Deformacija žal ni nekaj nezakonitega. Zato moramo storiti vse, da bo njena distribucija dražja in težja. Ker vemo, da jo bo Rusija čim dlje širila,” v intervjuju za Maciej Makulski pravi Martina Bildziukiewicz, vodja projektne skupine East StratCom.
Evropska unija je leta 2018 sprejela “akcijski načrt proti deformacijam”, ki je omogočil skladen in dosleden odziv na to grožnjo. Kako ocenjujete razvoj ukrepov EU proti sovražnim korakom Rusije in drugih držav na internetu?
– Skoraj pet let po sprejetju načrta ga lahko obravnavamo kot biseski trenutek. To je prvi dokument v zgodovini, v katerem so vse večje evropske institucije navedile, da moramo delati skupaj, da bi premagali izziv deformacije. Zelo dobro se spomnim, kako se je začelo. To je bil moj tretji dan kot član delovne skupine East StratComko je bil dokument sprejet. Njenega pomena ni mogoče precenjevati, opredeljuje vse delo moje ekipe in drugih, ki prispevajo k boju proti deformacijam v EU. To je bil tudi prvi uradni dokument, ki pravi, da moramo tesno soočiti s socialnimi omrežji. To je bil čas, ko je EU prepoznala grožnjo. Zelo pomembno je, da je bila takšna odločitev sprejeta le nekaj mesecev pred volitvami v Evropski parlament leta 2019.
– Je “Akcijski načrt” vplival na delo vaše ekipe?
Pomemben element načrta je zaveza Evropske unije, da bo zaposlila 27 lokalnih strokovnjakov za strateške komunikacije v različnih delih sveta. Njihova naloga je pomagati uradom EU, da razumejo vpliv dezenformacije v različnih državah in kaj je mogoče storiti na lokalni ravni za ustrezno preprečevanje groženj. Trenutno delujejo v treh različnih regijah: državah vzhodnega partnerstva, zahodnem Balkanu ter Bližnjem vzhodu in Severni Afriki. Običajno prihajajo iz države ali regije, na katero so osredotočene njihove dejavnosti. To je pomembno, ker govorijo jezik in vedo lokalni kontekst.
– Ali so bili po sprejetju akcijskega načrta sprejeti drugi pomembni ukrepi na ravni EU?
– Obstajajo tudi drugi dokumenti, ki jih je vredno omeniti. Ena od njih je evropska agenda za demokracijo, ki jo spodbuja predvsem evropska komisarka Vera Jourová. Med drugim zadeva vprašanje deinformacije v okviru volitev in svobode izražanja. Njen pomen se je izkazal za ključnega pomena, ko je Rusija lani napadla Ukrajino, vendar so že med pandemijo Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESVD) prepoznali tveganja za deinformacijo, povezana z COVID-19in njegov vpliv na zdravje ljudi. To smo videli v velikem obsegu v prvem letu pandemije.
– Kako so se odzvali družbeni mediji?
– Prihajamo do novega preboja – zakona o digitalnih storitvah, sprejetega leta 2022. Uvaja številne nove predpise za družbena omrežja, ki jih spodbujajo k odgovornemu odnosu do problema manipulacije z informacijami. Omeniti moramo tudi kodeks ravnanja, ki je bil sprejet nekaj mesecev po izvajanju akcijskega načrta. Gre za obliko sodelovanja med Evropsko komisijo in socialnimi omrežji in temelji na prostovoljnih odločitvah platform. Na podlagi kodeksa redno poročajo o tem, kako se borijo proti deinformacijam. To, kar si je bilo do nedavnega težko predstavljati, se zdaj dogaja in je navdihnilo podobne rešitve v drugih regijah sveta.
– Koliko platform se je zavezalo k upoštevanju načel kodeksa?
