Od obsežne ruske invazije 24. februarja je bila ena majhna, nevšečna, a zelo značilna sprememba – že več kot 9 mesecev je avtor teh vrstic le enkrat slišal, kako mladi šolski starosti prek govorcev glasno poslušajo rusko glasbo na ulici. In pred kratkim, tudi po 2014, na takšnih lokacijah (igrišče, park, ulica), je bilo običajno slišati, kako srednješolci z veseljem poslušajo in hum široka paleta repertoarja ruske pop glasbe – od “pop” do hip-hopa. In večina ljudi v okolici se ni obtegala s tem.
Zdaj vklopijo ali pojejo ukrajinske pesmi različne kakovosti. Zdi se, da je tukaj – domoljubni vzpon in de-rusifikacija mladih hkrati. Veseli se in ne razmišljaj. Vendar ne deluje, ker se pojavijo številne vprašanja. Je takšna sprememba le poklon situaciji, ali pa trifla? Kakšna je kakovost vsebine, ki jo je prišla nadomestiti? So starši teh otrok imeli podobno de-rusifikacijo? Ker pogosto, še posebej v mlajših letih, so tisti, ki določajo vsebino, ki jo zaužijejo njihovi otroci. Nekdo pridno išče TiCev Videoposnetki v ukrajinskem jeziku ali celo videoposnetki v angleškem jeziku. In nekdo, ki se ne moti, da bi vklopil rusko glasovno igranje “Puppy Patrol” ali kakšno drugo “Peppa Pujs” (čeprav je ukrajinsko ime) za prvi rezultat v iskanju.
Brez globljega razumevanja sedanji procesi de-rusifikacije ali, bolje, dekolonizacije Ukrajincev verjetno ne bodo tako globoki in trajajoči, kot si želimo. Trenutni impulz je preprost in razumljiv – v trenutnih realitetah je moralno nesprejemljivo zaužit ruske vsebine. Čeprav za mnoge odvetnike “velike ruske kulture” še vedno ni očitno. Vendar morate gledati preko obzorja, strateško premisliti – kaj je zamenjava ruskih vsebin, ki jih je treba tako ali drugače odpraviti od tam, kjer je to mogoče?
Najbolj očiten odgovor je ukrajinski izdelek. Poleg tega se na nekaterih področjih že dolgo razume: ukrajinska literatura se kljub vsemu dinamično razvija in bralcem nenehno ponuja nova besedila in žanre; Ukrajinska glasba je zaradi številnih pravilnih odločitev zadnjih osmih let (na primer kvot) dobila več priložnosti za samoopravičenje in jih uporablja. Ukrajinska kinodvorana tudi kljub kroničnim težavam s financiranjem precej redno ugaja visokokakovostnim filmom. Čeprav je blagajna še vedno najuspešnejša, so primitivne komice a la “Nora poroka”. Ampak to je druga tema.
V današnjih realitetah globaliziranega sveta interneta in socialnih omrežij to ne bo nikoli dovolj. Seveda obstaja Hollywood s svojimi znamenitimi filmi in številnimi glasbenimi izvajalci, predvsem ameriškimi in britanskimi, slavnimi po vsem svetu. Vendar bi bilo poleg čezmorskih medijskih produktov zelo primerno izkoristiti sedanjo priložnost in več pozornosti posvetiti vektorju, ki ga je razglasil Nikolaj Khvylyov med dobro znano literarno razpravo 20. let, kjer je “Stran od Moskve!” dopolnil slogan “Daš Evropo!”. Za začetek se lahko omejimo na okvir tega dela “Starega sveta”, ki mu Ukrajina neposredno pripada zgodovinsko – srednje in vzhodne Evrope.
Poljska, Slovaška, Češka, Madžarska – koliko povprečni Ukrajinec (ne prebivalec ustreznih mejnih območij) ve za te države? O ljudstvu tam, njihovem dnevnem redu; lokalno kino, glasbo ali literaturo; Navsezadnje, tamkajšnji politiki in njihovi pogledi na Ukrajino in druga vprašanja? Ali Ukrajinci zanje vedo vsaj desetino tega, kar vedo o Rusiji zahvaljujoč “zaporozhye” filmom, TV oddajam ali glasbenim uspešnicam? Zelo dvomljivo je, če presegate nekaj umetniških, literarnih ali znanstvenih krogov. Zdi se, da je veliko prevodov poljskih avtorjev iz leta v leto objavljenih v ukrajinskih založbah. Toda izdaje knjig v naši realnosti, pa tudi splošna raven branja, ne spodbujajo preveč optimizma. Navsezadnje lahko celo ukrajinski vrhunski avtorji le redko računajo na enkratne (ne skupne) izdaje vsaj deset tisoč izvodov.
