Zdi se, da so Ukrajinci prerasli Arestoviča. Nekdanji svetovalec predsedujočega urada je s svojim nasprotujočimi se izjavami, neutemeljenimi napovedmi in nežen odnos do vsega ruskega v zadnjem času povzročil veliko več razdraženosti, kot jo je poustavil. Ukrajinci so se v skoraj letu dni popolne vojne z Rusijo spremenili, Arestovič ni.
Agresija Rusije na Ukrajino je povzročila temeljne premike v ukrajinski politični in strokovni krajini. Hkrati je voditeljem javnega mnenja pripeljala tako sporne osebe, kot je Oleksiy Arestovych. Prvi meseci od začetka polne vojne so postali pravi pravi čas za nekdanjega svetovalca v predsednikovem uradu.
O nedavni priljubljenosti Arestovycha pričajo številke raziskav javnega mnenja. Avgusta se je uvrstila na drugo mesto lestvice javnih osebnosti, ki »zagotavljajo večinoma ali vedno resnice, verodostojne informacije«. Mojstru psihološke manipulacije je uspelo prehititi celo generala Zaluzhnyja. Hkrati so nekateri celo začeli napovedovati neodvisno politično prihodnost Za Arestoviča. Po januarski sociologiji bonitetne skupine se je Arestovič leta 2022 vpisal med pet najboljših politikov.
Na prvi pogled je takšna priljubljenost Arestoviča med pomembnim delom družbe videti čudna. Ta bloger futurolog je še pred 24. februarjem 2022 podal toliko dvomljivih izjav, obtičal v toliko škandalih, da bi zanašanje na njegovo mnenje in prepričanje njegovih napovedi bila manifestacija očitne kratkovidnosti. Toda veliko Ukrajincev je zelo zlahka padlo v psihološko odvisnost od Arestovycha in prvi meseci vojne so se veselili njegovih oddaj vsak dan. Nekateri sploh ne bi mogli zaspati brez hipnotičen glas op. S prvimi napadi agresorja na ukrajinsko ozemlje so iz nekega razloga vsi takoj pozabili, kaj je Arestovič napovedal nekaj ur pred rusko invazijo.
23. februarja 2022 je ob približno pol dvanajstih ponoči potekal pogovorni šov na tv kanalu Ukrajina 24, ki se ga je udeležil Alexey Arestovich. Pred rusko agresijo je ostalo le še nekaj ur. Napetost je dosegla apogee. Vendar pa je Arestovič na tipičen aroganten način izrazil mnenje, da je grožnja ruskega napada iz vseh smeri zgolj hipotetična. Pravijo, da je to le element ruskih deformatov in pritiska. Po besedah Arestovycha je bil napad na Kijev s severa »skoraj nemogoč«. Svetovalec OP je tudi zagotovil, da v naslednjih dneh ne smemo čakati na zaprtje zračnega prostora, saj je vlada zavarovana prevoznike. Vse Arestovičeve napovedi so se uresničile ravno nasprotno. Zanimivo je, da je sam »futurolog« v intervjuju z Gordonom avgusta 2022 dejal: »Vedel sem za popolno invazijo Rusije že oktobra 2021.« V čem je bil potem smisel laži v noči 24. februarja?
Rusija je sprožila obsežno invazijo, svetovalec predsedujočega urada pa je še naprej izdajal nove dele lažnih napovedi. 24. februarja je navedel, da »Putin ne bo zadel civilnih ciljev, saj mora ohraniti zvestobo prebivalstva Ukrajine«. Temu je sledila vrsta pomirjajočih napovedi raket in izjav, da se bo agresor pravkar ustavil in izgubil potencial za ofenzivo. Poleg tega se je 25. februarja slišala prva Napoved Arestoviča, da rusom zmanjkuje raket. Potem so se pogovarjali, da je ostalo še nekaj dveh ali treh tednov in da se bo ruska vojska zmlela. Da Rusom zmanjkuje streliva in sredstev. Vojna se lahko konča pred poletjem. Dnevi, ki jim sledijo dnevi. Arestoviču se vojaško-politične napovedi niso uresničile. Iz nekega razloga ni zmanjkalo agresivne opreme, izstrelkov in streliva. In “dobri Rusi” znotraj agresivne države se v nobenem primeru niso pokazali.
V prvih dneh, tednih in celo mesecih vojne je pomemben del Ukrajincev iskreno upal na hiter konec sovražnosti. Naravna želja po miru je bila združena z vero v skorajši poraz agresorja, ki ni niti najmanj pripravljen na dolgo soočenje. Te izjemno optimistične misli so bile okrepljene z nesporazumom o resničnih ciljih ruske invazije. Mnogi niso mogli dojemati obstoječe želje Moskve, da uniči ukrajinsko državo in narod, da bi rešili tako imenovano “ukrajinsko vprašanje”. Nekateri niso mogli verjeti, da je bila za Rusijo ta vojna nov poskus obnovitve imperija in širitve njenih meja. Prav tako je družba še vedno obdržila ostanke iluzij o »dobrih Rusih« in »bratovščini«. To, da je Putin kriv za vse, navadni Rusi pa nočejo vojne. Da bodo Rusi s prvimi izgubami protestirali na ulicah, zahodne gospodarske sankcije pa bodo Ruski federaciji hitro odvzele sredstva za boj. Vsa ta upanja niso bila usojena, da bi se uresničila.
