Pred kratkim sem na enem ruskem relativno neodvisnem in razmeroma liberalnem youtub kanalu seveda poslušal razpravo dveh političnih znanstvenikov o razmerah v okolici Ukrajine. Čeprav so panelisti kritizirali ruske oblasti, sta oba izrazila zaupanje, da na začetku ne obstaja nobena vojaška grožnja. Da je, pravijo, Washington igral svojo igro, začel konec oktobra lani “raca” glede koncentracije ruskih vojakov v bližini ukrajinske meje. Niti ukrajinsko vodstvo do zadnjega trenutka ni zaman zagotovilo, da ni nevarnosti.
Zato je po navedbah zgoraj omenjenih razpravljavcev (predvidevam, da takšno mnenje prevladuje v ruskem liberalnem okolju na splošno), problem v tem, da je Kremlj sam kupil “ameriško provokacijo”. Kupil je in začel stopnjevati razmere, pretiravati z zahodno grožnjo, izdajati ultimate in zaostajati antizahodno retoriko. In na koncu je vojake odpeljal na meje z Ukrajino, kar je virtualno grožnjo invazije spremenilo v Ukrajino v pravo.
Mislim, da našim bralcem misli ni treba razlagati nesmislišnosti takšnega položaja. Ne glede na to, kako liberalni in demokratični ruski liberalci so (opravičujem se za tavtologijo), se njihova sposobnost, da ustrezno ocenijo razmere vedno na neki točki, potisne ob virtualni zid, ki ga lahko pogojno imenujemo “ukrajinsko vprašanje”.
Dejansko so podatki o obveščevalnih podatkih iz zahodnih držav in preiskava skupine Bellingcat, ki ne deluje na plesišču v Washingtonu, je nedvoumno pričala, da je Rusija na hitro osredotočila svoje enote ob obrobju naše meje, Belorusije in Krima ter na zasedenih območjih donjeckske in luhanske regije ter celo v Pridnjestrju.
Šele zdaj so se razmere začele malo napeti, da lahko zadihamo. A zaenkrat le polovico, saj kljub zagotovilom ruskega ministrstva za obrambo obsežnega umika vojaške opreme in vojaškega osebja še niso opazili, kot so poročali iz Washingtona in Bruslja.
Da, Kremlin je spremenil retoriko. V tem se ne sliši več opomb o ultimatumu, prednost ima pritožba. No, to je dobro.
Seveda je zanimivo, da vsi vedo: iz kakšnega veselja se je zgodila ta sprememba? Kako se je grožnja iii. svetovne vojne spremenila v “stoječ na Ugri” ali “Močvirna kampanja” Ludvika X. Ali bomo tu tvegali kakšno drugo zgodovinsko analogijo, kjer je agresor spodletel, ker ni nikoli prišel v bitko?
Zakaj se je Torej Kremlin odločil dati sedež? Večina zahodnih publicistov zdaj hvali moč mednarodnih pogajanj. Pravijo, da je “shuttle diplomacija” obolela, Putinu je uspelo prepričati, da ni grožnje niti Ukrajine, Združenih držav amerike, niti Nata. To bi lahko verjeli, če bi sprejeli tezo, da ruski vodja verjame v to grožnjo za čisti kovanec.
Pravzaprav zahteve šefa Kremlja po ne širitvi Nata, očitki o sprejemu v zavezništvo držav nekdanjega Varšavske unije in nekdanjih republikah ZSSR v nobenem primeru niso povezani z posegom v varnost Rusije. In to popolnoma dobro razume. Kot tudi dejstvo, da vstop v Nato zajamče nove članice pred prihodnjo rusko agresijo.
Nedavno je dokaj znana ameriška zgodovinarka, profesorica na Univerzi Johns Hopkins Mary Elise Sarott objavila naslednjo knjigo z naslovom “Niti en palec: Amerika, Rusija in padejo v mrzlo uljo po hladni vojni” (Ni en inč: Amerika, Rusija in izdelava pohladne vojne pat). Ga. Sarott velja za enega najbolj temeljitih svetovnih raziskovalcev procesov, ki so potekali v Nemčiji in vzhodni Evropi v času Gorbačove Perestrojke. Najprej seveda govorimo o padcu Berlinskega zidu in o združitvi Nemčije. “Niti en inč” v naslovu je poziv na izjavo takratnega državnega sekretarja ZDA Jamesa Bakerja, ki naj bi zagotovil, da Nato nima namena širiti se proti vzhodu. Vendar te besede niso bile uradna obljuba ne Združenim državam niti Natu. V razpravi so odmevale. Po navedbah takratnega državnega sekretarja je izjava naslednja: “Razumemo, da ne samo za Sovjetsko zvezo, ampak tudi za druge evropske države, je pomembno, da imamo zagotovila, da če bodo Združene države ohranile svojo prisotnost v Nemčiji znotraj Nata, se ne bo niti del trenutne vojaške jurisdikcije Nata razširil na vzhod.”
