Nesrečna novica je nedavno prišla s stranka-političnega področja Nemčije. Celo težko je reči, za koga so bolj žaljivi: za nemce same (ali bolje tako kritično razmišljajoči del družbe) ali za nas, Ukrajince. Govorimo o desni populistični, ksenofobni stranki “Alternativa za Nemčijo” (AfD), ki je v zadnjem času začela hitro povecati svojo oceno.
Za Ukrajino je ta politična sila neprijetna in nevarna, prvič, za njeno pro-ruskost ali bolje za pro kremlinizem. Prav ona se je v njenih vrstah osredotočila na največje število tako imenovanih “Putinfersteiers”. Znano je, da so “alternative” v nemški politični diskurs ne le vztrajno uvajale kremeljske pripovedi, ampak so se ne le zagovarjale za ukinitev protiruskih sankcij in sprave z Moskvo, ampak so tudi resnično pomagale sovražniku pri okupaciji Ukrajine. Med letoma 2014 in 2021 so na primer večkrat obiskali Krim in del Donbasa, ki ga kijev ne nadzira, kar je legitimiziralo rusko okupacijo ukrajinskih ozemelj. Poleg tega so včasih na psevdo referendumih delovali celo kot opazovalci.
Ali “alternative” prejemajo sredstva iz Kremlja ali pa so preprosto njegovi “koristni idioti” (ali bolje rečeno eden in drugi) nam ni tako pomembno. Pomembno je, da krepitev politične vloge AFD potencialno ogroža vojaško, finančno in organizacijsko pomoč Ukrajini iz Nemčije in s tem iz celotne Evropske unije. In takšna grožnja postaja vse bolj resnična.
Sodite sami, na zadnjih volitvah v Bundestag septembra 2021 je bila AfD, ki je pridobila 10 % glasov, na petem mestu. “Alternative”, ki so jih izgubili socialni demokrati, Hadeki, Zeleni in celo liberalci. Vendar pa sveže raziskave javnega mnenja v Nemčiji kažejo radikalno spremembo volilnih preferencialov v korist AfD. Trenutno, glede na rezultate raziskav javnega mnenja, ki jih je center objavil 23. junija Deutschlandtrend televizijski kanal ARD, 19 % (po nekaterih sociologijah je celo 20 %) Nemcev pripravljenih glasovati za to. To pomeni, da je AfD na drugem mestu in potiska Socialdemokratsko stranko Nemčije (SPD), glavno vladno stranko države, ki jo je trenutno pripravljenih podpreti le 17 % Nemcev. Spomnimo, da so socialni demokrati na že omenjenih parlamentarnih volitvah dosegel več kot 26 %.
Poleg tega alternativa, ki do razmeroma pred kratkim sploh ni obstajala v strankarsko-politični krajini Nemčije, zdaj na prihajajočih volitvah v Bundestag sploh namerava predlagati kandidata za mesto zvezne kanclerja. To je uradno napovedala so-predsednica stranke Alice Weidel (Alice Weidel).
“Alternativa za Nemčijo” je še posebej priljubljena, kot je znano, v vzhodnih zveznih državah, torej v nekdanji Demokratični republiki Nemčiji. Če bi zdaj volitve prišle le na deželah nekdanjega GDR, bi se izkazalo, da je stranka z 32% jasnimi favoriti.
In tu misliti, da bi ljudje morda imeli precej kognitivno disonanco, potem vsaj veliko presenečenje: zakaj je najbolj pro kremeljska stranka v Nemčiji postala najbolj priljubljena na področjih, ki jih je najbolj prizadel isti Kremelj? Konec koncev, zaradi dejstva, da je to ozemlje po predaji Tretjega rajha padlo v sovjetsko območje okupacije, je bilo za dolgo časa najmanj premožen, najmanj razvit in najbolj zatisnjena del Nemčije.
Se spomnite, kako so konec 80.let bili Enderiti tisti, ki so šli na tisoče mit proti svojemu takrat prokomunističkom vodstvu, tisti, ki so najbolj dejavno zganili Berlinski zid in iskali poenotenje Nemčije, da bi dosegli enak življenjski standard kot njihovi sonasledniki na drugi strani ograje.
