Združene države in Ukrajina se v mnogih pogledih razlikujejo, kolikor je mogoče: prva je razmeroma stara zvezna demokracija z velikim številom prebivalcev in gospodarstva, medtem ko je druga mlada enotna demokracija s prebivalstvom in gospodarstvom, ki je le majhen del ameriškega. Ukrajinski strankarski sistem je treba oceniti kot izjemno nestabilen, medtem ko ameriški sestavljata dve glavni stranki, ki prevladujeta v politiki že več kot 150 let. Navedemo lahko še številne druge razlike.
Kljub temu so ZDA leta 2025 z novoizvoljenim predsednikom Donaldom Trumpom in Ukrajina leta 2010 z novoizvoljenim predsednikom Viktorjem Janukovičem v nekaterih pogledih videti presenetljivo podobne. Pred devetimi leti sta se ameriška in ukrajinska politika nenavadno prepletali zaradi zloglasnega politika Paula Manaforta. Ta plodna osebnost in manipulator avtoritarnih vladarjev po vsem svetu je bil med letoma 2004 in 2010 pomembna osebnost v Kijevu, šest let kasneje pa se je znašel v središču pozornosti v Washingtonu. Sodeloval je na volitvah najbolj kontroverznih predsednikov Ukrajine in ZDA: Viktorja Janukoviča in Donalda Trumpa. Manafortovo sodelovanje z Janukovičem (ki je trajalo več let) in Trumpom (ki je trajalo več mesecev) je bilo pred njunimi impresivnimi zmagami na predsedniških volitvah leta 2010 oziroma 2016.
Poleg tega sta Janukovič in Trump dosegla podoben politični napredek, saj sta oba prejela podporo Rusije med intenzivnimi volilnimi kampanjami. Seveda je bilo vmešavanje Moskve v volilno politiko v Ukrajini in ZDA v različnem obsegu intenzivno in je imelo različne rezultate. V Ukrajini je bil Kremelj do leta 2014 vedno ključni igralec na področju notranjih zadev, Moskva pa je uporabila številne tajne in ne tako tajne agente in orodja. Vendar pa nenehno vmešavanje Kremlja v ukrajinsko politiko ni bilo dovolj, da bi zagotovilo zmago proruskega Janukoviča na predsedniških volitvah leta 2004, na katerih je Moskva aktivno sodelovala.
Po drugi strani pa je bila v ZDA nominacija Donalda Trumpa za predsednika v letih 2015-2016 in njegov javni poziv Rusiji, naj »najde 30.000 manjkajočih e-poštnih sporočil [його суперниці від Демократичної партії Гілларі Клінтон]” je spodbudil Kremelj, da je posredoval v boju med Trumpom in Clinton. Medtem ko se je Kremelj neposredno in odkrito vmešaval v notranje zadeve Ukrajine, je bila njegova vpletenost v Trumpovo kampanjo bolj prikrita in posredna. Kolikor vemo, to ni pomenilo popolne politične zarote med Trumpovo kampanjo in Kremljem, saj so se pojavili številni primeri sodelovanja med Moskvo in proruskimi ukrajinskimi politiki.
Zanimivo naključje političnih biografij
Kljub temu je bilo vmešavanje ruskih obveščevalnih služb v volilno kampanjo leta 2016 v ZDA obsežno, kot je dokumentirano v petdelnem poročilu odbora ameriškega senata o aktivnih kampanjah in ruskem vmešavanju v ameriške volitve leta 2016, objavljenem v letih 2019-2020. Nikoli ne bomo zagotovo vedeli, ali so ruska dejanja leta 2016 vplivala na minimalni rezultat letošnjih predsedniških volitev in ali Trump dolguje svoj politični uspeh Moskvi. Vendar pa ni dvoma, da bi se volilna kampanja leta 2016 v ZDA končala drugače, če ne bi bilo ruske intervencije. Nekaj podobnega lahko rečemo o celotni zgodovini ukrajinske notranje politike do leta 2022.
V biografijah Janukoviča in Trumpa obstajajo še druge zanimive vzporednice. Pristop obeh moških k politiki je transakcijski, ciničen, patriarhalen in neobremenjen z omejitvami vrednot, norm in ideologij. V času izvolitve za predsednika leta 2010 in 2014 sta bila Janukovič in Trump obsojena kriminalca. Kljub temu pa obsežno razširjanje informacij o kršitvah zakona ni preprečilo – kot bi bilo v večini drugih demokratičnih držav – njihovim političnim organizacijam, tj. Ukrajinski stranki regij in Ameriški republikanski stranki, da bi jih imenovale za mesto predsednika države. Poleg tega obstajajo nekatere podobnosti v tem, kako sta Janukovič in Trump poskušala pridobiti in obdržati oblast.
