Konec prejšnjega tedna so ukrajinski mediji širili novico o naslednjih kadrovskih spremembah v kabinetu ministrov, kar so (novice) kasneje potrdili na uradni ravni. Vlado Denysa Shmyhala so pustili trije ministri, torej dva, saj se je Mykhailo Fedorov takoj vrnil, le s razširjenimi pooblastili.
Verkhovna Rada je torej v ponedeljek razrešil dva ministra, od tega je eden skoraj nezaslišen s strani splošne javnosti, a je veliko število negovanih Ukrajincev čakalo na razrešitev drugega. Govorimo seveda o ministru za izobraževanje in znanost Serhiju Shkarletu, ki je, kot da bi občutil to napetost v družbi, svoje ime celo zapisal v odstopnem pismu z napako. Lahko rečemo, da je bil to lep in logičen zaključek ministrske poti osebnosti, ki je prišla na mandat z vlakom obtožb plagiata.
Ampak zdaj ne gre za Scarlet. In niti o njegovem nasledniku, direktorju Nacionalnega centra “Mala akademija znanosti” Oxenu Lisovyju, ki je zdaj vojak 95. ločene brigade za zračni napad. In o odzivu družbe na njegovo imenovanje, ki je potekalo v torek. Odziv je bil, mimogrede, skoraj stoodstotno navdušen in pozitiven, do komplimentov, kot je bil “najboljši vodja ministrstva za šolstvo v zgodovini Ukrajine”.
Po eni strani je ukrajince mogoče razumeti. Po scarletizaciji nacionalnega šolstva bo vsak minister s stališči, ki se razlikujejo od položaja nevednega Dmitrija Tabachnika, veljal za dobro možnost. Še posebej, če je oseba prišla na stol člana kabineta s fronte. Poleg tega ima Lesnoy produktivno delo na Mali akademiji znanosti. Ena beseda, Ukrajinci še pred imenovanjem g. Oxena za vodja ministrstva za izobraževanje in znanost, so mu peli pohvale in pripravljeni čakati na čudež v obliki popravka vseh napak njegovega predhodnika, začenša z ne ravno jasno zavrnitev obveznega multitesta (ki je drugič zamenjal EIT) iz zgodovine Ukrajine.
Po drugi strani pa v vsej tej zgodbi (tako s spremembo ministra za šolstvo, kot tudi na splošno s kadrovskimi vprašanji na vrhu ukrajinske navpične moči) obstaja vidik, da je ukrajinska družba, če meni, povsem negativna. Čeprav je v drugih, veliko razvitejših državah Evrope, povsem naraven in precej učinkovit mehanizem. Govorimo o politični in v primeru koalicij – kvoti, načelu imenovanja ljudi na ministrska mesta.
Ukrajinci se veselijo imenovanja strokovnjaka na mesto ministra za šolstvo, pri tem pa pozabljajo na preprosto politično resnico, na kateri strogo povedano počiva celotna struktura parlamentarne ali parlamentarno-predsedniške države. Ministri so politična stališča. In izvajajo predvsem politično vodenje svojega oddelka. Strokovnjaki na vsakem ministrstvu se začnejo s položajem državne sekretarke. In to je precej logično, saj stranka, ki je zmagala na volitvah, ustvarila koalicijo ali enoročno pridobila večino v parlamentu, dobi vzvod za izvajanje svojega političnega programa, s katerim je šla na volišča. In v pogovorih po volilni koaliciji ne gre za osebe, ampak za delitev ministrstev in oddelkov med koalicijske člane. In šele potem vsaka od koalicijskih strank, ki je dobila svoje delovno področje, v svojih vrstah določi kandidate za določena mesta.
In ne mislite, da kakovost dela trpi zaradi tega. Vsaj v tej obliki težave s pomanjkanjem osebja izginejo. Spomnite se lanskoletnih razmer z zamenjavo vodja nemškega ministrstva za obrambo. Naslednica je bila že naslednji dan napovedana na mestu Christine Lambrecht (ali morda ista, a iz spoštovanja do bivšega ministra sta se ugasnila 24 ur). Poleg tega upoštevajte, da Boris Pistorius ni imel neposrednega razmerja z vojaškimi zadevami. Zadnjih deset let je bil minister za šport in notranje zadeve zvezne države Spodnja Saška. Toda pod njim se je stanje z dobavo orožja Ukrajini dramatično izboljšalo in pospešilo. To se je zgodilo zato, ker je bil v tem času politični položaj njegove stranke – glavne koalicijske komponente – z zveznim kanclerjem Olafom Scholzom. In Pistorius, na vodji ministrstva za obrambo, je začel izvajati te spremembe v stališču SPD. Ukvarjati se s politično komponento procesa, ne pa s strokovnim in tehničnim.
