Prejšnji teden, 26. marca, je generalni sekretar Nata Mark Rutte na delovnem obisku v Varšavi podal izjavo, ki je bila pomemben politični signal. Odkrito je izjavil: “Vsaka grožnja varnosti katere koli države Nata bo izzvala odločen odziv celotnega zavezništva.” Takšne izjave zahtevajo skrben premislek.
Če bi bile te besede izrečene v fazi oblikovanja Nata ali v prvih desetletjih njegovega obstoja, bi lahko bile ključ do popolnega zaupanja in občutka zaupanja. Toda v teh dneh so razmere veliko bolj zapletene. Svet se je spremenil. Danes te besede zvenijo z jasnim okusom negotovosti, milo rečeno, politične in strateške nevarnosti, kot vsa druga neupravičena pričakovanja.
To je še posebej jasno iz signalov, ki prihajajo iz Bele hiše. Njen sedanji lastnik, Donald Trump, je v svojem prvem predsedniškem mandatu začel uporabljati “protinatovo” retoriko. Toda potem nihče ni resno vzel grožnje umika ZDA iz zavezništva. Z začetkom drugega mandata se Trump ni le vrnil k tej temi, temveč je naredil tudi ostre korake v smeri zbliževanja z enim glavnih strateških nasprotnikov Nata – Putinovo Rusijo, ki grobo krši mednarodno pravo in vodi krvavo vojno proti suvereni Ukrajini.
Trumpov obrat proti državi agresorju prihaja sredi njegovih ozemeljskih groženj članicam Nata, kot sta Kanada in Danska, pa tudi poročil, da razmišlja o možnosti prerazporeditve ameriških vojakov iz Nemčije na Rusiju prijazno Madžarsko. Vse to bistveno spremeni vojaško-politično pokrajino Evrope. Sodeč po izjavah evropskih voditeljev, niso tako prepričani o ameriški zavezanosti zavezništvu.
“Želim verjeti, da bodo ZDA na naši strani, vendar moramo biti pripravljeni, da se to ne bo zgodilo,” je opozoril francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se je dotaknil teme potencialnih groženj v nedavnem televizijskem nagovoru narodu. In to »želim verjeti« samo poudarja, kako nezanesljiva je postala Amerika za Nato.
Toda poskusimo, ocenjujmo Ruttejevo izjavo, abstrahirati od spreminjajočega se razpoloženja v ZDA in tistih, ki so se vedno skrivali za hrbtom ameriških vojakov. Bodimo nepristranski: kaj se v resnici skriva za Macronovimi besedami? Zaupanje? Garancija? Neposredna grožnja odkritim in prikritim agresorjem? Zavrzimo te propagandne klišeje in poglejmo stvari ob upoštevanju nove realnosti.
Vsi vemo, da je 5. člen Natove ustanovne listine neke vrste kamen spotike, na primer za Putinovo Rusijo, ki je Kremelj doslej zadrževal pred odprtim konfliktom z Zahodom. Toda kaj je v resnici za tem? Vprašanje ni prazno. Navsezadnje 5. člen Ustanovne listine Nata s pravnega vidika ne predvideva samodejnega odziva celotnega bloka na zunanjo grožnjo. To je izjava, nekakšen poziv k skupnemu ukrepanju, ki zahteva soglasje vseh članic zaveznic.
Poleg tega lahko izvajanje tega člena traja več tednov, če ne mesecev, odvisno od političnih izračunov. To pomeni, da odziv, ne glede na to, kako krut je, ne bo nujno takojšen. In v razmerah sodobnih vojn lahko čas postane odločilen dejavnik za izid konflikta. In kdo ve, in agresorji to razumejo.
