Iskanje spomenika Leninu v Ukrajini leta 2022 je skoraj nemogoča naloga. Po euromaidanu so jih začeli aktivno rušiti kot znak evropske izbire in ločitve od sovjetske (in ruske) preteklosti. Tako se je začela postopen in previden de-russification, ki se je osredotočal predvsem na prepoved vstopa nekaterih ruskih akterjev ali pevcev v Ukrajino ter blokiranje ruskih socialnih omrežij in spletnih strani.
Z začetkom vseobsegajoče invazije Rusije se je hitrost pospešila: pro-ruske politične stranke so začele prepovedati, sprožile postopek preimenovanja ulic in končno uvedle vizumski režim za Ruse. Seveda ni popolna, ne da bi upravicila določene “dobre Ruse”, ampak to je povsem druga zgodba. Medtem je zelo dolgo časa sfera izobraževanja ostala zunaj vidnega kota, na katero imajo Rusi še vedno pomemben vpliv.
Šolarji od 5. do 11. razreda vsako leto še vedno poučujejo določene predstavnike »veličastne« ruske literature. Na splošno, v programu tuje literature za ruske pisatelje Zvesto Največje število ur za študij, odstotek del Rusov v programu odtehta delež predstavnikov vseh drugih držav. In to je neposredna grožnja obrambnim zmogljivostim Ukrajine, kot vsaka druga kulturna dediščina agresorja.
“Bojkot ruske kulture je del obrambe Ukrajine. Ruska kultura je temelj militaristične cesarske ideologije – to je prepričljivo dokazal direktor sankt peterburške »Hermitage« Mikhail Piotrovskaya v strašni odkritosti intervjuKi ga je dal pred nekaj dnevi. Ena od teh, ki se je tam slišala, se spira na dejstvo, da je vsak kulturni projekt Rusije, ki se izvaja v zunanjem svetovnem prostoru, v bistvu posebna operacija, tako namenska kot vojaški teror,” nam ugotavlja Olena Korcheva, profesorica Oddelka za svetovno glasbeno zgodovino NNAU v okviru boja za preimnovanje Pjotr Čajkovske nacionalne glasbene akademije.
“Vsi smo militaristi in imperiali… Ljudje kulture moramo zdaj razumeti svojo vlogo v vsem, kar se zgodi. Oseba, ki sodeluje v zgodbi, mora najprej dobro narediti to, kar počne. Po načelu “ko pištole govorijo, morajo govoriti tudi muze”, – pravi Michael Piotrowska.
Zato se je delovna skupina na Ministrstvu za izobraževanje in znanost 13. izključitev nepremičnine vse ruske pisatelje iz tujih literature programov vseh razredov. Srečo je imela le Mykola Gogol, ki se ji ponuja premestitev na potek ukrajinske literature. Da ukrajinski šolarji od septembra ne bodo več brali “militaristov in imperialov”, ministrstvo za šolstvo in znanost še ni sprejelo ustrezne odločitve.
Zakaj je Nikolaj Gogol prejel odpustek literarnih kritikov, ali so obstajali dvomi o drugih ruskih pisateljih in zakaj ministrstvo za šolstvo in znanost še ni odobrilo novih programov v tuji literaturi, nam je povedala članica delovne skupine, osebna namestnica iz “Glasu”, tajnica Odbora Verkhovna Rada za izobraževanje, znanost in inovacije Natalia Pipa.
Natalia Pipa (fotografija s Facebooka)
***
Kako se je sploh začel ta proces? Kako je bila delovna skupina oblikovana, kako dolgo in kako je delovala?
