Ni bilo treba biti izjemen politični analitik, da bi na predvečer volitev v Bundestag napovedal, da bo naslednjo vlado v Nemčiji skupaj oblikoval konservativni blok Krščansko-demokratske unije (CDU) in Krščansko-socialne unije (CSU) skupaj s Socialdemokratsko stranko Nemčije (SPD). To ni prvič, da se je pojavilo tako navidezno nenaravno zavezništvo levice in desnice, »rdeče« in »črne« (glede na barvo strankarskih transparentov). Premiera je potekala leta 1966. Koalicijo krščanskih demokratov in socialnih demokratov so takrat imenovali »velika«, ker sta jo oblikovali dve tako imenovani ljudski stranki, ker sta bili najbolj množični. Takratni zvezni kancler Kurt Georg Kiesinger je imel težko nalogo obvladovanja takšne “nenaravne entitete”. Zato je bil njegov kancler rekordno kratek – le tri leta.
Po tem neuspelem političnem eksperimentu so se Nemci skoraj štiri desetletja izogibali ponovnemu ustvarjanju »rdeče-črne« koalicije. In ravno leta 2005 je morala Angela Merkel narediti ta prisilni korak v svojem prvem kanclerskem položaju. Potem je postalo lažje združiti dve politični živali različnih vrst v enem pasu, ker je to skoraj postala navada. “Velika koalicija” je bila ustanovljena leta 2013, nato pa leta 2018. Vodi ga ista Merklova. Še več, vsakič sta se ena in druga koalicija zaobljubila, da nikoli več. Toda usoda je imela svoje načrte za to in ona ve, kako izbrati orodja, s katerimi se prisili k uboganju.
Tokrat, po predčasnih parlamentarnih volitvah, ki so potekale 23. februarja, stari »goreči prijatelji« niso imeli druge izbire, kot da oblikujejo »veliko koalicijo«. Čeprav ga lahko zdaj zelo pogojno imenujemo »velik«, bolj kot poklon političnim tradicijam. Ker SPD očitno ne vleče več za “ljudsko stranko”, glede na volilno podporo. Zdaj pa tudi CDU/CSU izgublja tako častni status. Ker vse karte za dobre stare stranke prekinjajo novinci, predvsem pa desničarska populistična, prokremeljska Alternativa za Nemčijo (AfD), ki v državi pridobiva vse večjo priljubljenost in nas ne more drugače kot vznemirjati.
Na srečo v času volitev AfD še ni dosegla vrhunca svoje volilne priljubljenosti. Glasovi so bili razdeljeni na naslednji način: CDU/CSU – 28,6 % (blok je prejel 208 od 630 sedežev v Bundestagu), AfD – 20,8 % (152 sedežev). SPD – 16,4 % (120 sedežev), Zavezništvo 90 / Zeleni – 11,6 % (85 sedežev), Levica – 8,8 % (64 sedežev). Druge politične sile, vključno z liberalno Svobodno demokratsko stranko (FDP) in levičarsko populistično Unijo Sarah Wagenknecht (SSU), niso presegle 5-odstotnega praga, zato ne bodo zastopane v novem Bundestagu.
Tako so Hadeki skupaj s socialnimi demokrati pridobili 328 parlamentarnih sedežev, kar je bilo dovolj za pridobitev parlamentarne večine (316 sedežev). Pogajanja o oblikovanju koalicije so se uradno začela 13. marca 2025, neuradno takoj po volitvah. Spletka pred razglasitvijo končnih rezultatov je bila, koliko strank bo prišlo v Bundestag. Ker liberalci in levičarski populisti Sarah Wagenknecht niso imeli manj kot enega odstotka, da bi premagali volilno oviro, so bili njihovi morebitni sedeži razdeljeni med zmagovalne stranke. Zato sta bili dve stranki dovolj za oblikovanje vladne koalicije. In “zeleni” kot potencialni udeleženci so bili izpuščeni iz koalicije.
Koalicijska posvetovanja so bila tokrat precej hitra, trajala so manj kot mesec dni, čeprav se včasih postopek oblikovanja nemške vlade za volitve odloži za mesece – za šest mesecev ali celo več. Vendar to ne pomeni, da so bila tokrat pogajanja lahka. Insajderji trdijo, da so bili večkrat na robu zloma. In samo okoliščine v Nemčiji, Evropski uniji in svetu so prisilile potencialne koalicije, da so odgovorne, da ublažijo pretirane ambicije in iščejo načine za kompromis.