– Pridružili so se ji vsi večji akterji v industriji. Menim, da je bil eden od težav doslej, da mi, predstavniki EU kot regulatorja, uporabljamo drugačen jezik kot največje svetovne korporacije. Ko je platforma, kot je Google, nas obvesti, da je odkril ponaredke deinformacije, ima lahko drugačen pomen kot tisto, kar Facebook nam pove o deinformacijskih akcijah, s katerimi se je srečal, in vedenjih, ki jih opredeljuje kot usklajene in neavteentične.
Zato je bil eden od glavnih zaključkov začetne faze sodelovanja, da bi morali uporabljati skupni jezik. Potrebujemo nabor pogojev, s njimi se strinjamo in jih uporabljamo na enak način.
Je vaša ekipa našla rešitev?
– Moji kolegi iz EEAS so predlagali, da se izraz “deinformacije” zamenja z “manipulacijo tujimi informacijami in vmešavanje” (Manipulacija in vmešavanje tujih informacij – FIMI). Vse več ljudi in institucij začenja uporabljati izraz. Menim, da je uporaba boljša kot opredelitev in opisovanje posebnosti problema vsakič, ko naletimo nanje.
– V čem je razlika med FIMI in deinformacije?
– Obstajajo različni akterji, vključno z državami, ki uporabljajo različne metode in sredstva manipulacije. Zato potrebujemo celovitejši izraz, širši od “deinformacije”, ki je lahko del FIMI. Razumemo, da se to sliši kot nekaj, kar lahko iznaša le institucija EU in da dodajamo še eno okrajšavnost. Vendar pa smo menili, da je to potrebno, ker se pogosto ukvarjamo z besedami, ki škodijo ljudem. Če ne bomo govorili istega jezika, ne bomo mogli ukrepati.
– Zdi se, da so pravne norme za boj proti FIMI že ustvarjena. Kateri bi morali biti naslednji koraki?
Potem ko je Rusija lani napadla Ukrajino, so bile za deinformacije in manipulacijo z informacijami nalagane sankcije. To je nekaj, kar še nikoli ni bilo narejeno, vendar smo videli, da Rusija večkrat uporablja celoten ekosistem deinformacije in manipulacije z informacijami, da bi upravičila svojo agresijo in vojne zločine. Zato smo najprej prejeli odločitve Evropske komisije in ESVD, ki sta nato pripeljala do sprejetja tega koncepta s strani Evropskega sveta. Vse države članice soglasno podprle odločitev o blokiranju RT (nekdanji Rusija danes) in Sputnik. To sta dve največji ruski propagandni operaciji zunaj države. Temu so sledile sankcije proti sedmim drugim medijskim hišam, pa tudi več deset posameznikov, neposredno povezanih s kremljavim ekosistemom deinformacije. To so resne spremembe, ki bi bile nemogoče celo mesec dni pred invazijo.
– Zakaj je bilo tako težko uvesti sankcije pred invazijo?
– Spomnim se številnih razprav o tej temi, kjer je bil glavni argument vedno svoboda govora, kar pomeni, da zaradi naših vrednot in načel ne moremo prepovedati nobenega vira informacij. Te vrednote imamo in varujemo! Nihče se ne prepira s tem. Dejstvo je, da ruski mediji, ki sem jih omenil, niso medijske skupine. Ne ujemajo se nobenih novinarskih standardov. Za opisovanje jih sploh ne maram uporabljati izraza “mediji”, raje jih imenujem “junk cisterne”. Končno smo spoznali, da je svoboda govora tudi zaščita našega informacijskega prostora pred poskusi manipulacije z njim.
– Kaj pa sredstva, ki so na voljo na ravni EU za boj proti deinformacijam? Obstaja mnenje, da razpoložljivi finančni in človeški viri niso dovolj. Ali je bil razvoj zakonodaje, o katerem smo razpravljali prej, spremljalo povečanje proračuna in število skupin, kot so Vzhodna StratCom projektna skupina?