Te besede je mogoče razlagati na različne načine. V vsakem primeru sploh ne dokazujejo, da je obstajal noben besedni sporazum, da zavezništvo ne bo sprejelo držav iz vzhodne Evrope. In dejstvo, da niso bili podpisani nobeni pravno zavezujoči dokumenti, je že zgodovinsko dejstvo, ki ga priznava celo Kremlin.
Zakaj Mary Elise Sarott še vedno uporablja te Bakerjeve besede in jih sploh postavi v naslov knjige? Poleg tega velja omeniti, da ne zanika ali celo poskuša omajati teze, da nobena Takšnih dogovorov ni bilo. Zgodovinar bolj poziva k moralni odgovornosti Zahoda do Rusije. Po njenih besedah bi zahod moral poslušati Churchillov slavni pregovor, da je velikodušnost pomembna pri katerikoli zmagi. Kot, da, zmagali smo v hladni vojni, znebili smo se tako militaristične pošasti, kot je Sovjetska zveza, vendar nam ni bilo treba pokazati nadvlade do poraženca, torej Rusije, da ne bi upoštevali njenih interesov, tudi geopolitičnih.
Najprej se pojavi naslednje vprašanje: in gospa zgodovinarka je prepričana, da je Rusija poražena. Mogoče je zmagovalka, pa tudi Ukrajina, Gruzija, Moldavija itd.
Kaj bi potem zahtevalo od kolektivnega Zahoda? Moral je stopiti na vrat svoje pesmi, zapustiti demokratična načela v mednarodnih odnosih. V določenem primeru zapustiti načelo “odprtih vrat” v zvezi z Natom in pravico suverenih držav, da se pridružijo zavezništvi, vključno z vojsko, po lastni izbiri.
Nihče ni prisilil Poljske, Madžarske, Češke republike, baltskih držav, da se pridružijo Evrouniji in Natu. Spomnimo se vsaj primera Slovaške, kjer je do leta 1998 vladal avtoritarni režim Vladimirja Meciyarja. Bratislava je sprva šla v drugo smer, kasneje pa se je po zamenjavah oblasti odločila, da sta Zavezništvo in Unija kul. Zato sem šel tja in tja.
Profesor Sarott obtoževa namišljena doživetja Rusije, ki bodo, pravijo, Estonija, Latvija, Litva ali Ukrajina nenadoma ustvarile nevarne razmere za Rusijo. In te njene izkušnje podpira dokaj velik strokovni krog na Zahodu. Vsi nekako popolnoma ignorirajo dejstvo, da resnična, ne namišljena, nevarnost prihaja iz same Rusije. In da je to grožnjo v zadnjih 30 letih potrdilo veliko resničnih dejstev, ki so se začela od vojne v Moldaviji in končala z invazijo na Donbas.
Baltske države, ki so v nekem trenutku uspele uspešno skočiti v vlak Nata, se zdaj počutijo bolj ali manj varne. Če jim tega ne bi uspelo pravočasno, bi jih bilo skoraj 100 odstotkov, ki bi lahko bile žrtve ruskih širitvenih politik.
Ker ni bila shuttle diplomacija, ne zagotovila zahodnih voditeljev, da Rusiji ni bilo nič ogroženo z njihove strani, je rusko vodstvo prisililo v trobento odskoka. Kremlin je že povsem dobro razumel, da ni bilo niti najmanjše nevarnosti. Drugi trije dejavniki so igrali vlogo. Prvič: tesna mednarodna konsolidacija vodilnih svetovnih držav v obrambi Ukrajine. Drugič: razvoj svežnja težkih sankcij proti Rusiji v primeru njene invazije na Ukrajino. Tretjič: močna vojaška pomoč Ukrajini, ki nam je omogočila, da smo povečali obrambne zmogljivosti in znatno povečali možnost ruskih cen za agresijo.
Zato lahko Ukrajinci, če si seveda želijo, praznujejo dan enotnosti 16. februarja. A preveč obremenitve se tudi ne splača. Ker nevarnost še ni minila, so čete ali umaknjene ali pa ne. In namesto frontalne invazije ima agresor v svojem arzenalu še veliko drugih orodij “hibridne vojne”.
