederacije). Ampak ni vam treba. Ker je zgodovina naredila, kar je storila. In na Poljskem se je začelo novo politično obdobje. Glede na mesto in pomen te države v celotnem postsocialističnem delu starega sveta se je to obdobje začelo v vzhodni Evropi.
In ista Slovaška in Madžarska, ki sta čakali na zmago svojega ideološkega brata Kaczynskega, bosta morali upoštevati dejstvo, da ne bosta imeli podpore Poljske. In Ukrajina, nasprotno, od prvih korakov je Tuska slišala, kaj je želela slišati. “Zahtevali bomo popolno mobilizacijo Zahoda za pomoč Ukrajini. Ne morem več poslušati politikov, ki pravijo, da so utrujeni od razmer v Ukrajini. Napad na Ukrajino je napad na vse nas,” je dejal več kot zgovoren govor starega novega poljskega predsednika vlade med govorom v sejmu.
Donald Tusk ima v Evropi resno avtoriteto. Tako ali drugače ga bodo poslušali v Bruslju, Berlinu in Parizu. Njegovo stališče je do neke mere ključno glede na to, kako pomembna je Poljska za Ukrajino, tako vojaško kot gospodarsko. In že od prvega dne svojega novega mandata predsednika vlade, ki se po vsej politični logiki ne bi smel zgoditi, je izkazoval neposredno in odprto podporo naši državi. In situacija z blokado poljsko-ukrajinske meje se te dni končno ni začela reševati zaman.
Vse toZaenkrat obstajajo samo izjave in majhni koraki v smeri, ki jo potrebujemo (navsezadnje tudi Poljska in Evropska unija). Pomen vrnitve Donalda Tuska na mesto predsednika vlade svoje domovine mora svet pozneje še vedno ceniti. Vendar je že jasno, da je načrt Rusije za vzpostavitev sovražnih režimov na zahodnih mejah Ukrajine neuspešen. In za to bi se morali Ukrajinci zahvaliti Poljakom. Tisti, ki so v težkih političnih razmerah, v “senci velike gore”, na kateri se je ime “Kaczynski” že začelo žigosati z zlatimi črkami, so še vedno glasovali za svojo in ukrajinsko, za našo skupno novo prihodnost.
Kar želim v tem zgodovinskem trenutku odkrito verjeti vanj, se bo končalo s pristopom Ukrajine k Evropski uniji. Se spomnite, kje točno na katerem delu ukrajinske meje je peti predsednik naše države, Petro Porošenko, junija 2017 odprl vrata brez vizumov v Evropo? Zato bo zelo prav, lepo, simbolično in pragmatično, če bodo ta vrata sploh porušena na meji med Ukrajino in Poljsko. Ukrajina, ki bo končno dobila svojo neodvisnost in evropsko pot, in Poljska, ki je uspela premagati zid svojega strahu.
