Eksplozija v regiji Nizhny Novgorod je po eni strani nadaljevala vrsto dogodkov, povezanih z znanimi ruskimi udeleženci “posebne vojaške operacije”. Po drugi strani pa se še vedno razlikuje od istega primera Tatarskega. Togo je bil razstrelen na jasno določenem kraju, mestu, kjer je sam »vojaški odbor« povabil svoje morilce. Situacija s Prilepinom je nekoliko bolj zapletena. Očitno so mu sledili. To je prvi zaključek, ki ga je mogoče izvleči tudi iz površinskega pregleda incidenta, da so “patrioti” začeli dejavneje, intenzivneje in podrobneje delati.
Za navadnega ruskega prebivalca pa zadostuje samo dejstvo eksplozije. Eksplozija skoraj tisoč kilometrov od vojne cone. Po šoku, ki so ga doživeli priporniki bodisi literarnega bodisi borca “talenta” Prilepina, bodo nekateri zagotovo razmišljali o enem preprostem dejstvu. Zakhar je bil v vojni, v pravi vojni, ne v nekakšni “posebni operaciji”, ampak v regiji, kjer je vojna trajala (in se nadaljuje). Od tam se je vrnil živ in živ.
In doma, v pogojno mirni Rusiji in ne v nobeni od obmejnih regij, kjer je po navedbah oblasti polno ukrajinskih saboterjev, ampak na bregu Volge, je skoraj umrl. In, kar je pomembno, v rokah osebe, povezane z ukrajinskimi posebnimi službami. Seveda ne bomo verjeli v te neumnosti – zlasti v to, da ukrajinski saboter nosi potni list s tridentom za misijo (in Yaroshova vizitka ni bila najdena?) – vendar ni bila izmišljena za nas. In sicer za ruskega prebivalca. Ki bo zdaj v celoti čutila, kar državljani Ukrajine doživljajo že več kot mesec dni – varno življenje je končano. Seveda bodo že nekaj časa navadni Rusi nekje v oddaljenih provincah mislili, da nanje ta zgodba ne bo vplivala. Toda to se je zgodilo že leta 1999, ko se je zdelo, da so teroristična dejanja mogoča le v mestih, ki mejijo na Čečenijo ali v prestolnici. Toda po eksploziji v Volgodonsku in preprečevanem terorističnem napadu v Ryazanu so Rusi ugotovili, da miru nikjer ne bo.
Nekaj podobnega, navadni Rusi, še posebej moški, bodo preživeli zdaj. A leta 2023 bo situacija še hujša – kajti če je takrat obstajala kakšna izbira, se bo zdaj zožila na dve možnosti: “umri od rok ukrajinskih saboterjev doma” in “umre od rok ukrajinske vojske na fronti”. Situacija brez pozitivne možnosti. Obstaja samo ena tolažitev: niti mobilizacijska roka oblasti niti udarni val ne bosta dosegla vseh naenkrat. In nekaj časa bodo ljudje imeli iluzijo, da “to zagotovo ne bo vplivalo na nas”.
Ampak tu gre za navadne Ruse. In v »izrednih« – se bo zdaj začelo povsem novo življenje. In nekateri od njih, kot je Jevhenia Bilchenko, ubežnik iz Ukrajine, so že histerični glede tega, dobro vedo, da bodo naslednji.
Kdo stoji za temi zgodbami – z Dugino, Tatarskim, Prilepinom – ni zagotovo znan. Obstaja pa očiten trend – ljudje, ki so bolj radikalni od Kremlja, so odstranjeni. Ljudje, ki jih lahko dosežemo tu in zdaj. Zakaj ruska vlada to potrebuje, če so res vpleteni?