Leta 2004, ko je bil takratni predsednik ukrajinske vlade, je Janukovič poskušal postati predsednik z obsežno goljufijo v drugem krogu četrtih predsedniških volitev v Ukrajini po letu 1991. Ta poskus nezakonitega prevzema oblasti je preprečilo vrhovno sodišče Ukrajine. Rezultate volitev je razglasil za neveljavne in sklical drugo glasovanje, ki ga je Janukovič predvidljivo izgubil. V začetku leta 2021 je Donald Trump kot 45. predsednik ZDA poskušal razveljaviti rezultate predsedniških volitev leta 2020, vključno s spodbujanjem množice, da je napadla stavbo Kapitola v Washingtonu in preprečila kongresu, da bi formaliziral zmago Joeja Bidena. Poskus državnega udara sta ustavila washingtonska policija in kongres, ki sta odobrila volilne rezultate. Po tem je Moskva javno podprla Janukoviča in Trumpa, da nista priznala poraza na volitvah leta 2004 in 2020 let.
Spomladi leta 2010 je nekdanji premier Janukovič na predsedniških volitvah v Ukrajini zmagal proti takratni premierki Juliji Timošenko in prejel manj kot 50 odstotkov glasov – 49,33 odstotka, medtem ko je Julija Timošenko prejela 46,03 odstotka. Štirinajst let in pol kasneje je nekdanji predsednik Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah leta 2024 proti trenutnemu podpredsedniku, prav tako pa je prejel manj kot 50% glasov (49,8%), medtem ko je Kamala Harris prejela 48,3%.
Poleg tega sta Manafort ali Rusija v teh trenutkih manj podpirala zmage Janukoviča in Trumpa v letih 2010 in 2024. Namesto tega so bili v veliki meri posledica nerodnosti ukrajinskih in ameriških strategov ter aktivistov demokratičnih volitev. Ta dva usodna glasovanja bi verjetno lahko osvojila dva demokratična kandidata, če bi se njuni politični zavezniki in menedžerji obnašali bolj harmonično.
Zlasti dva sedanja predsednika v času volitev – Viktor Juščenko in Joe Biden – nista zagotovila zadostne pomoči Timošenko in Harris. Juščenko je zavrnil podporo Timošenko v drugem krogu predsedniških volitev leta 2010, Biden pa je z zamudo umaknil svojo kandidaturo iz predsedniške tekme v ZDA leta 2024. Zato sta tako Juščenko kot Biden postala delno sostorilca katastrofalne volilne zmage antidemokratov Janukoviča in Trumpa.
V krempljih oligarhije
Največje podobnosti med Janukovičem in Trumpom so njune tesne vezi z največjimi oligarhi v njunih državah, pa tudi njuna pripravljenost motiti notranji red in zunanje odnose. Janukovič leta 2010 in Trump leta 2024 sta imela odprto in prikrito podporo najbogatejših ljudi v svojih državah – Rinata Ahmetova in Elona Muska ter številnih drugih ultrabogatih »oligarhov«. V letih 2010-2013 je Janukovič poskušal ponovno ustvariti ukrajinsko plutokracijo, ki se je pojavila v 1990-ih po razpadu Sovjetske zveze. V nasprotju s tem si Trump zdaj prizadeva vzpostaviti izolacionistično oligarhijo, ki se zdi popolnoma nova za sodobne ZDA (ali jo v nekaterih pogledih popelje nazaj v devetnajsto stoletje). Med letoma 2010 in 2013 je Janukovič z vrsto političnih preobratov spodkopal nastajajočo demokracijo Ukrajine, integracijo z Zahodom in izstop Rusije iz skrbništva. Med drugim je leta 2010 sprožil spremembe ustave v svojo korist in iz člena o temeljih nacionalne varnosti odstranil cilj članstva Ukrajine v Natu, konec leta 2013 pa je zavrnil podpis že parafiranega pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo.
Kot veste, je ta zamuda pri začetku evropskega povezovanja Ukrajine povzročila protest na Trgu neodvisnosti v Kijevu, ki je postal znan kot Euromajdan. Janukovič je poskušal nasilno zatreti ta odpor in tako majhen protest spremenil v nacionalno vstajo z milijoni udeležencev. Euromajdan se je stopnjeval v krvavi spopad in sčasoma v zgodovinsko revolucijo dostojanstva, ki je privedla do Janukovičevega bega iz Kijeva, njegove odstranitve s položaja predsednika s strani ukrajinskega parlamenta, obnove ustave spremenjene pod Janukovičem in podpisa pridružitvenega sporazuma z EU. Poleg tega je treba dodati, da se je okupacija Krima in ruska vojna proti Ukrajini začela 20. februarja 2014. Tako se je vojaški napad Moskve na Ukrajino z vpletenostjo rednih ruskih vojakov začel pred vsemi zgoraj navedenimi dogodki in ne, kot se običajno verjame, kot odziv nanje.