Osebno me je to temo spodbudil esej Oksane Zabuzhko v mednarodni literarni reviji TLS “Na svetu ni storilcev? Branje ruske literature po pokolu v Bucha” (Ukrajinski prevod je bil objavljen “Radio Svoboda” 25. april – opomba. ed.). O tem smo se pogovarjali z ekipo, nato z MOS, in opozoril sem, da bom poslal seznam del za posodobitve. V tem času je ministrstvo za izobraževanje in znanost že ustanovilo uradno delovno skupino, v katero so bili vključeni strokovnjaki na svojem področju – tako zdravniki kot teoretiki na visoki ravni. Prve predloge sem poslal v začetku maja in na splošno je postopek trajal približno dva meseca.
Bil sem edini poslanec v tej skupini. Skupaj z ekipo in učitelji Lviv šol smo se zbrali seznam, kaj bi predlagali in s čim bi ga nadomestili. Zakaj na primer poučujemo romantizem preko Aleksandra Puškina, ne pa preko Georgea Byrona, katerega delo je imelo veliko večji vpliv na svet? Puškin je rekel, da je študiral pri Byronu. Eno je učiti “V Lukomoryeju je hrast zelen”, kar druga pa je pesem “Poltava”, v kateri ukrajince opisuje kot Putina zdaj – divji in brez lastnega jezika. Puškin je bil šovinist, ki so ga zapeli Rusi.avtokracija. Zakaj si jo potem preučeval?
Zame je bilo največje odkritje Fjodor Dostojevski. V šoli me je zelo zanimala tuja literatura, vendar nisem mogel razumeti, zakaj je Raskolnikov sploh moral ubiti tisto babico. Kakšna idiotičnost je to? Mislila sem, da morda nisem dovolj stara, da bi to razumela, a sem po branju Zabuzhkovega članka in dela Milana Kundere spoznala, v čem je smisel. V ukrajinski družbi ni nobenega vprašanja, ali biti morilec ali žrtev. Ukrajinska družba se preprosto odloči za normalno življenje. Dostojevski to izbira in to je izbira ruskega ljudstva. Rusi ne sanjajo, kaj bi lahko bilo drugače: v svoji vedi se lahko samo zasužnji ali pa se zasužnji. Obstaja pa še veliko drugih odločitev, ki jih civilizirani svet izbira.
So upoštevali vse vaše predloge?
Skoraj. Eno delo Prosper merime ni bilo v ukrajinskem prevodu, zato je bilo nadomeščeno. Ko smo razvili predloge, smo razumeli, da vsi učbeniki ne bodo takoj natisnjeni, zato smo upoštevali, da so vsa predlagana dela v ukrajinskem prevodu in na voljo na internetu. Navesti bi moral, da smo mislili, da bomo morali braniti veliko točk, vendar je bila delovna skupina, nasprotno, včasih bolj radikalna v svojih pristopih.
Pravzaprav me je zanimalo tudi, ali obstajajo takšni pisatelji, o čem so bili dvomi – da jih izključimo ali ne.
Govorilo se je o Vasilyju Bykovu. To je beloruski pisatelj, ki je nasprotoval Lukašenku, vendar je še vedno sovjetski pisatelj in v okviru svetovne literature njegovo delo ni izjemen pojav, ki ga je treba preučiti. Zato smo se vseeno odločili, da ga izključimo iz programa. Razpravljali so o tem, kaj storiti z Nikolajem Gogolom, ali pa izključiti Antona Čehova. Namesto tega ni bilo razprave o zamenjani Ivana Krylova z Jeanom de Lafontainom, še posebej, ker imamo čudovite basne Leonida Hlibova v ukrajinski literaturi.
Obstaja priroč telegram bot “Kaj ti je Pushkin naredil?”, kjer je mogoče vnesti ime zadevne osebe, ali si zasluži spomenike, ulice ali trge, imenovane po njih v Ukrajini, in dobiti kratke informacije o njih. Ko berete esej, ne veste vedno, kakšne poglede je imel avtor. Na primer, “V Lukomoryeju je hrast zelen” nima ukrajinske antiteze, ampak v drugem delu Puškinova dela so. Zame je bilo to odkritje, ker ga imajo mnogi radi, v Kyiv cvetje so ponešeni do spomenika.