Kljub osemletni ruski agresiji ta država ostaja glavni predmet pozornosti Ukrajincev. TELEVIZIJSKE kanale privlačijo zračni valopisi “dobrih Rusov”, javnost razpravlja o izjavah ruskih politikov ali medijskih osebnosti itd. Zahodna meja Ukrajine v tem smislu še vedno podobno dolgo ugasnjenem “Železno zaveso”. Kateri od poljskih (da ne omenjam čeških in slovaških) politikov poleg Andrzeja Dude, pa povprečni Ukrajinec ve? In pevci, igralci, pisatelji? In to je pomembno, saj evropska integracija ne pomeni le potovanj brez vizumov, nizkocenovnih letalskih prevoznikov, institucij ali visokega življenjskega standarda. Gre predvsem za razumevanje, kaj so bile Evropa in njene različne komponente v preteklosti in so v sedanjosti.
Tradicionalni problem nizke mobilnosti Ukrajincev je bil delno rešen zahvaljujoč že omenjenim brezvizumskim potovanjem in nizkocenovnim letalskim prevoznikom, zaradi česar je bil let iz Lviva v Krakov ali Bratislavo cenejši od vlakaom v Kijev. Od konca februarja se je na milijone Ukrajincev prisiljeno najti na ozemlju različnih evropskih držav. Upamo, da bodo porabili čas, ki je bil tam, kljub očitnim težavam v razmerah, da bodo tam in njihovo kulturo še kako dobro poznali.
A zaradi bolj trajanega in masivnega učinka oddaljenosti od Moskve, medtem ko je del Evrope, je vredno razmišljati o polnilih našega ukrajinskega medijskega prostora. Povprečen gledalec konvencionalnih “Matchmakers” ne bo nenadoma začel gledati »Atlantis« Valentina Vasyanoviča ali drugih kakovostnih, ne pa tudi množičnih domačih filmov. Poleg potrebe po ustvarjanju lastne vsebine v ukrajinskem jeziku, tudi primitivne kulturne vrednosti, ki bi nadomestila podobne ruske, lahko ubijete dve ptici z enim kamnom s promocijo izdelkov naših zahodnih sosedov. Prvič, to je alternativa običajnim za številne “igle” ruskega medijskega prostora, drugič, tak pristop je učinkovitejši od številnih nepovratnih sredstev ali programov kulturne interakcije (ki so prav tako zelo pomembni) bodo ukrajince spoznale z življenjem tistih tam. Na nek drug način, na nek način zelo podoben.
Za to povpraševanje bo dobava. Na Tednu poljskega kina, ki je bil včasih redno potekal v Lvivu, je bil nakup vstopnice pogosto težka naloga. In na tako priljubljenem zdaj Netflix Na desetine poljskih filmov in serij. In to je primer samo ene države. Tudi ukrepov za razvoj kulture branja ne smemo pozabiti. Ker višje izdaje ukrajinskih ali prevedenih evropskih avtorjev, dlje smo od Moskve in bližje Evropi.
S tem pristopom bo preismerjanje Tverske ulice v čast Jerzyju Gedroycu ne le pridobilo simboliko za nekaj skrivnostnih, temveč tudi za vse večje število Ukrajincev bo postalo nekaj pomembnejšega in razumljivega kot le spreminjanje znakov na stenah hiš. Kako želim verjeti, da sprememba repertoirjev iz prenosnih zvočnikov na spletnih mestih ne bo začasna. In tudi ko patriotski val upada (in nekega dne se zgodi), bo vrnitev ruske glasbe ovirala seznanitev z repertoarjem evropskih in lastnih performerjev.
Hkrati pa bi seveda moral biti glavni poudarek na lastni zgodovini in tradicijah. Na koncu je minilo več kot stoletje in pol, odkar je Shevchenko napisal “In se nauči nekoga drugega, in se ne utišaj od tvojega.” In poskusite trditi po tem, da je vse novo samo pozabljeno staro. Ampak le, če nekdo poskuša te besede pesnika uporabiti za Ruse, potem se je treba spomniti njegovega drugega citata. Tisti, kjer gre za ljubezen, črno brskanje in predstavnike enega neprijaznega sosednjega ljudstva.