Kajti prav to je naravni politični sistem v parlamentarnih državah. In ne nujno niti v republikah – Velika Britanija še naprej velja za monarhijo, a precej uspešno vladajo politične sile, ki sicer ne brez napak, kot v primeru Liz Trass, premagajo politične krize. V državah, kot je Ukrajina (da ne omenjam Rusije s svojo neskončno navpično močjo, ki se je v 20 letih spremenila v eno samo osebo), se vsaka zamenjava predsednika vlade sredi mandata naslednjega zbranja parlamenta spremeni v politično krizo – spomnite se odstopov Yatsenyuka in Honcharuka. V Združenem kraljestvu je v nekaj mesecihtrije predsedniki vlad so obiskali predsednika vlade – in to ni nič resno spremenilo v dejavnostih oblasti.
Ker v teh državah prevladuje osnovno načelo – politična odgovornost. Kar ne pomeni le polnosti moči, ne le priložnost, da se na naslednjih volitvah uporabijo določeni dosežki – ampak tudi, da je treba biti odgovoren za neuspehe in napačne izračune. IN SPD bo za propadlo delo Lambrechta plačala tudi nekaj obresti na naslednjih bundestagnih volitvah. Politični nasprotniki ne bodo pozabili spomniti, da je Ukrajina zaradi predstavnika socialnih demokratov začela prejemati orožje, ki ga je potrebovala veliko kasneje, kot je lahko.
Zato je po eni strani uspeh ali neuspeh ministrstva očitno povezan s specifično politično silo. Po drugi strani pa strokovnjaki delajo na tistih položajih, na katerih bodo najbolj uporabni.
V Ukrajini razmere še zdaleč niso britanske ali nemške. Prvič, praktično nimamo pravih političnih strank (z izjemo nekaj obrobnih struktur, ki niso presegale statistične napake na nobenih volitvah). Največ, kar so ukrajinski politiki sposobni, so vodilni projekti z bolj ali manj opredeljeno ideološko komponento. Vendar ta komponenta ni prisotna v vseh takšnih projektih. Tako imenovane stranke oblasti so na splošno nabor likov, pogosto ne političnega, temveč poslovnega tipa, ki gredo v Verkhovno Rado predvsem zato, da bi zadostile svojim potrebam in ne razumejo, kaj je politična sila, pod katero so se našli na kapitalski Hruševskoho ulici.
Presenetljiv primer takšne “stranke”, ki je le kup raznolikih, pogosto naključnih ljudi, je trenutna stranka oblasti “Sluga ljudstva”. Vendar prejšnja, BPP, prav tako ni daleč od klasične ukrajinske definicije stranke oblasti. Po porazu na volitvah in očiščenju se je nekoliko preoblikovala in postala strankaski projekt (v katerem je vloga de facto lastnika stranke Petro Porošenko še vedno ključna) z močno ideološko komponento. Mogoče je, da bo služabnik ljudstva po naslednjih volitvah opravil podobno preobrazbo, čeprav je verjetenje, da bo “CH” izginil s političnega zemljevida Ukrajine tudi pred volitvami in nastopom na njenem mestu nove stranke pod portretom predsednika.
Ne glede na to, kako čudno se sliši, vendar je morda edina stranka oblasti, ki je bila bolj ali manj integralni organizem, stranka regij. Toda takšna neverjetna situacija je predvsem posledica močnega zunanjega vpliva. Stranka regij je spodbujala ruske pripovedi – in načeloma, če ne govorimo o deklarativni, ampak o resničnem programu te politične sile, je bila izvedena v času vladanja Viktorja Janukoviča in vlad Mikole Azarov.