Pravzaprav je bilo veliko del ruskih pisateljev na seznamu izbire učitelja, mnogi učitelji pa so jih izbrali sami. Zdaj smo samo vzeli to možnost. Razprave o nekaterih pisateljih je treba preložiti, dokler Rusija ne kapitulira. In šele potem lahko razpravljate, ali se je na primer Boris Pasternak vrnil, ali ne.
Učitelji pogosto izberejo ruske pisatelje za študij, saj so bili mnogi od njih učitelji ruske literature v preteklosti. Ali že obstaja kakšna vizija, kako rešiti problem osebja?
Osebje je vedno stvar usposabljanja, plač in osebne motivacije. Žal je malo načinov za preverjanje, kaj učitelj uči v razredu. Ravnatelji to večinoma vedo, toda delovno zakonik ščiti tako dobre kot slabe učitelje. Potrebujemo druge metode, kot je potrdilo učiteljev, ki smo jih ponudili, vendar še niso odobreni. Če pa nekaj izključite iz programa, učitelj pa uči vse eno, potem zanj že obstajajo vprašanja. Če ga ne boš, mu daj izbiro, ki jo uporablja. Čudno mi je bilo prebrati na Facebooku obtožbe nekaterih učiteljev v stilu: “Kaj pa ti počneš? Kakšen PR? To smo že dolgo časa odstranili iz programa.« Če odstranite – se vam zahvaljujem, vendar ste prepričani, da so to storili vsi drugi učitelji?
Zakaj ste se odločili prenesti Mykolo Gogol v ukrajinsko literaturo? O njem še vedno obstajajo mešana mnenja.
Gogol se je prepoznal kot Ukrajinec, vendar je pisal v ruščini. “Taras Bulba” je že v ukrajinski literaturi, in verjamemo, da je “Inšpektor”, “Mrtve duše”, “Večeri na kmetiji v bližini Dykanke” lahko prenesete tudi v ukrajinsko literaturo in tako prepoznate, da je popolnoma ukrajinski pisatelj, ga preberite v prilagojenem prevodu, kot učimo, na primer Hryhoriy Skovoroda. “Inšpektor” in “Mrtve duše” sta pravzaprav kritika ruskega imperija, zato mislim, da ga še vedno lahko prepoznamo kot ukrajinskega pisatelja.
Morda bo nekega dne v ukrajinski literaturi rubrika “Ukrajinski pisatelji, ki so pisali v ruščini”, kjer bodo preučevali tako Gogolja kot Vladimirja Korolenka. Morda se bo, končno, Josef Roth pojavil v ukrajinski literaturi kot pisatelj iz Ukrajine, ki je pisal v tujem jeziku. Tu je tudi Alexander Granakh, slavni igralec in pisatelj izvirno iz okrožja Gorodenkivsky v ivano-frankivski regiji, ki se je imenoval ukrajinski Jud. MoženNekega dne bomo dobili tudi ta diskurs, ampak najprej se moramo umakniti od ubijalske literature v bolj prefinjeno, svetovno.
Morda bi moralo biti to priznanje, ki se pozicioniranje kot Ukrajinec ali Ukrajinec, označevalo, ali sprejeti zapuščino določenega pisatelja kot Ukrajinca? Ker se pogosto radi spomnimo, kdo se je rodil kje, ne da bi bili pozorni na to, kako se oseba potem identificira. Bulgakov se je rodil v Kijevu, vendar mu to ni preprečilo, da bi bil ukrainophobe.
Mogoče je to vprašanje za raziskovalce. Toda veliko zapuščino ruske literature, ki je prišla k nam v tuji, moramo vsekakor razčistiti. Ker kako razložiti otroku, čigar očeta je ubil ruski vojak, da bi dokazal, da ni “bitje utripa”, da bi moral poučevati literaturo morilcu njenega očeta?
