Vsi smo slišali takšne formulacije, kot so “pravi Kozak” in celo “pravi Ukrajinec” več kot enkrat. Poudarek na “avtentičnosti” bi moral a priori vključevati vsaj neko osnovno študijo ali vsaj spravo in primerjavo z “lažnim”. A že pri najenostavnejši analizi sledi, da gre v večini primerov za umetne konstrukte, ki imajo zelo pogosto literarno, v našem času pa tudi kinematografsko poreklo. Da so te klišejske podobe produkt nekomu namenske in zavestne dejavnosti, starega ideološkega boja in propagande. Na primer, da kozakov mit ni samo solzav patos Tarasa Ševčenka, ne znanstvenik, ampak mega talentirana pesnica in umetnica, ampak tudi nič manj nadarjena Mykola Gogol. Po zaslugi “Tarasa Bulbe” so bili glavni ideologemi ruske, cesarske in zgodovinske politike vzpostavljeni v naših obsežnih prostranstvi.
Ne skrivnost, ampak celo dobro raziskana tema zgodovinarja in publicista Klimentija Fedeviča o ruski uporabi kozakskih tem za oblikovanje jasnih antikatoličanskih in protipoljskih čustev med svojimi ortodoksnimi državljani. Torej se korenine poveličevanja ukrajinskih kozakov raztezajo nazaj v čase tsaristske Rusije. Kozakov mit, tako kot sam Hetman Bohdan Khmelnytsky, je že dolgo ukodran kot glavni temelj tega, kar zdaj zgajamo imenujemo “ruski svet”. V sovjetskih časih so temu antizahodnem mitu dodali atribute brezkompromisnega razrednega boja. S krutim maščevanjem poljskim gospodom, jezuitim, židovskim najemnikom. In če k temu dodamo zgodovino “združitve” in krvi haidamakovske regije, ni niti malo presenetljivo, da samo tisti, ki “niso izdali ortodoksne vere”, so se borili za “svetega Rusa”, izsekane Poljake, katolike, uniate, premožne Ukrajince in Judje postanejo pravi Ukrajinci.
Verjemite mi, ta antizahodnja kozakska mitologija se ni spremenila niti v našem času. Gledati “izobraževalne” ukrajinske dokumentarce, še posebej s sodelovanjem zdravnikov zgodovinskih ved Chukhleba in Co., nikoli ne preneha biti presenečen nad primitivnostjo predstavljanja stare sovjetsko-ruske pripovedi. Služiti ji v vseh hibridnih grdobah uprizoritvenih prizorov, lažni igri akterjev in pripovedovanju ideoloških konstruktov sodobne ruske propagande. Propaganda v ustvarjalnosti in umetnosti podobe resničnega, z vidika Rusije, ukrajinščine. Tako, da bo za ortodoksno Rusijo žrelo žrelo, nikoli več ne bo dovolilo prevlade “poljskih gospodarjev”, neusmiljenega rezalnika, ki le pade na kolena pred kraljico, pripravljen ubiti lastne otroke, ker so jih mikali čari zahodne civilizacije. Hkrati pa malo trapasto, zopsto, škrtato, zvito in vedno pripravljeno izdati malo Rusa za cenovno ceno.
Ne le veliki ruski pisatelji, ampak tudi domoljubni ukrajinski ustvarjalci, umetniki in igralci so bili vključeni v rusko oblikovanje podobe “pravega” Ukrajinca. Navsezadnje izjemni ukrajinski igralec Bogdan Stupka ni zavrnil vloge v filmu komunističnega Bortka “Taras Bulba”. V tej antizahodni pesmi, ki jo je prenel ruski propagandist. Kjer so glavni sovražniki “pravih” Ukrajincev Polji, katoličani, lordi in ves zahodni svet. De Gogolov slogan “Za Rusijo” se je spremenil v “Za Ruskuyu zemlya”, “Za Rasiyo”. V filmu, ki je v našem času postal osrednja osebnost propagande “ruskega sveta”. Prav tako se slavni nacionalist Bohdan Beniuk ni odrekal vlogam podlega ukrajinskega ensigna. Iskren ukrajinski in domoljub ni zanikal vloge anekdotalnega “hahla”. In takšni ljudje, ki so želeli pomagati Rusom pri ustvarjanju podobe “pravega” Ukrajinca, so bili ducat centa. Kaj pa tisti “pravi”?
