V zadnjem času so ukrajinci postali množično zainteresirani za zgodovino. To načeloma ni presenetljivo. Še posebej, ko vas na čelo »druge vojske sveta« napade stari dedek, se vrnete k marasmatskim teorijam »resnične zgodovine«. In ker obstaja zahteva družbe, je tudi reakcija zgodovinarjev. To je tudi razumljivo. Na koncu je to pravilno s političnega vidika. Če smo ukrajinska družba, želimo upravljati svojo prihodnost, moramo se ukvarjati s svojo preteklostjo.
Eden takšnih odzivov zgodovinarjev je predlog, da se obravnava celotna ukrajinska zgodovina s stališča multifrontier. Ukrajina, ki se nahaja na križišču več civilizacij in ekoloških območij, je naravna meja. In ta meja je seveda vplivala na prebivalce sodobne Ukrajine. Zanimiv in brez dvoma vreden pristop pozornosti. Nekatera vprašanja je res mogoče obravnavati iz tega zornega kota, kar je navsezadnje storilo in počne veliko zgodovinarjev.
Če pa je naloga, da oblikujemo grandnarrativ, novo shemo vse ukrajinske zgodovine, potem se pojavijo nekatera vprašanja. Prva od teh je, zakaj je meja podlaga? Na svetu je veliko držav in narodov, za katere meja ni nekaj bolj oddaljenega kot za Ukrajino. Velika stepa se razteza od Kitajske do Madžarske. Spopad religij ali jezikov tudi ni izjema, ampak pravilo. Na koncu je v zgodovini vsakega naroda mogoče, ko obstaja želja, iskati »jedro« in »mejo«. Prav tako ni čudno, ampak bolj vzorec, da so vsi sodobni narodi produkt različnih vplivov in kultur. Kaj je potem, če tako povem, trik?
Drugo vprašanje zadeva Rusijo. Rusi so se tvorili tudi na isti meji, tudi na stičiščih civilizacij, načeloma pa jih je mogoče preučiti tudi skozi prizem multifrontierja. Kolikor sem razumel logiko novega koncepta, so se Ukrajinci in Rusi nekoč našli v podobnem položaju, vendar so dali različne odgovore na zgodovinske izzive. Zato smo tako demokratični in svobodni in so taki, kot so… Ne bi bilo torej bolj logično, da se osredotočimo na odgovor, ki sta ga dala ta dva naroda, kot na situacijo, v ki sta se nekoč našla? No, ker bi bila meja enaka, rezultati pa drugačni – precej podobno kot v zgodbi o “zibelki treh bratskih ljudstv”. Ga res potrebujemo?
Spet se vračamo k teoriji, če naša preteklost (in naš odnos do preteklosti) oblikuje našo prihodnost, zakaj potem potrebujemo mejo v središču konstrukta? Deliti z Rusi? Morda bo ta teorija bolj primerna za študij Ruske federacije? Če bo Bog, se bodo začeli centrifugalni procesi, razpad – vprašanje meja bo postalo pomembnejše.
V ukrajinski zgodovinski znanosti je nekaj, zaradi česar je povezano z znanstveniki renesanse. Želja po univerzalnem odgovoru, ali filozofov kamen, ali srebrna krogla – da bi enkrat za vedno vse razložili. Na poti je »ljudem« razlagal, da je njegovo težko življenje povezano z objektivnim dejavnikom in preprosto ne bi bilo mogoče drugače.
Nekoč so bili sosedje in vsiljivci krivi za vse. Potem so boljševiki razsvetlili, da niso krivi le sosedje, ampak zahodni sosedje, tudi razredni sovražniki. V devetdesetih so se tisti, ki jim je uspelo hitro “zamenjati čevlje” in stati na tirnicah pravilnega nacionalnega položaja, vrnili na izvor, kjer so sosedje spet postali krivi za popularne težave.
Tri desetletja je trajalo, da je odkrito nepomembna »nacionalna paradigma« dolgočasila tudi najbolj odporne domoljube. In tu smo spet na razpotju in spet iščemo univerzalno shemo. In ker ljudje prosijo za preproste in prijetne odgovore na težka vprašanja, so zgodovinarji prisiljeni iskati. Logično bi bilo odgovoriti na “povpraševanje družbe”42” kot v “Vodnik po galaksiji” (Štopač vodnik po galaksiji) Douglas Adams, Morda pa ne bodo razumeli.
Ko so v devetnajstem stoletju zapisali, da so sosedje krivi za vse, je jasno, zakaj in zakaj so to storili. Ko so boljševiki rekli, da se je treba boriti proti razrednih sovražnikom – je jasno tudi… Zakaj zdaj? Prepričati Ukrajince, da gre za geografijo? No, potem je to nov poskus, da bi razložili muke ljudi z objektivnim dejavnikom, ne z napakami. In sploh ni politične stranke takšne doktrine.
In to pomeni četrto vprašanje: zakaj potrebujemo “edinstven” pristop ali “edinstveno” zgodbo? Da Rusi, ki so vedno zaposleni z iskanjem “svoje poti”, ne bi bili žalostni na tej cesti?
Ukrajinci so zdaj prepričani, da je zaželeno premakniti mejo, mejo in spopad civilizacij, kolikor je le mogoče na vzhod. Da bi to storili, je treba narediti Rusijo mejo in bolje, kar se bo pojavilo na njeni razbitini.
Poljski so to razumeli že prej in namesto, da bi igrali v “edinstveni” evropski narod, so se pred vzhodnjaškim barbarizmom že dolgo razglasili za ščit Evrope. Mimogrede, korejski tanki in borci kupujejo pod to temo.
Kako bomo opisali zgodbo? “Na robu dveh elementov” ali “kako je bil ščit držal s Polji”? Sekunda ta možnost, mimogrede, pomeni lažji po vojni prehod v normalno zgodovino normalne družbe Vzhodne Srednje Evrope. Kar, upam, bomo dobili.