Zakaj moramo govoriti o tem? Natova zgodovina jasno kaže, da se lahko resna protislovja pojavijo tudi znotraj zavezništva. Na primer, leta 2017 je Turčija, spomnimo se, podpisala pogodbo z Rusijo za nakup sistema zračne obrambe S-400, kar je povzročilo resne kritike zavezništva. Bali so se, da bi se ti sistemi lahko uporabili za zbiranje obveščevalnih podatkov o Natovih letalih in kršili splošne obrambne standarde. ZDA so celo prekinile dobavo lovcev F-35 Turčiji.
Tudi zunanja politika Istanbula je bila v nasprotju z načrti zavezništva. Tako je turška invazija na Sirijo, zlasti na območju, kjer so bile prisotne ameriške in druge sile Nata, privedla do trenj, značilnih za nasprotnike in ne za zaveznike.
Tudi usmeritev zunanje politike druge članice Nata – Madžarske – ne vzbuja veliko upanja, da se blok ne bo utopil v razpravah, ko bo treba agresorja takoj odvrniti.
V primeru Trumpa in Nata je to jamstvo vse težje verjeti. “Ali bi se Donald Trump strinjal, da se bo boril za Estonijo?” je vprašal Dalibor Rohacs, višji sodelavec in strokovnjak za evropsko politiko na Ameriškem inštitutu za podjetništvo. In sam je to vprašal: “Verjamem, da je na neki ravni treba odložiti nezaupanje, da bi mislili, da bo to storil.”
Danes pa so razmere takšne, da medsebojno nezaupanje v blok ne le ne slabi, ampak se tudi stopnjuje. In tu se postavlja še eno vprašanje: ali lahko kremeljska tolpa vse to izkoristi? Bilo bi kratkovidno in celo naivno misliti, da tega ne bo poskušal izkoristiti.
V vsakem primeru so baltske države Estonija, Latvija, Litva, pa tudi Poljska in Finska že tako resno zaskrbljene zaradi priprav na morebitni ruski napad, da so se odločile, da se umaknejo iz Ottawske konvencije iz leta 1997, katere cilj je prepovedati uporabo, proizvodnjo, skladiščenje in širjenje protipehotnih min.
Ta nova geopolitična realnost spodbuja drugačen pogled na željo Ukrajine, da se pridruži Natu. Včasih se zdi, da je predsednik Volodimir Zelenski to postavil za glavni cilj svojega mandata. Izrazil je celo željo, da bi svoj odstop »zamenjal« za takojšen sprejem države v zavezništvo. Ni se slišalo preveč resno, no, v redu.
Medtem so mnogi zahodni voditelji večkrat precej resno izjavili, da vprašanje njegovega sprejema v Nato ne bo rešeno do konca vojne na ozemlju Ukrajine.
In isti Trump, na primer, ko je pred nekaj dnevi govoril o sporazumu o redkih zemeljskih kovinah, je to temo uporabil za pritisk na Zelenskega: pravijo, da če bo ta sporazum zavrnil (zahodni strokovnjaki ga imenujejo plenilski), bo utrpel resne posledice. “Želi biti član Nata,” je dejal Trump, “vendar nikoli ne bo postal član Nata. To razume.” To je zvenelo v smislu, da se Zelenski zaveda obstoječe ovire.
Zakaj bi potem ropotali skozi zaprta (za danes) vrata? Ali ne bi bilo bolje osredotočiti se na bolj realistične politične cilje, katerih doseganje bo prineslo veliko več koristi za povečanje obrambnih zmogljivosti Ukrajine? Na primer, danes, ko se vprašanje pristopa Ukrajine k Natu zdi ne le problematično, ampak tudi potencialno neprimerno v okviru trenutnih geopolitičnih razmer, bi morala Ukrajina razmisliti o novem pristopu k svoji obrambni in zunanji politiki. Eden najbolj logičnih in učinkovitih načinov, ki bi lahko Ukrajini zagotovili nič manj varnosti kot članstvo v Natu, je oblikovanje novega vojaško-političnega bloka, ki bi združil evropske države, ki si prizadevajo za bolj neodvisno in strateško koristno partnerstvo, z aktivno udeležbo Ukrajine.