Morda se vzhodni Nemci, zdaj v svojih 50-jih letih, spominjajo svojih mlajših let pod stabilnim nemškim socializmom. Za to se je pojavil tudi tak poseben izraz “ostalgia” (Ostalgie=Ost+nostalgija). Pritožujejo se nad sedanjim življenjem, z vsemi negotovostmi. Pozabljajo na bundesijska pokojnina, nove avtoceste, hiše, ki so jih obnovile zvezne oblasti, in še veliko razkošja, ki so postale na voljo šele po združitvi Nemčije.
Spomnim se, kako me je nemški prijatelj, bodisi v šali ali resno, vprašal: »Ali veste, kako dolgo je obstajala Nemška demokratična republika?« GDR je bil ustanovljen 7. oktobra 1949. Pravzaprav je dan njene politične smrti mogoče obravnavati 9. novembra 1989, ko je bil berlinski zid uničen. Uradno je GDR agoniziral še eno leto in prejel “smrtni list” 3. oktobra 1990. Ta datum se danes praznuje kot dan nemškega poenotenja. “Skoraj 40 let,” sem odgovoril na vprašanje. “Motiš se,” se je nasmehnil, “samo štiri leta. Po 1953 je bila Vzhodna Nemčija ponovno preoblikovalaVstopil je v sovjetsko območje okupacije, kot je bilo pred 1949.”
“Okupacijska cona”? Si resen? Nehote sem se prisežem svojega prvega obiska v Nemčiji (vzhodna Nemčija, seveda). Leta 1980 smo kot družina prišli k prijateljem, ki živijo na Sašo. Zlati čas vzhodnonemčne stagnacije pod Ericom Honeckerjem. Kot šolarka v tistem času, po “srečnem otroštvu” v “Deželi Sveta”, se mi je zdelo, da sem šel v nebesa na Zemljo. Čisti, smrdljivi vlaki, očiščene ulice, luštne taverne. In seveda, sanje sovjetskega človeka – trgovina… Po sovjetski trgovini s primanjkljajem so se razširile oči.
Ko sem kasneje, v šoli, v nemškem razredu, navdušeno govoril o mojih vtisih o obisku GDR, je moj učitelj nezadovoljno godrnal: “Tako jih pokvarjajo, da hitlerja nočejo več.”
Zato so pokvarili Vzhodne Nemce. No, samo živi in uživaj v življenju. Iz nekega razloga pa Enderite niso bili zadovoljni s Honeckerjem ali s svojim življenjskim standardom na splošno. Ker so od zahodnonemske televizije (anteno “na Bundese”, kot smo nekoč naredili “na Poljsko”), iz pogovorov s sorodniki, ki so imeli srečo, da so bili v “pravi coni okupacije”, vedeli, da na drugi strani zidu njihovi sonarodnjaki uživajo dobro nahranjen in svoboden obstoj, je ves svet z vsemi svojimi koristmi odprt zanje…
Vrnimo se v leto 1953. Zakaj nenadoma nekdo meni, da je letos zadnje za GDR? Zato, ker so vzhodni Nemci poskušali spremeniti zgodovino.
Navsezadnje je bilo leto na splošno zanimivo, kajne? Umrl je dolgoročni sovjetski diktator Joseph Stalin, Lavrenty Beria je začasno zasedel oblast v Kremlju. Mnogi zgodovinarji trdijo, da je nameraval korenito spremeniti odnose ZSSR z Zahodom, torej sprožiti nekakšno »perestrojko« tri desetletja prej.
Hkrati so se za oblast potegali Berijini tekmeci – Hrushchev, Malenkov, Molotov. Vsi so se hoteli razglasiti za dediča »velikega voditelja in učitelja«.
In v vodstvu GDR je bila popolna zmeda. Prvi sekretar Centralnega komiteja Socialistične združene stranke Nemčije Walter Ulbricht je iz Moskve čakal na navodila, a jih ni bilo.
