Teden v političnem življenju Ukrajine, kastriran z vojno in vojnim pravom, se je začel z intervjujem s govornikom Verkhovne Rada Ruslanom Stefančukom. Eno od ključnih vprašanj, naslovenih na predsednika Verkhovne Rada, se je nanašalo na datum naslednjih parlamentarnih volitev. Uradno so predvideni za 29. oktober 2023, vendar glede na razmere na fronti in v Kremlju se vojna verjetno ne bo končala dovolj hitro, da bi zagotovila popoln volilni proces. Zato se bolj strokovno in ne preveč zdi mnenje o tem, kdaj in kako bodo potekale naslednje parlamentarne volitve.
Zlasti so se začele pojavljati govorice, da je deseta Verkhovna Rada v zgodovini samostojne Ukrajine lahko izvoljena prav med vojno. Teoretično nič ni nemogoče – v ustavi ni zapisana prepoved volitev v času kazenskega pregona, ki je v tem posebnem obdobju ni mogoče spremeniti. In zakonodajo je mogoče spremeniti. A oblasti verjetno ne bodo naredile takega koraka ukrajinsko – ta odločitev bo videti preostra, zlasti v ozadju procesa evropskega povezovanja Ukrajine, ki ga ukrajina sama poskuša pospešiti. To, da imamo v takšnih razmerah dvomljivo kakovost volitev, milo rečeno, ne bo pomagalo naši državi, da postane članica Evropske unije, vendar jo je precej sposobna preložiti.
Zato je Stefančuk v odgovoru na vprašanje o naslednjih volitvah v Verkhovno Rado jasno odgovoril – med vojno zakonodajo jih ni mogoče organizirati, tako zaradi zakonodajnih kot povsem praktičnih razlogov. In najboljša možnost je po besedah govornika izvoliti naslednjo Verkhovno Rada takoj po koncu vojne. (Ali pa vsaj ukinitev vojnega prava, ker lahko vojna v enem ali drugem formatu – tako kot v obdobju 2015-2022 – traja več kot eno leto ali celo desetletja.) In tukaj je nekaj, o čem bi se lahko pogovarjali.
Volitve v najkrajšem možnem času po veljavnem zakonu – izrednega, na primer, ki zahtevajo le 60 dni priprave – bodo pomenile eno preprosto stvar. Na teh volitvah Ukrajinci ne bodo glasovali za prihodnost, ampak za preteklost. Bolj natančno, za tiste, ki zmagajo v vojni. (Seveda govorimo o zmagi Ukrajine v sedanji vojni, saj po porazu, o kakšnih volitvah lahko govorimo…)
In to je do neke mere celo logično. V Ukrajini že leto in pol ni političnega življenja. Recimo, da se vojna nadaljuje še eno leto. Že dve leti in pol je že. V tem obdobju in v miru so se razmere na političnem zemljevidu Ukrajine precej dramatično spremenile, kaj šele burno vojno obdobje. In če je to lažje za prebivalce zahodnega dela Ukrajine, ker so stranke, ki so izvolile te regije, nekako preživele, čeprav ne vse, potem se bodo na vzhodu razmere spremenile izven prepoznavnosti. Tiste stranke, ki so jim vzhodnjaki ljubše, so preprosto izginile s političnega obzorja (bodisi zato, ker so bile prepovedane, bodisi zaradi spremembe politične paradigme). Koga naj izberejo te precej velike volilne regije? Ali vojni junaki ali tisti, ki bodo klicali k spravi z Rusijo. Nobeno merilo nima nič s prihodnostjo Ukrajine.
Toda isto načelo, ki ga bodo z veseljem uporabile vse politične sile – predvsem pa iz očitnih razlogov, oblasti – ima eno veliko slabost. Kot smo že omenili, je to glasovanje za preteklost. Za to, kar se je zgodilo v vojni. Po koncu te vojne bo morala Ukrajina zgraditi v bistvu novo državo, končno ukrajinsko in verjetno evropsko. In da bi to storili, bi morali Ukrajinci dobiti roke ne le fotografije tistih, ki so se borili ali prostovoljno, ampak politični programi starih in še več novih strank. Novo, najprej, ker se bo volilni zemljevid Ukrajine po vojni spremenil izven prepoznavnosti – začenši z dejstvom, da bo vladajoča stranka po vrsti pred vojne škandalov in videzu izdajalskih v njeni sestavi med vojno, opravila proces radikalne preobrazbe. A glasovanje za nove “nove obraze”, četudi bodo podeljene z državnimi nagradami (precej zasluženo, mimogrede), je kontraproduktivno. Ukrajinci so že tolikokrat glasovali za imena, ne za programe in načela, da je čas za učenje.