Kar se zdaj dogaja in se lahko kmalu zgodi pod predsednikom Trumpom v ZDA, se razlikuje od poti razvoja Ukrajine pod Janukovičem. To ni presenetljivo – politični sistemi in družbe ZDA in Ukrajine so navsezadnje različni. Vendar pa na abstraktni ravni 47. predsednik ZDA zdaj poskuša spremeniti smer notranje in zunanje politike ZDA na podoben način, kot je četrti predsednik Ukrajine poskušal storiti v svoji državi v letih 2010-2013. Zdi se, da ameriške politične institucije in mednarodni odnosi pod Trumpom doživljajo preobrazbo, ki lahko v globino tekmuje z ukrajinsko preusmeritvijo pod Janukovičem.
Vprašanje za milijon dolarjev, ki postaja vsak teden vse bolj aktualno, je, ali bi se lahko finale Trumpovega predsedovanja končalo kot finale Janukovičevega predsedovanja. Seveda bi Trumpova popolna obtožba – po analogiji z odstranitvijo Janukoviča s položaja predsednika Ukrajine s strani ukrajinskega parlamenta konec februarja 2014 – imela politično drugačen rezultat. Trumpa bi nadomestil le podpredsednik J.D. Vance, ki je ideološko blizu Trumpu. Janukoviča pa je za tri mesece zamenjal predsednik parlamenta Oleksandr Turčinov, ki je bil v opoziciji Janukoviču. Turčinov je postal začasni predsednik Ukrajine, dokler junija 2014 ni prevzel funkcije novoizvoljeni predsednik Petro Porošenko, ki je bil tudi opozicijski politik Janukoviča.
AmeriškiMaidan
Kljub tem in številnim drugim razlikam lahko prihodnja pot političnega razvoja ZDA nekoliko spominja na ukrajinsko v letih 2010-2014. Vse bolj protidemokratična, destruktivna, plutokratska in / ali avtokratska in/ali na koncu nepriljubljena politika Trumpove administracije bi lahko privedla do množičnih demonstracij, ki spominjajo na ukrajinsko vstajo proti Janukovičevi politiki in vedenju konec leta 2013. V najslabšem primeru bi se lahko konflikt med Trumpovo administracijo in protestnim gibanjem po vsej državi stopnjeval v nasilje in privedel do spopadov, ki niso nič manj ali celo veliko hujši od tistih, ki so se zgodili v Ukrajini v začetku leta 2014.
Mednarodne posledice takšne notranje eskalacije v ZDA so lahko daljnosežnejše od tragičnih posledic notranje destabilizacije v Ukrajini pred enajstimi leti. Na podlagi vnaprej pripravljenih načrtov je Kremelj februarja 2014 hitro izkoristil omejeno sposobnost Kijeva, da se odzove na rusko vojaško ekspanzijo. Marca 2014 je Rusija priključila ukrajinski polotok Krim v Črnem morju, aprila 2014 pa začela invazijo na vzhodno Ukrajino, kot je opisal v svoji knjigi “Ruska neodkrita invazija” (Ruska spregledana invazija) Dr. Jakob Gauter.
Kot najmočnejša vojaška velesila na svetu se ZDA ne bi smele bati tuje invazije, okupacije in priključitve s strani tuje sile – dokler ZDA ne razpadejo. Vendar pa bodo množični protesti v ZDA, kot so tisti v Ukrajini konec leta 2013 in njihovo stopnjevanje v začetku leta 2014, imeli posledice daleč preko meja ZDA. Če bo sedanja Trumpova administracija še naprej uničevala politične institucije, gospodarske odnose in zunanje odnose, se bo ameriška civilna družba prej ali slej odzvala na enak način kot Ukrajinci leta 2013.
Ali bo to privedlo tudi do globokih sprememb v vladi, ustavi in zunanji politiki ZDA, kot se je zgodilo v Ukrajini leta 2014, je trenutno težko napovedati. Notranji pretresi v ZDA, tudi če so nasilni in nasilni, ne bodo naredili države tako ranljive, kot je bila Ukrajina v začetku leta 2014. Kljub temu se zdi gotovo, da bo domača destabilizacija v ZDA imela daljnosežne mednarodne posledice, ki bodo na koncu lahko še bolj tragične od tistih, ki so se zgodile po ukrajinski revoluciji dostojanstva pred enajstimi leti.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Czy Trump to drugi Janukowycz?