O kakšnih okoliščinah govorimo? Na mednarodni ravni je to predvsem ruska agresivna vojna v Ukrajini. Po izgubi tako močnega vojaškega zaveznika, kot so ZDA, je nemška podpora, predvsem oborožena, postala ključnega pomena za Ukrajino. Friedrich Merz, medtem ko je bil še vedno v opoziciji, je vedno zagovarjal krepitev vojaške podpore Ukrajini, zato ima zdaj v rokah karte, le da mora svoje hipotetično kanclerstvo spremeniti v resnično. Za to je bilo treba čim prej zaključiti koalicijska pogajanja, oblikovati kabinet in ga odobriti Bundestag. Vsak dan zamude se bo za Ukrajince odražal s krvjo in solzami.
Drugi zunanjepolitični problem je nepredvidljiv Donald Trump. Tarifne vojne, ki jih je napovedal, uvedba in nato odložitev visokih carinskih tarif imajo izjemno negativen vpliv na svetovno gospodarstvo kot celoto in na nemško, izvozno usmerjeno,Ma.
Na ravni Evropske unije bo moral Berlin rešiti tudi številne probleme, vključno s področjem vojaške pomoči Ukrajini in podaljšanjem protiruskih sankcij. To je predvsem prokremeljsko stališče Srbije in Madžarske. Toda tudi z drugimi državami ni vse tako gladko. Lepi slogani o »koaliciji voljnih« so zdaj le slogani. Nemčija mora pokazati svojo vodilno vlogo, da bi jih napolnila z resničnim pomenom. In ne gre le za skrb za Ukrajino, ampak za vseevropsko varnost, v kateri bodo Ukrajinci zdaj igrali ključno vlogo. Če jih bodo Evropejci seveda pravočasno in zanesljivo oborožili.
Vendar pa najtežji boj čaka novo nemško vlado na nacionalni ravni. Krščanski demokrati (in končno mi, Ukrajinci) smo imeli izjemno srečo, da so volitve potekale precej pravočasno. Ker je kasneje, po nacionalnem izrazu volje, ocena zmagovalcev začela hitro padati in »Alternativa za Nemčijo« je začela rasti nič manj hitro.
Ko sta CDU/CSU in SPD 9. aprila končno napovedali oblikovanje vladne koalicije, so bili znani šokantni rezultati nove javnomnenjske raziskave, ki jo je izvedel inštitut Ipsos. Po njihovem mnenju je 25% nemških državljanov pripravljenih glasovati za AfD, medtem ko jih je le 24% pripravljenih glasovati za konservativni blok CDU/CSU. In to je najnižji pokazatelj priljubljenosti te politične sile v celotni zgodovini njenega obstoja. SPD je na tretjem mestu s 15-odstotnim rezultatom.
Ali bo Friedrichu Merzu in njegovi stranki uspelo prekiniti ta nesrečni sociološki trend? Upajmo, da je tako. Potolažimo se z idejo, da so takšna čustva le posledica začasnih težav v Nemčiji, rezultat dela skrite kremeljske propagande. In tudi – teroristična dejanja, ki jih je izzval Kremelj v Nemčiji.
Pred kratkim je nemški javni televizijski kanal ZDF govoril o možni povezavi Rusije z valom islamističnih terorističnih napadov v Nemčiji v letih 2024-2025. Program Heute Journal je prikazal zgodbo z naslovom “Napadi v Nemčiji: ruska pot?” (Anschläge in Deutschland: Spur nach Russland?), kjer so preiskovalni novinarji jasno dokazali, da teroristični napadi v Mannheimu, Aschaffenburgu in Münchnu, ki so pretresli Nemčijo na predvečer zveznih volitev, niso bili naključni. In ti novi raziskovalni podatki zdaj kažejo na rusko sled v teh napadih. “Rusija vodi hibridno vojno proti Evropi in Nemčija je prednostna tarča,” pravijo avtorji zgodbe.
In Kremelj vse to počne, da bi spremenil vlado v Nemčiji v korist skrajno levičarskih in skrajno desničarskih populistov, zvestih Rusiji. Torej, ko želimo še enkrat kritizirati nemško vlado, na primer zaradi neodločnosti pri vojaški oskrbi, zaradi zavlačevanja, zaradi nezadostne podpore Ukrajini, zaradi pomanjkanja kritike Rusije itd., se je treba spomniti, da nemške oblasti hkrati vodijo težak notranji politični boj za preživetje. In če ga izgubi, potem lahko v Berlinu na oblast pridejo odprti ali skriti “Putinovi prijatelji”. In potem se bomo s solzami v očeh spominjali srečnih let kanclerstva »izdajalke« Merklove in »užaljene klobase« Scholza.
