Prejšnji teden je ruski diktator Vladimir Putin naredil močan korak, ki bo dolgoročno zadel evropske integracijske težnje dela gruzijske družbe. Putin je ukinil vizumski režim za gruzijske državljane, odpravil pa je tudi prepoved potniških letov s to južnokavkaško državo. Da bi razumeli razmere: vizumski režim med Rusijo in Gruzijo je bil uveden leta 2000, leta 2012 pa je le štiri leta po “vojni 08.08.08” takratni predsednik Gruzije Mikheil Saakashvili ukinil vizume za Ruse. Rusija ni naredila takega koraka.
Pravilno ste razumeli – ni agresor preklical vizumov za žrtev kot nadomestilo za njegovo kaznivo dejanje, ampak nasprotno, država žrtev je dovolila predstavnikom države agresorke vstop na njeno ozemlje brez izdajo vizumov. Zdaj pa se putin na višku vojne v Ukrajini usmili Gruzijcev.
V južni kavkaski državi so oblasti to novico dojemale pozitivno, edina, ki je Putinovo odločitev neposredno imenovala za provokacijo, je bila predsednica Salome Zourabishvili. Mnenja v družbi so razdeljena: ruski mediji so seveda začeli pisati o veselju, s katerim so gruzijski državljani dojemali odpravo ruskih vizumov, obstajajo pa tudi tisti, ki imajo nasprotno mnenje. Na splošno v gruzijski politiki ni pomembnega negativnega odziva na nepričakovano geopolitično potezo Kremlja. In to je nekoliko presenetilo in včasih ogorčeno Ukrajince. Pravijo, kako je – Rusija je napadla Ukrajino, gruzijski bratje pa so veseli, da jim je bilo dovoljeno potovati brez vizumov v agresivno državo.
In tukaj se je vredno spomniti zgodovine pred 15 leti. Ravno ko so ruske enote pod formalnim poveljstvom takratnega vrhovnega poveljnika Dmitrija Medvedjeva prečkale razmejitvene črte v smeri Abhaza in Južne Osetije in začele “mirovno operacijo”. Spomnimo se reakcij Ukrajincev na to vojno proti njihovim gruzijskim bratom. In reakcija je bila takšna, da je dejanje predsednika Viktorja Juščenka, pomembno in, ne bojim se te besede, herojske, ko je skupaj s predsedniki Poljske in baltskih držav odletel v Tbilisi, da bi podprl Sakašvilija in Gruzijce, je pozitivno dojela manjšina domače družbe.
In ne samo družbe. Koalicija Orange, ki je v tem času predstavljala majhno, a še vedno večino v Verkhovni Radi, ni glasovala za resolucijo, v kateri so Rusijo imenovali agresor. Poleg tega je večina te koalicije, ki jo je nadzirala premierka Julija Tymošenko, imela nasprotno mnenje o tem vprašanju. Novinarji, ki so jih na primer izvlekli iz vodje bloka Yulia Tymoshenko, Ivan Kyrylenko, priznavajo Gruzijo kot napadalca.
Sama Tymošenka je bila v teh težkih dneh na plinskih pogovorih v Moskvi, kjer se je o Sakašviliju hihičala s posmehljivimi šalami premierja Vladimirja Putina. Skratka, v ukrajinski družbi ni bilo enotnosti, tudi v njenem oranžnem delu. In to kljub dejstvu, da so nekateri preudarni mediji že takrat, avgusta 2008, nedvoumno zapisali: “Ukrajina bo naslednja.”
Zato sta ukrajinska politična elita pred 15 leti in gruzijska zdaj namesto načel in zagovarjanja mednarodnega prava izbrala svoje gospodarske interese. In to je tipično tako za te kot za te znake (Tymoshenko in Ivanishvili), in za postsovjetske elite nasploh.
Toda v teh dveh situacijah obstaja ena resna razlika. Reakcija Ukrajincev – znotraj in zunaj parlamenta – je potekala pred agresijo Rusije na Ukrajino. Medtem ko se je trenutna gruzijska zgodovina zgodila po vojni. Seveda je ta izgovor tak – vendar vsaj ukrajinski politiki niso stopili čez svoje umorjene, za razliko od gruzijskih. (Spomnite se, da je bilo v nekaj dneh, ki so trajali “vojna 08.08.08”, ubitih skoraj 200 gruzijskih vojakov in več kot 200 civilistov te države).
No, Gruzijci, ki domnevno želijo iti v Evropo, obenem pa poskušajo zaslužiti denar za “selitve” in redno voliti stranko absolutno pro ruske politike (in ruskega oligarha) Bidzine Ivanishvili, so se odločili. Izbira, o kateri mora Larysa Burakova, kot se zdi, napisati novo knjigo z imenom Zakaj Gruzija ni uspela. Ukrajina bo morala iz vse te zgodovine izvleči pomemben zaključek.
Prej ali slej se bo vojna, ki jo je Rusija iznela proti naši državi, končala. In Ruska federacija bo verjetno ostala znotraj sedanjih meja, pa tudi morda, hkrati pa ohranila sedanji nadzor FSB nad formalno politično močjo države. In to bo nedvomno pomenilo, da bo Kremelj nekako poskušal vzpostaviti odnose s po vojni ukrajinskimi oblastmi. In ne nujno, da bi dobili čas in priložnost za pripravo na novo vojno – ampak vsaj zato, da bi obnovili “mehek vpliv” na ukrajinsko družbo in politične elite naše države.
In v tem trenutku bo pomembno, da ne pozabimo lekcije naše sosede v črnomoski regiji. Ki je v želji, da bi premagala naprednega, a nekoliko avtoritarnega voditelja države, glasovala za proruske sile, ki so pripeljale do prekinitve evropskega povezovanja, ki se lahko v prihodnosti celo spremeni v najnovejšo rusko past – kakor se že imenuje, carinsko unijo, CSTO ali kaj drugega. Postsovjetska prostor je zdaj in več prihodnjih desetletij v takšnem stanju, da nihče ne bo mogel sedeti, zavit v bel plašč. Čas je, da izberete, na kateri strani ste vi in vaša država v novem soočenju med demokratičnim Zahodom in avtoritarnim vzhodom.
In Ukrajina se mora spomniti, da se želja po koraku čez lastno kri, ki jo je prelila na bojišče za majhno gospodarsko korist, lahko spremeni v velike politične težave. In če bi le oni… Samo za današnjo Gruzijo se vse šele začenja. In posledice približevanja z Moskvo, ki je že pripravljeno dajalo koncesije svojemu nekdanjemu sovražniku, se bodo še vedno čutile v Tbilisiju.