“Imeti moramo več sredstev, a dokler se bomo borili z povodni konji, bomo vedno potrebovali več. V primerjavi z 2018 pa je moja ekipa postala veliko močnejša. Ima več sredstev in več ljudi: trinajst ljudi, ki se ukvarjajo predvsem z Rusijo kot glavnim akterjem v manipulaciji z informacijami, državami vzhodnega partnerstva in srednjo Azijo. Ni veliko, ampak ko sem začel delati tukaj decembra 2018 kot član ekipe, sem imel le nekaj kolegov, bili smo del oddelka za strateške komunikacije, ki je bil veliko manjši, kot je zdaj. Zdaj ima oddelek več kot 40 ljudi in dela z Rusijo, pa tudi s Kitajsko in drugimi državami. Poleg tega obstaja še ena skupina, ki analizira podatke, pa tudi enote, ki delajo s posebnimi regijami, ki se ne štejejo nujno za subjekte deformacije, temveč kot njegove cilje. Zdaj imamo na voljo globalno perspektivo in več orodij.
So ljudje seznanjeni z naraščajočo grožnjo, ki jo predstavljajo deinformacije?
Zavedanje na najvišji politični ravni prizadevanj Rusije in Kitajske za upravičevanje vojne se je od prejšnje leto povečalo. To velja tudi za splošno javnost. To vidimo na vseh naših spletnih kanalih. Splošno zavedanje se je povečalo, žal pa je bila potrebna pandemija in vojna, da so mnogi ugotovili, da lahko deinformacije dobesedno ubijejo.
– Kako ocenjujete vpliv dela Vzhodna StratCom projektna skupina?
To je vprašanje za milijon dolarjev. Ko se zanimate za strateške komunikacije, lahko vidite, ali so se vaši privrženci prikazali in kako pogosto se ljudje odzivajo na to, kar jim želite preneti. In tu vidimo vsaj desetkratno povečanje zanimanja za naše delo, kot je bilo pred napadom Rusije na Ukrajino. Tudi z izmikanje izpostavljenosti je izziv, ker govorimo o operacijah, ki vplivajo na človeške možgane. To pomeni, da se pogosto ukvarjamo z globoko zakoreninjenimi prepričanji, ki jih je težko raziskati. Poskušamo izvajati raziskave v državah vzhodnega partnerstva, ki nam pomagajo testirati določene vsebine deinformacije in oceniti, ali ljudje verjamejo v to in zakaj. To nam vsaj omogoča, da ocenimo, ali deinformacije delujejo in ali imajo prizadevanja skupnosti, ki se bori proti tej bolezni, kakršnega koli učinka.
– Kako odgovoriti na deinformacije? Z obiskom strani Projektna skupina East StratCom, se zdi, da je glavno orodje preverjanje dejstev. Na žalost zanesljive informacije nikoli ne dosežejo enakega občinstva kot manipulacija. Zato potrebujemo druga orodja za povečanje učinkovitosti boja proti deformacijam.
– Nikoli ne bo rešitve, ki bi bila primerna za vse situacije, zato moramo uporabiti široko paleto orodij. Šele takrat ima naše delo smisel. Prav tako je pomembno razmisliti, kdo uporablja ta orodja. Lahko govorimo o vseh ljudi, ki so v informativnem prostoru in delajo nekaj dela. To pomeni razmišljati o tem, katere podatke porabite in ali jih morate toliko porabiti, ali pa preverite vir informacij. To nenehno opomnijo verifikacijska skupnost in novinarji.
Od posameznikov do civilne družbe, države in mednarodne ravni ima vsak vlogo. To velja tudi za zasebni sektor in socialne medije. S tega vidika je preverjanje dejstev eno ključnih orodij in strinjam se, da je na tem področju veliko izzivov. Preverjene informacije ne bodo nikoli tako priljubljene kot manipulirana pripoved. Poleg tega delo preiskovnikov dejstev ni splošno cenijo. Študija, objavljena na Poljskem pred napadom Rusije na Ukrajino, je pokazala neskladje med odstotkom tistih, ki so rekli: “Podpiram preverjanje dejstev in razumem, kako pomembno je njihovo delo,” in odstotkom tistih, ki lahko imenujejo vsaj eno organizacijo za preverjanje dejstev. Zato menim, da je treba storiti veliko več, da bi popularizirali to vrsto dela.
