Takoj, ko se je škandal s spominom na vojaka 14. divizije Waffen-SS Grenadier “Galicija” Yaroslav Hunka v zveznem parlamentu Kanade nekoliko umiril, so poljski politiki takoj dodali gorivo v ogenj.
Veliko lahko rečemo o dejstvu, da nürnberški procesi niso priznali članov galicijske divizije kot vojnih zločincev. Da nobeden od vojakov divizije ni bil obsojen v Nürnbergu, kjer so bili obravnavani nacistični zločini. Da je v sami Kanadi Deschênesova komisija v letih 1986-1987, ko je preučevala arhivsko gradivo in zasliševala priče, priznala, da ni razlogov ne le za preganjanje članov 14. divizije Waffen-SS Grenadier in celo za odvzem državljanstva. Zdaj so razmere v svetu takšne, da pravosodni sistem postopoma nadomešča »kultura odpovedi«, ko namesto dokazov igra glavno vlogo glasnost in množična narava določenega položaja. Toda razmere z veteranom druge svetovne vojne imajo drugačno barvo.
Tako je poljski minister za šolstvo in znanost Przemysław Czarnek (isti, ki se je pred tem opravičil, ker je dejal, da LGBT osebe niso enake “normalnim”) dejal, da ne le zahteva, ampak je že sprejel ukrepe za izročitev 98-letnega Jarosława Hunke Poljski. Mimogrede, to ni prvi Czarnekov protiukrajinski trik. Leta 2018, ko je še vedno delal kot vojvoda v Lublinu, je bil ogorčen nad spominom na ukrajinske prebivalce vasi Sagryn, ki so jih leta 1944 ubili poljski podzemni borci.
Lahko bi rekli, da je ta izjava, čeprav s strani celotnega ministra, poseben primer radikalne osebe. Toda nedavni dogodki na Poljskem vodijo do drugačnega zaključka. Škandal z žitom (v katerem sta se odlikovali obe strani, Poljaki pa so se strinjali, da dvomijo v vojaško pomoč Ukrajini – po katerem so se soočili z ostrim odzivom Združenih držav) so razpravljali in se pogajali. Toda septembra je Jaroslaw Kaczynski, najvplivnejši politik današnje Poljske, izjavil, da Nemčija dolguje denar Poljakom za drugo svetovno vojno. In ne samo denar – ampak približno 1,3 bilijona dolarjev.
Torej je na splošno slika naših zahodnih sosedov precej histerična. Dlje ko so šli, bolj so začeli spominjati na druge ukrajinske sosede, vzhodne. Ker je Rusija prinesla tudi “zgodovinsko” bazo za vojno proti Ukrajini, tako v letih 2014 kot 2022. Seveda v izjavah Kremlja, pa tudi v zahtevah in izjavah varšavskih politikov ni niti ene besede resnice. Ampak, če zvezde zasvetijo, potem jih nekdo še vedno potrebuje. In tukaj je vredno pogledati najnovejšo poljsko sociologijo, ki jo je objavila publikacija Rzeczpospolita.
In ta sociologija kaže, da lahko sedanja vladajoča stranka, Zakon in pravičnost, na oktobrskih volitvah preleti parlamentarno večino. Po zadnjih podatkih PiS, tudi skupaj s skrajno desničarsko konfederacijo, dobi 229 sedežev v Sejmu (spodnji dom poljskega parlamenta). od 460. In glavni nasprotnik stranke Kaczyński, državljanska koalicija – skupaj z levico in tretjo potjo – ima 230. (Še en glas prihaja iz politične sile, ki zastopa interese nemške manjšine, ki živi v vojvodstvu Opole in Šlezije na jugozahodu Poljske, glasovanje, na katerega njegova stranka težko računa po protinemški izjavi Kaczynskega.)
V sedanji sestavi sejma je treba opozoriti, da ima desničarska koalicija, ki jo vodita zakon in pravičnost, 235 glasov. (In to je celo brez konfederacije.) In v prejšnji kadenci, po volitvah leta 2015, ko sta se zakon in pravičnost vrnila na oblast, je imela tudi 235. Padec naj bi bil majhen, a temeljen. Padec, ki bi lahko povzročil izgubo moči. Zato poskuša vladajoča stranka v zadnjem trenutku odtrgati tiste dragocene odstotke, ki ji bodo omogočili, da še štiri leta vlada Poljski.
In kako se ne smemo spomniti, da so se podobne razmere razvile v ukrajinskem parlamentu že leta 2007. Takrat je »oranžni« koaliciji, ki je leta 2006 po izdaji socialistične stranke izgubila oblast, v enem letu uspelo ugrabiti zmago v Stranki regij – a kakšna zmaga. 227 od 450 mandatov. In skupno 226 poslancev je glasovalo za kandidaturo vodje zmagovalne stranke, Julije Timošenko, za mesto predsednika vlade – in potem šele v drugem poskusu in brez uporabe elektronskega sistema “Rada”, vendar z rokami, kot v dobrih starih časih.
Poljska seveda ni Ukrajina. Nasprotnik hipotetične desničarske koalicije ni organizirana kriminalna skupina “Stranka regij”, ampak civilizirana “državljanska koalicija” Donalda Tuska. Zato Poljakom na srečo ne bo treba iti skozi vse, kar je Ukrajina doživela v letih 2007-2010. Vendar bo težko imenovati naslednje politično obdobje mirno (pod pogojem, da bodo rezultati volitev enaki kot ta sociologija).
In vse zato, ker sta zakon in pravičnost v poskusu, da bi obdržala oblast, prestopila določeno mejo, ki je ni zaželeno prečkati. Za stabilnost v sunajprej in predvsem skupnost. Nekoč so bili njihovi zahodni sosedje tako radikalizirani, da so med prvimi tremi na državnih volitvah dve mesti zasedli desničarski in levičarski radikalci – Hitlerjev NSDAP in Thälmannova KPD. Kako se je vse končalo, je dobro znano ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Najprej na Poljskem.
Zanimivo je, da so se po drugi svetovni vojni razmere v nemški politiki dramatično spremenile. To je večkrat pripeljalo do ustanovitve tako imenovane “široke koalicije”, ko sta imeli dve glavni stranki v državi – CDU/CSU in SPD – dovolj obveščevalne in politične odgovornosti, da sta se sporazumeli med seboj, celo na škodo nekaterih lastnih političnih ambicij. In tudi zdaj, ko se po podatkih vmesne sociologije skrajno desničarska Alternativa za Nemčijo (AfD) uvršča na visoko drugo mesto z več kot 20-odstotno podporo volivcev, se desnosredinska in levosredinska bolj verjetno strinjata, kot da poskušata oblikovati koalicije Afd ali ultra levo Umreti Povezava.
Toda na Poljskem si ni tako nemogoče predstavljati široke koalicije (še vedno je obstajala več let, pred tragično smrtjo Lecha Kaczynskega), vendar je še vedno malo verjetno. In zlasti zaradi te radikalizacije volilne kampanje. Kaczynski se je v poskusu, da bi obdržal moč v rokah, igral z ognjem. In kot da po volitvah ni izbruhnila po vsej Poljski. Tudi leta 2021 nihče ni pomislil, da bo Kapitol napaden v ZDA, svetovni trdnjavi demokracije …