Poleg tega razmere v Ukrajini po vojni načeloma ne bodo podobne tistemu, kar je bilo 23. februarja 2022. Ruska smer, v kateri je živelo in cvetelo veliko zabav, bo izginila ali skoraj izginila. Prav tako bo položaj “nekaterih raznitsa” prikrajšan, saj bo zdaj in po vojni vodilna ideja ukrajinskega evropskega povezovanja. Da bi izstopale iz drugih starih ali zlasti novih imen, se bodo morale stranke, kot v dolgočasni Evropski uniji, naučiti tekmovati v pravem volilnem formatu levo-desni. 30 let v Ukrajini je bilo vse jasno – vi ste bodisi za proukrajinsko, bodisi za pro-ruske stranke, ali za stranko tistih, ki jim ni mar, kako se imenuje ulica, je glavna stvar osvetlitev. To se ne bo več dogajalo v po vojni Ukrajini. Tudi ostanki OPFL- a, ki bodo nedvomno poskušali priti v Rada-X, ne bodo več pedalili teme prijateljstva z Rusijo tako odprto, kot je bilo pred vojno. Zlasti zato, ker se bo zaradi smrti, izseljevanja in spremembe političnega položaja število podpiralcev takšne ideje resno zmanjšalo.
Da bi ukrajinske stranke lahko oživljale/rodile in pred volitvami opravile polno delo, jih je treba preložiti, na primer, za 9-12 mesecev. To ni tako dolgo, kot se zdi. Če takoj po vojni izvolimo Rada po načelu “kdo se je boril in prostovoljno”, potem se izkaže, da ta Svet sploh ne odraža pravih razpoloženj prebivalstva (kar se bo manifestiralo kasneje, nekaj mesecev po takšnih volitvah), potem bomo morali počakati štiri leta. Ali ne bi bilo bolje počakati leto dni, da bi izvolili boljši in bolj realističen parlament?
V tej varianti pa obstaja ena slabost – to je koristno za opozicijo in zato za oblasti nedoločljivo. Ker izbira prebivalstva v 12 mesecih, ne dveh, ne bo več temeljila na junakih vojne, ampak na tem, kaj se bo v teh mesecih dogajalo v državi. In verjetno se ne bodo zgodile prav prijetne stvari. Zdaj dejansko živimo na račun zahodnih partnerjev – ker je vsem očitno, da drugače ne bomo preživeli, je gospodarstvo v času vojne, tudi tako geografsko lokalizirano kot naše, preprosto onesposobljena. Po vojni se bo Ukrajina morala preživljati sama. Ne brez podpore Zahoda, ampak samo od sebe. In ko se začnejo prekinitve pokojnin in plač, ko se začnejo dvigati dolar in cene – kakšna bo reakcija družbe? Popolnoma jasno je, da je protivlada.
Po drugi strani pa je tudi nemogoče zavlačevati z izvolitvijo nove Rada. Današnja mono-koalicija, tudi v času vojne, je pokazala, da bo najboljši dan v njeni zgodovini dan dokončanja oblasti. In izguba dragocenih mesecev v okviru procesa evropskega povezovanja (ki se verjetno ne bo končala do konca vojne) je zelo draga.
Če torej ne upoštevamo subjektivnih razlogov v obliki želja oblasti in opozicije ali objektivnih, kot je organizacija volitev v številnih regijah, prizadetih zaradi sovražnosti, in za veliko število beguncev, ki se morda ne bodo vrnili domov (to je prej logično izjavil prvi podpredsednik predsednika Oleksandr Kornienko, Etaksing the term “4-5 months after abolition of martial law”) – for the most optimal political holding of the next elections to the Verkhovna Rada from the point of the ukraine’s future Elite bodo morale konsolidirati stičišča dveh grafov: “korak povojnih reform in obnove”, ki se bo s časom očitno zmanjšal, in “razvoj polnega političnega življenja”. Na točki, ko bodo Ukrajinci na eni strani lahko bolj ali manj ustrezno razumeli potencialne udeležence volitev in njihove programe po vojni, po drugi strani pa še ne bodo začeli postajati depresivni, ker se Ukrajina v dveh ali treh tednih ni spremenila v članico EU z ustreznim življenjskim standardom, izvoliti pa bi bilo treba novo Verkhovno Rado iz Ukrajine.
In res nova. V katerem je treba prvič stranke deliti ne po starih načelih, ampak po klasični kapitalistični obliki političnega spektra. Da bi ljudje šli na volišča, ne bi smeli izvoliti “ukrajinske Ukrajine, vključene v Evropo” (to bi morala biti podlaga za vse politične sile) ali “ruski satelit z dvema državama in ruskim poslovanjem” (in to bi moralo za vedno izginiti) – ampak za nekatera stališča o gospodarskem razvoju, preoblikovanju izobraževalnega sistema, spremembi pokojninskega sistema itd. Ukrajinci morajo prenehati izbirati med Ukrajino in Malo Rusijo, in se morajo naučiti določiti, kakšno življenje v Ukrajini želijo videti. In po možnosti od Rada-X – prvega po vojni.