V zadnjih treh letih je bil ta predlog večkrat slišan z ust ukrajinskih opozicijskih politikov, novinarjev in aktivistov. Vendar ni našla veliko podpore urada predsednika Ukrajine.
Toda tak blok bi lahko postal alternativa tradicionalnim strukturam, zlasti Natu, kjer je, kot vidimo, vse več držav začelo izgubljati zaupanje v odločnost in enotnost ameriškega pristopa. To potrjujejo izjave politikov, kot je Macron, ki je odkrito razglasil pripravljenost Francije na samoobrambo, če ZDA ne bodo izpolnile svojih obveznosti znotraj zavezništva.
Trenutna negotovost, ki zajame celo najmočnejše države naše celine, kot so Francija, Združeno kraljestvo in Nemčija, odpira edinstveno priložnost za Ukrajino, da odigra ključno vlogo pri oblikovanju nove politične unije.
Spomnim se, da je pred kratkim nekaj čezmorskih likov posmehljivo reklo, da Ukrajina nima “zmagovalnih kart”. Res! Ukrajina ima eno najmočnejših vojsk v Evropi. V letih konfrontacije s Putinovo Rusijo je znatno okrepila svoje oborožene sile in izpopolnila svoje edinstvene sposobnosti v sodobnem vojskovanju. Vse evropske države se ne morejo pohvaliti s takšnimi izkušnjami. Če pa Ukrajina uporabi svoj vojaški potencial ne za »vstop« v obstoječe mednarodne bloke, temveč za ustvarjanje novega, inovativnega vojaškega bloka, ji to ne bi lahko zagotovilo le varnostnih jamstev, temveč bi ji tudi omogočilo, da postane eno od strateških središč na evropskem prizorišču.
Kaj potrebujete za to? Prvič, podpora državam, ki niso zadovoljne s trenutnim stanjem v Natu. Lahko bi bile Francija, Nemčija, Poljska in baltske države, ki vse bolj dvomijo v trajnost čezatlantskega zavezništva. Zlasti pomembno je, da bi lahko Ukrajina v takšni povezavi postala posrednik med velikimi evropskimi državami z jedrskim potencialom, na primer Združenim kraljestvom, in manj močnimi, vendar strateško pomembnimi evropskimi državami. Zdi se, kot da zgodovina sama zapoveduje Ukrajini, da postane most, ki povezuje različne interese, hkrati pa ustvarja nov vektor varnosti.
Oblikovanje vojaško-političnega bloka, ki bo združeval izkušnje in vire držav z jedrskim potencialom in sodobnimi vojskami, pa tudi z visoko razvitimi sistemi civilne in vojaške industrije, ne more le nadomestiti pomanjkanja uradnega članstva v Natu, temveč tudi dati Ukrajini dodatno svobodo delovanja v geopolitičnih manevrih. Ukrajina bi morala uporabiti svoje izkušnje in geografski položaj, da bi ustvarila blok, ki bi lahko zagotovil interese ne le Ukrajine, ampak tudi celotne srednje in vzhodne Evrope. S strateškega vidika bo to odprlo nova obzorja na področju varnosti. Zlasti bo na široko odprla vrata Natu.
Ukrajina lahko veliko ponudi evropskim državam. GorovjePo visoki ceni je pridobil edinstvene izkušnje pri vodenju hibridnih vojn, uporabi sodobnih vojaških tehnologij in upravljanju kompleksnih operacij ob resničnem vojaškem spopadu. Vse to je strateška vrednota, ki je s pravilnim in vztrajnim spodbujanjem noben razumen evropski voditelj ne more zavrniti.
Do sedaj je obstajal vtis, da je Ukrajina na naši celini delovala kot prosilec in včasih, milo rečeno, ne preveč prepričljivo. Volodimir Zelenski, če resnično želi rešiti Ukrajino, bi moral “obrniti mizo za karte” in začeti ne samo prositi za nekaj, ampak tudi predlagati. Ali je tega sposoben, je odprto vprašanje.