Pojav Arestovičeve priljubljenosti v prvi fazi vojne je preprosto pojasnjen. Napovedovalec-futurolog iz Arestoviča se je izkazalo, da jih ni. Toda psihološki manipulator je veliko boljši. Dobro izbrane besede, namig za dostop do tajnih podatkov, samozaupen ton, sposobnost subtilne igre na pričakovanja in Želje javnosti so arestoviču hitro pomagale osvojiti sočutje občinstva. Ob čustveni napetosti in negotovosti začetne faze invazije so mnogi našli psihološko udobje s poslušanjem pomirjujočih govorov najbolj javnega svetovalca iz urada predsednika. Ker sem od Arestoviča slišal tisto, kar sem želel slišati. Verjela sem mu, ker sem želela verjeti v nekoliko fantastično, a dobro in bližnjo prihodnost.
Raziskave prvih mesecev vojne kažejo, da je bila večina Ukrajincev prepričana, da se bodo sovražnosti nadaljevale še nekaj tednov ali mesecev. Celo sredi aprila je le 5 % vprašanih menilo, da lahko vojna traja še eno leto. Le 12 % jih je verjelo, da lahko aktivna faza traja več kot šest mesecev. Enako prislonjena je bila ideja “dobrih Rusov”. Teden dni po začetku vojne je še 30 % Ukrajincev menilo, da navadni Rusi povsem ali najverjetneje niso krivi za vojno. Po tem, ko so postala znana dejstva o genocidu Ukrajincev v Buči, je to število padlo skoraj trikrat.
Dlje ko je vojna z Rusijo trajala, bolj so se Ukrajinci znebili preveč optimističnih upov o začetnih tednih invazije. Obstajalo je razumevanje, da je vojna z Rusijo resna in dolgo časa. Da ne upate na čudež in proteste proti vojni v Ruski federaciji. Da kljub nerodnosti ruskega poveljstva in odnosu do lastnih vojakov ne smemo podcenjevati sovražnika. Družba se je postopoma spreminjala. Odraščala sem. Kljub strašnim izgubam je pridobila psihološko stabilnost. Evforija, šok in čustvena neravnovesja prvih dni in tednov so se predali grenko resnico in hladni dojemanju, da je pot do zmage dolga in težka. Prepričanje, da se bo vojna končala čez nekaj tednov, je izginilo. Obstajala je zavest o tem, kaj sta Rusija in Rusi. In kakšna vojna se sovražnik bojuje proti nam. Za takšno družbo je arestovichi postal preprosto nepotešen.
Družba se je spreminjala. Arestovich ne. Ker ga je omamljala lastna samozavest, ki je od časa do časa mejila na nesramnost, je trmasto še naprej proizvajal tok protislovnih izjav. Potem je bil pokrit z nerazumljivo nostalgijo za sovjetskimi časi. Ujeli so geopolitične ideje iskanja »dobrih Rusov« in prijateljstva z njimi. Niso marali ukrajinskega jezika in kulture. Od časa do časa je Arestovič prevzel vlogo zagovornika ruskega jezika in kulture v Ukrajini. Pogovornega bivšega svetovalca OP so nagajili celo ukrajinski patrioti, aktivisti in ženske v vojski. Še posebej je šel k tistim, ki niso cenili sijaja njegovih “briljantnih idej”. In bilo jih je vedno več.
Arestovych izjave, da bi Ukrajina morala postati dom vseh “dobrih Rusov” in vplivati na razvoj prihodnje Rusije je povzročila draženje in ogorčenje. Njegove vojaško-strateške napovedi se niso več posojale, temveč so postale predmet za posmeh in posmeh. Družba je šla naprej. Arestovič je ostal na mestu in nadaljeval svojo javno samo-ljubezen z lastno osebo. Nizka raven samo kritik, mesijanske pretenzioznosti, nemožnosti, da bi priznal svoje napake in se seveda opravičil, je Arestoviča pripeljala do še enega škandala, za katerega se je tokrat izkazalo, da je usoden in ga je stalo položaja v predsednikovem uradu.
Po izpustitvi se Arestovič še naprej obnaša kot javna osebnost in proizvaja sporočila, ki še vedno povzročajo občudovanje pri njegovih prislonjenih. Toda družba je dojemljiva. In čeprav Ukrajinci redno delajo napake na volitvah, obstaja vsaka možnost, da upamo, da je vrh Arestoviča priljubljenosti ostal za seboj.