Zakaj je Ulbricht potreboval navodila? Ker so razmere v GDR ušle iz nadzora. Gospodarska kriza v državi se je poglobila. Njegov razlog je bil, da je vodstvo SED opravilo tečaj za »dohitetev in prehitetev« Nemčije. Veliki strategi niso iznašli nič boljšega kot povečati proizvodne standarde in s tem le še poslabšali že tako napete razmere na socialnem področju.
Začeli so se spontani protesti. Nemiri in stavke so izbruhnili v Vzhodnem Berlinu, Saski, Saski-Anhaltu in Tiringiji. Po grobih ocenah je približno milijon državljanov GDR sodelovalo v aktivnih protestih. Demonstracije so se začele pod socialno-ekonomskimi slogani. A kmalu so se v rokah protestnikov pojavili transparenti z jasnimi političnimi zahtevami: »Dol z diktaturo SED! Dol z Ulbrichtom! Vlada odstopi! Svobodne volitve!” Bili so celo pozivi k umiku okupacijskih sovjetskih vojakov z ozemlja Nemčije in poenotenju države.
Protesti so svoj vrhunek dosegli 17. junija, ko so se v središču Vzhodnega Berlina na Stalinovem uličju dogajale množične demonstracije. Na glavi so bili graditelji, ki so na omenjeni ulici zgradili hiše. Demonstratorji so začeli vlamljati v uradne stavbe. Zahtevali so ne le ukinitev povečanja norm, ampak tudi sociopolitične spremembe.
Eden od letakov, ki so bili razporejeni v tem času, je vseboval naslednje zahteve: “Zahtevamo takojšen odstop vlade, ki je prišla na oblast z volilno manipulacijo, Oblikovanje vmesne demokratske vlade, svobodni i tajni volitve za 4 meseca, potezanje nemške policije s zonalnih meja i neposrednim odlasom za vse Nemce, neposrednom izpustom političnih zatočenika, odricanjem od napadača, neposrednim razrješenjem tako imenovane narodne vojske. dovoljenje za organizacijo strank, ki obstajajo v Zahodni Nemčiji”.
Stavkajoče so oblegale in poskušale vdrti v več kot 250 državnih stavb, med njimi pet okrajnih uradov ministrstva za državno varnost, dva okrajna odbora SED, en okrajni direktorat za narodno policijo, urade sindikatov, policijske postaje in pisarne burgomastra. Okoli 1400 zapornikov je bilo izpuščenih iz 12 zaporov. Nekateri mladi desperadosi so z Brandenburških vrat vrgli rdečo zastavo in jo raztrgali na navijanje množice.
Toda tukaj so sovjetske enote trdno posredovale. Tanki z rdečimi zvezdami so začeli streljati na protestnike in jih drobiti s tirnico. Po tem so oblasti končno zajele pobudo. V tednih, ki so sledili, sta sovjetska vojska in vzhodnonemska policija brutalno zatrla vse žepe protesta. Umrlo je najmanj 55 ljudi, več kot 10.000 jih je bilo aretiranih, 1.500 pa jih je bilo obsojenih na zaporno kazen. Mnogim je uspelo pobegniti v Nemčijo.
Poveljnik sovjetske okupacijske coneV Vzhodnem Berlinu je bilo izredne razmere. Vsa javna srečanja so bila prepovedana in meja z Zahodnim Berlinom je bila zaprta.
Tako je bila prva upor v državi komunističnega taborišča utopljena v krvi. Potem bodo tu Še Madžarska, Češkoslovaška, Poljska.
Zelo žalostno je, da so sedanji dediči demonstratorjev iz Stalinovega uličnika popolnoma pozabili na dogodke iz pred 70 let. Iz nekega razloga jih kri očetov in dedkov sploh ne sežiga. Iz nekega razloga so pripravljeni biti prijatelji s sedanjim ruskim diktatorjem. Ne bolijo si ušes z izjavami, kot so “lahko pavtarit”, “tanki ne potrebujejo vizumov”, “sanje na Bellinu” itd. Samo nek stockholmski sindrom. Konec koncev tudi Madžari, ki so leta 1956 doživeli še krvavejši pokol iz Moskve.