Jasno je, da se vsi tisti pisci, režiserji, igralci, kulturne osebnosti, znanstveniki, ki so verjeli, da je treba povedati “v ukrajinščini” o ukrajinski zgodovini, torej nekritično, niso bili veliko drugačni od Rusov. Zdelo se jim je, da če plus spremeniš v minus in obratno, vendar pustiš staro zgodovinsko platno, dobiš mega-patriotski izdelek. Če pozorno pogledate snemanje ukrajinskih režiserjev v zadnjih tridesetih letih, se izkaže, da so filmi, posneti na račun ukrajinske diaspore, enaki skrajno ideološki sovjetski belching. Da so vsi ti “Atentat. Jesenski umor v Münchnu, “Invictus”, “Železno sto” nima nič opraviti s kinematografijo. To so neke vrste agicije, ki ugajajo nečimrnosti čezmorskih borcev, njihovih otrok in vnukov. So mrtvi liki, ki govorijo s citati iz strankaških bojnih listov, ideoloških del in navodil. Pogovarjajo se lahko le z slabo izobraženimi in sentimentalci starih zastarelih ideologij. Ne bodo povzročili živega občudovanje ali željo po posnemanju, kar so ustvarjalci izdelka toliko upali. In to je dobra stvar. Ker “voščene figure” ne morejo služiti kot primer pravega domoljubnega Ukrajinca.
Kljub temu ostaja odprto vprašanje, zakaj se je zgodilo, da so bili posebni režiserji tisti, ki so prejeli takšne scenarije zasebnim in zlasti javnim financiranjem? Seveda je tu igrala tako imenovana domoljubna konjunktura. No, kateri nacionalno zavestni minister bo dvignil roko, da ne bo dal denarja za domoljubni film o resničnih Ukrajincih? O mladih fantih, ki so umrli v bitki za Kruty? Seveda, nobenega. In dejstvo, da se bo film izkazal za šibko kopijo sovjetskega ideološkega kina in mu ne bo manjkalo nobenega razmišljanja o vzrokih smrti teh mladih ukrajinskih fantov, ni beseda. Film je prišel ven, je bil malo gledan in pozabljen. Ker slabo ne naredi vtisa in se ga ne spomnimo. Čeprav je bil posnet za povsem drugačen namen – za krepitev domoljubnega duha v ukrajinski družbi. Obrnilo se je obratno. Odraslim ta film ni bil všeč, saj so se iz sovjetske izkušnje spomnili, kako zanimiva je lahko celo ideološka kinematografinja kljub okoliščinam. Ni prišel mlad, ker ni imel nič z resničnim življenjem. Zaradi tega je tema razvajena, denar pa je porabljen.
Poleg tega so po izdaji številnih ukrajinskih zgodovinskih filmov o “resničnih” Ukrajincih, kot je zgodba o atamanu Simonu Petliuri, mnogi Ukrajinci razvili skoraj averzijo do filmskih zgodb s primitivno ideološko zaroto in igro nivoja severnokorejskega gledališča z lahnim ličenjem. Z lepljenimi bradami, lažnimi čustvi in “pravilnimi”, po mnenju avtorjev ideološki naglasi. V teh filmih umetnost in prisežnost govorita od prvega do zadnjega kadra. Odganja odstavke zamujenih učbenikov z mrtvo težo.
Na srečo pa borci v sedanji vojni zelo zlahka storijo brez zgodovinskega ideološkega patosa in nekako niso do tega, da bi v svoji bojni družbi našli “prave Ukrajince”. Za resnične za njih so vsi, ki zvesto branijo svojo domorodsko deželo in svoje ljudstvo. Pazite, ne ideologija, ne politična doktrina in zagotovo ne politična stranka s svojim političnim beaumontom.
Zanimivo se je izkazalo, da so stare zgodovinske pripovedi, ki so jih vladni uradniki iz zgodovinske politike do nedavnega odgnali v obliki nacionalne ideologije, nepotrebne. Kako hitro so bili rekviziti “prave” nacionalne kulture, ki so jih producirali pisatelji “Spilchan”, umetniki, kina, pa tudi zbori in plesne skupine, prekriti s smodnikom. To, ki je bilo pred kratkim narejeno z velikodušnim financiranjem iz državnih proračunskih filmov brez talentov o zgodovinskih temah, je bilo že pozabljeno. Ker so filmi s propagandno komponento in umetno domoljubno estetiko na začetku sekundarni izdelek. A to ne velja za prepričanja “kavč” borcev za pravo zgodovino, čisti narod in za “prave” Ukrajince. Ki čakajo na zmago, da bodo svoje storitve spet ponudili na račun državnih proračunov. Vprašanje ostaja odprto. Jim bo spet uspelo?