Poleg tega je na naši spletni strani na voljo zbirka podatkov o deinformacijskih sporočilih, ki smo jih zbrali v zadnjih osmih letih. Uporablja se lahko za identifikacijo, ko je Rusija uporabila določene pripovedi, na primer o Ukrajincih kot nacistih, in pokazala, da je to ponavljajoči se element ruske taktike.
– Ali obstaja cilj ustvariti javno orodje, ki bo vsakogar naredilo za razčiščevalec?
– Da, to orodje bi moralo biti na voljo v različnih jezikih. Kadar koli nekdo opazi nekaj v svojih medijih, kar je sumljivo, lahko z našimi orodji, pa tudi z orodji drugih organizacij, preveri in ugotovi, kaj je dejstvo.
Najpomembnejši del protinapada je gradbena odpornost. To pomeni, da moramo vlagati v sposobnost hitrega odziva. Pri tem se lahko zanašamo na preverjanje dejstev, ki nam bodo pomagali. Vendar pa se moramo nenehno zavedati novih taktik in metod, ki jih Rusija in drugi uporabljajo za manipulacijo z nami.
– Kako lahko povečamo ta upor?
– Z odporom mislim na primer usposabljanja, ki jih izvajamo za novinarje in predstavnike organizacij civilne družbe. Zagotavljamo jim orodja za analizo obveščevalnih podatkov in odprtokodnih podatkov, da lahko izsledijo pripoved o deziformacijah in razumejo, kako se širi. To vidimo kot dolgoročno naložbo. Predvidevamo, da bodo novinarji in nevladne organizacije, ko bodo prejeli takšno znanje, to prenesti na svoje skupnosti in sporočilo se bo razširilo. Zaradi tega bomo vsi postali bolj odporni.
– In kaj lahko storijo države in mednarodne organizacije?
Eno ključnih orodij, ki jih uporabljajo države in mednarodne organizacije, je usklajen diplomatski odziv. G7 izdala izjave, ki pozivajo Rusijo, naj preneha s praksami deformacije. Danes se morda zdi zelo blag ukrep, a pred nekaj leti ni bil. Kot skupnost podobnoumnih ljudi pošiljamo sporočilo: “Vidimo te, Rosie, in vemo, kako se ukvarjati z tvojimi metodami.”
Omenil bi tudi najnovejšo obliko našega odziva: ovire, katerih dober primer so sankcije. Poskušamo čim bolj zakomplicirati deformacije.
– Zakaj se je tako težko boriti proti deinformacijam?
Večina praks, ki jih uporabljajo Rusija in drugi akterji za manipulacijo uporabnikov, ni v nasprotju z zakonom. Deformacije niso nezakonite. Zato moramo storiti vse, da bo njena distribucija dražja in težja. Navsezadnje vemo, da jo bo Rusija čim dlje širila.
– Kako vidite naslednje korake za krepitev odziva na deinformacije?
– Najbolj logičen korak je okrepiti tekoče poslovanje. Ta proces se je že začel in osredotočiti se moramo na to, ne pa na iznašanje nečesa novega. Vem, da ne zveni zelo zanimivo, še posebej, ko se pogovarjaš s predstavniki medijev, ki pričakujejo spektakularne stvari. To je povsem naravno. Ampak ne moti me, da grem na bolj dolgočasno fazo, koLahko vidimo, kako delujejo različna orodja in jih še naprej izboljšujemo.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, Ukrajina – beži od izbor, Eastern Partnership after the Arab revolutions, In a crooked mirror, Prezira, Lukašenko u rata sa Putinom, Between Moskva i Kyiv, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluotok straha, Ukrajina je izmišljena na Vzhodu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali pa razpravljaj o zgodovini, minsk mrtvec
Izvirni naslov članka: Rosja atakuje Unię Europejską dezinformacją