Veliko je odvisno od diskursa. Ko sem študiral, sem imel v času 1998-2000 preveč ruske literature. In smo ga učili v ukrajinskem prevodu v Lviv. Razumem pa, zakaj nekateri Ukrajinci, ki govorijo rusko, še vedno težko preklopijo na ukrajinščino in se zavedajo pomena tega. Eno je, ko tvoja mama poje uspavanko v ukrajinščini, in kar drugo – če v ruščini. In tukaj je pomembno razumeti, zakaj se je to zgodilo: da je obstajal Emskyjev odlok, Valuev Circular, Holodomor, da je v sovjetskih časih tisti, ki je govoril rusko, dobil boljše položaje – to je bil način, da nas uniči, Ukrajinci. Potem se bo oseba odločila. In nisem za prepir, ampak za pravilno politiko v ukrajinskem jeziku.
Pred kratkim je bila v Nikolajevu prepovedana uporaba ruskega jezika v šolah iz novega študijskega leta, v Odesi pa je bilo prepovedano poučevati ruski jezik in literaturo. Zakaj je bilo študij v ruščini in teh predmetih na splošno še vedno v programu?
Ruski jezik in literaturo kot predmete bi lahko uvedli kot izbirne, to ni bilo prepovedano. Kot obvezni predmeti, niso bili v programu že dolgo časa. Glede poučevanja v ruščini je situacija drugačna. Obstaja Evropska listina za regionalne ali manjšinske jezike in na zahtevo predstavnikov manjšin jih moramo naučiti v njihovem jeziku. Imamo pa zlorabe: pri vstopu v vrtec in osnovno šolo ima vloga stolpec “drugo”, in če so preverili polje, je bil rusko govoreči razred ali skupina. Če ni bilo aktivnih staršev, ki bi nasprotovali, potem se ni nič spremenilo. In šele od 1. julija bo jezikovni varuh lahko naložil globo učiteljem, ki ne poučujejo v državnem jeziku. Trenutno se ukvarjamo s spremembami vlog za sprejem v vrtec in šolo, tako da kolumna “druga”, vsaj zveni “pripadnosti narodni manjšini”. In potem bomo videli, koliko ljudi je zdaj pripravljenih, da se imenuje Rusi.
Tako previdno, kot smo mi, nihče ni izpolnil te listine, zlasti v zvezi z ruskim jezikom. V Rusiji ne obstaja niti ena ukrajinsko govoreca šola. V Kanadi lahko študirate ukrajinščino le na šoli, ki ste jo organizirali zase, na Poljskem, do nedavnega, Ukrajinci so se učili tudi na poljščini in, morda, obstajale so le nekatere ukrajinsko govoreči skupini. Da bi to popravili, nam ni treba spreminjati niti zakonodaje, saj imamo dober jezikovni zakon: spremeniti moramo njeno izvajanje.
Kateri so naslednji koraki za delo predlogov delovne skupine?
Potrditi jih mora ministrstvo za šolstvo in znanost, vendar obstaja problem – ministrstvo za šolstvo in znanost se s to odločitvijo ne strinja povsem, še posebej minister Serhii Shkarlet. Na primer, on je proti izključitvi Lea Tolstoja iz programa, ki je v priporočeni literaturi šele 7 let, in tudi proti izključitvi Dostojevskega in Pasternaka. Morda jih ima Shkarlet samo rad, saj ni strokovnjak za tujo literaturo. To je odločitev delovne skupine na ministrstvu za izobraževanje in znanost, ministrstvo za šolstvo in znanost pa bi jo moralo sprejeti brez razprave. Ko pa je minister malo rus, je težko. Že smo napisali pritožbo, preučujemo pravne vidike in se bomo za te spremembe zagovarjali v prihodnosti, tako da bodo vsaj do konca vojne ostali v predlogih, ki jih je potrdila delovna skupina.
Gradivo je bilo ustvarjeno s pomočjo nevladne skupine “Lviv Media Forum” v okviru projekta “LCF Podpora mreže novinarjev”.