Seveda vsi ti liki niso mogli doseči takšnih višin, kot so dosegli – tudi hči norega psevdo-filozofa Dugina, tudi grafomanijaka Prilepina, tudi Donbasa zeka Tatarskega – brez zaščite Kremlja. Na neki stopnji je Putinov režim potreboval točno takšne ljudi, ki bi pomagali oblikovati ustrezen program v ruski družbi. Ljudje, ki bi postali voditelji nove (pravzaprav stare, a rahlo pozabljene) cesarske ideje. Svoje delo so opravile – hkrati pa pridobile svojo korist. Dugin in njegova hči sta se iz marginalov spremenila v ugledne osebnosti v Rusiji. Prilepin se je iz nacionalnih boljševikov, ki so se v 2000.- jih, ki jih je vodil Eduard Limonov, spremenil v uglednega človeka, politika in celo so-predsednika parlamentarne stranke, nasprotoval Putinovemu bouržoarskemu režimu. Fomin/Tatarsky iz malega kriminalca iz Donbasa je postal priljubljen bloger, ki naj bi ga videli v nekdanji kulturni prestolnici Rusije (pred kratkim prestolnici “Wagnerja” – to je danes kultura v Rusiji).
Toda zaveza Kremlja ima svoj rok trajanja. Danes Putin potrebuje te ljudi – jutri pa bodo začeli posegati v njihove radikalne izjave. To ni nič novega, Veliki teror 30-jih let prejšnjega stoletja je bil ravno usmerjen proti tistim številkam, ki jih je takratni diktator Joseph Stalin uporabil v svojo največjo korist – in potem jih ni potreboval. In zaradi tega so svoje dni končali v ječah. Ali pa kot na primer izvidnica sovjetske judovske kulture Salomon Mikhoels, ki je med drugo svetovno vojno potoval po Zahodu in pozval svetovno judovstvo, naj podpre Sovjetsko zvezo v boju proti nacistični Nemčiji – nato pa je bil kmalu po koncu vojne preprosto ukinjen. Mikhoels je bil ubit in povozil tovornjak, ki simulira nesrečo. Pokopan, seveda, s častmi – še enkrat uporabljenablagovno znamko, tudi posthumno, za svoje namene.
Torej, če obveščevalne službe res stojijo za temi zgodbami, se v Rusiji ne dogaja nič novega ali nepričakovanega. Edino “presenečenje” za Ruse bo to, da so razmišljali, da bi sedeli v mirni in mirni državi, čeprav obuboženi od sankcij, gledali vojno na TV. Toda vojna je najprej prišla do njih v obliki mobilizacije, nato pa v obliki eksplozij v mestih, na ulicah in avtocestah.
Prav tako si je treba pobliže ogledati, kako se bo po teh zgodbah obnašal Igor Girkin. Že dolgo se je utelešasil kot aktivni kritik ruskih oblasti. In Kremelj tolerira take stvari le v zelo edinstvenih primerih. Na primer, kot v razmerah z Jevgenijo Prigozinom. Ki pa sam Kremlin ni nikoli dvignil svojega glasu. Poleg tega ima lastnik PMC “Wagner” dragoceno premoženje – pravzaprav to zasebno vojsko. To premoženje ni toliko dragoceno v vojni v Ukrajini kot na afriški celini ali v drugih vročih točkah planeta, na katerem je vpletena Rusija. In ta dejavnik lahko igra v roke Prigogine. Girkin je po drugi strani že zdavnaj izpolnil svojo vlogo v Putinovih cesarskih načrtih. Prej ali slej pa bo prišel tudi v isto podjetje s Tatarskyjem in Prilepinom. Razen če mu uspe preživeti Putina sam.
In mnogi Rusi ne bodo mogli. In razlika v tem, kje bodo ti ljudje umrli – na srečanju z drugo “bojno ladjo” ali v jarkih blizu Bakhmuta – bo le stilska. Kremlj je, ker ni opravil dolgo čakane posebne operacije strele, pripravljen celo na vojno na svojem ozemlju in z lastnim ljudstvom. Pred skoraj sto leti, ko je takratni ruski diktator iznel državljansko vojno, da bi obužil oblast.