Odsotnost strank kot takih pomeni prav pomanjkanje osebja, ki ga je nedavno objokoval zunanji minister Dmytro Kuleba. Od kod dejansko prihajajo kandidati za mesta veleposlanikov ali ministrov v stranki, ki se dejansko konča z volilno listo za Verkhovno Rada? Izkazalo se je, da moraš kandidate iskati drugje. Glede na napovedi na Kulebini strani v Facebook ali spredaj.
Obenem pa niti družba niti, kot se zdi, same oblasti ne razumejo, kaj se bo zgodilo po imenovanju enega ali drugega kandidata. Ne pozabite, na primer, 26 dni na vodja ministrstva za zdravje Ilya Yemets. Ali leto njegovega naslednika Maksima Stepanova. Seveda je mogoče napovedati, kakšen minister bo Lisovy, na podlagi njegove poklicne dejavnosti ali službe v Oboroženih silah Ukrajine. Toda – za tem ni niti ene politične sile. Njegov politični položaj je v veliki meri nejasn. In v katero smer se bo ministrstvo premikalo pod njegovim vodstvom, prav tako še ni jasno.
Mimogrede, ne smemo misliti, da je udeležba v vojni določen pokazatelj določenih političnih stališč. Spomnite se intervjuja enega od znanih junakov Azovstala Mikhaila Dianova, ki je po izpustitvi iz ujetništva dejal, da ne vidi smisla v pristopu Ukrajine k Natu. Seveda Dianov ni politik in morda nikoli ne bo. Toda kje so zagotovila, da se isti Lesnoy v nekem trenutku ne bo obrnil s poti, na kateri ga zdaj vidi ukrajinska družba, ki ga je ujela in očarala?
V Veliki Britaniji ali Nemčiji dejansko v kateri koli razviti evropski državi obstaja jasno varovanje – stališče stranke, ki ji pripada določen politik. Lisovyi ne zastopa nobene ukrajinske stranke. On je samo ločen lik, ki je bil po možnosti tu in zdaj na čelo ministrstva. Tudi sedanja monokolizacija zanj ni odgovorna, saj ni njen predstavnik. On je preprosto “človek iz politične ulice”, “služabniki ljudstva” pa lahko vedno rečejo, da na njega niso imeli vpliva.
Takšen hipotetični razvoj dogodkov, kot je Lesnoyevo sodelovanje na naslednjih volitvah v okviru neke opozicijske stranke – na primer »YeS« ali »Holos« – bo tej zgodbi dodal posebno pikantnost. Kdo bo potem odgovoren za ministrove uspehe in napačne izračune? Tisti, ki so ga našli zunaj njegove politične strukture in ga imenovali za predsednika? Ali tisti, ki so ga prepričali, naj vstopi na njegovo volilno listo?
Ukrajinci se veselijo Shkarletovega naslednika – in niti ne sumijo, da Ukrajina ne potrebuje vojaka 95. brigade (ali direktorja Nacionalnega centra “Mala akademija znanosti”) Oksena Lisovyja na čelo ministrstva za izobraževanje in znanost, temveč predstavnika specifične politične stranke Oxen Lisovy. Specifična politična stranka s posebnim političnim programom. Da bi bilo jasno, kdo in kaj točno, kakšna struktura vlada vladi in državi, od katere lahko kdo zahteva neuspehe in komu je moč dana na naslednjih volitvah. Da bi se na volitvah določila pot razvoja države, ministri in veleposlaniki niso iskani drugje, temveč v strankarske strukture – in po možnosti na položajih v regijah (tudi če nismo zvezna republika, kot je Nemčija, ampak enotna).
Šele takrat bo mogoče upati, da ne bo naključen zadetek prsta Bankove na cilj, ampak za sistematično delo na razvoju Ukrajine in njenega evropskega povezovanja. Za začetek pa mora Ukrajina skozi situacijo, ko stranka oblasti v manj kot nekaj časa svojega parlamentarnega mandata večkrat dramatično spremeni svoj temelj – politično ideologijo, ki se od evropskih liberalcev oddahne v komunistično Kitajsko. In šele nato začnejo graditi polnopolne politične strukture, ki niso odvisne od voditeljev strank, niti od tega, da so na oblasti ali opoziciji. Strukture, ki se ne bodo začele ali končale na volitvah.
