Eden najbolj znanih britanskih politikov devetnajstega stoletja in dvakratni premier te takrat prevladujoče svetovne sile, lord Palmerston, bi bil komaj ponosen na primerjavo z Donaldom Trumpom. Vendar pa nas skoraj vsa dejanja sedanjega ameriškega predsednika, odkar je prevzel funkcijo, spodbujajo, da se spomnimo morda najbolj znanega citata Palmerstona, ki ga je izrekel kot minister za zunanje zadeve: “Nimamo večnih zaveznikov in večnih sovražnikov. Samo naši interesi so večni in nespremenljivi in dolžni smo se jih držati.” Vendar pa Trumpova “Amerika na prvem mestu” zveni preveč podobno.
Z določenega vidika so bile politike sredine in druge polovice devetnajstega stoletja bolj iskrene kot njihovi predhodniki in nasledniki. Prišli so v obdobje po romantičnih, a nič bolj realističnih sloganih »svobode, enakosti, bratstva« in po tudi romantični reakciji nanje v duhu »vrnimo pravi red«. Še večji kontrast se pojavi, če primerjamo Palmerstonove besede z načeli svetovne politike, ki so bila razglašena na Zahodu po drugi svetovni vojni. Poimenujmo jih »politika vrednot«.
Do nedavnega si je bilo težko predstavljati ameriškega ali zahodnoevropskega politika na visokih položajih, ki bi tako odkrito cinično razložil svoje motive. Če bi kateri od Trumpovih predhodnikov v zadnjih 80 letih imel idejo o vzpostavitvi nadzora nad Grenlandijo, bi jo vsaj upravičil z nekaj “višjega dobrega” – na primer z zaščito demokracije.
Zahodne družbe in tisti, ki se bodo zgledovali po njih v preostalem svetu, so navajeni govoriti o univerzalnih »zahodnih vrednotah«: individualni svobodi, enakih pravicah, demokraciji … Ali ni to postavljeno v takšni ali drugačni obliki, ki si jo Ukrajinci običajno predstavljamo, ko govorimo o tem, kaj je Zahod, kakšna bi morala biti mednarodna politika pod njegovim vodstvom in kaj še posebej ščitimo pred rusko invazijo? Treba je spoštovati pravico narodov do samoodločbe, mednarodno priznane meje držav, človekove pravice in kaznovati tiste, ki kršijo ta moralno upravičen red stvari.
Ta shema je zvenela dobro in je včasih celo delovala med hladno vojno s svojim bipolarnim svetom. Toda »konec zgodovine«, v katerega je verjelo toliko ljudi na Zahodu po padcu berlinskega zidu in razpadu ZSSR, je igral zelo, zelo kruto šalo. Odsotnost jasno opredeljenega nasprotnika, vera v večnost lastnega modela in postmoderne ideje v duhu »pluralnosti resnic« so politiko, zlasti mednarodno politiko, povzročile, da se ne more odzvati na nove izzive deklariranih vrednot. Ukrajina v letih 2014 in 2022 je zelo svetla, vendar le eden od mnogih primerov.
Nobena pravila ne bodo delovala brez neizogibnosti kazni za njihovo kršitev. Če se aneksije in množično nasilje nad civilisti štejejo za zločine, potem morajo biti zločinci kaznovani. Kjerkoli je in kdorkoli je storilec kaznivega dejanja. Kršenje pravil vedno daje prednost tistemu, ki to počne. Če se učinkovite sankcije ne odzovejo, zakaj jih ne bi ponovno kršili. In še enkrat, spet, spet … In to, kar lahko stori Rusija, bodo drugi režimi, za katere ne obstajajo moralne vrednote – Iran, Kitajska, Severna Koreja itd. – želeli ponoviti.
S takšno realnostjo obstajata dva načina odzivanja. Prva je, da poskušamo popraviti vrzeli v političnem redu, ki še vedno temelji na dobrih in moralno pravilnih vrednotah, da bi obnovili njegovo učinkovitost in ugled. Drugi je, da prenehamo ustvarjati dober rudnik s slabo igro in prepoznamo kot novo normo tisto, kar je do nedavnega veljalo za odstopanje od njega. Zdi se, da Donald Trump počne slednje. Zato razume Putina, Kim Jong-una in podobne veliko bolje kot demokratično izvoljene voditelje.
Najnovejša zarota s Trumpovo uvedbo številnih tarif za različne države se prav tako ujema s to logiko. Navsezadnje velikost tarif za določeno državo nikakor ni odvisna od njenega vedenja na mednarodnem prizorišču, geografske lege, družbenih norm in moralnih vrednot njene družbe. Ta in druga dejanja trenutne administracije Bele hiše so spodbudila malo urejanja Palmerstonove fraze: »Nimamo večnih zaveznikov, večnih sovražnikov, večnih vrednot. Samo naši interesi so večni in nespremenljivi.” Charles Darwin bi bil zadovoljen. Navsezadnje je iz istega obdobja kot Palmerston ali Bismarck.
Za Ukrajino je vse to slaba novica. Eden od najpomembnejših vidikov našega boja proti Rusiji temelji na vrednotah. Smo na strani dobrega, branimo moralno po vseh načelih zahodne civilizacije (tako starodavne kot krščanske) – domovino, svobodo, način življenja. In z njimi tudi tisti vrstni red vrednosti, ki je bil do nedavnega pravilen na svetovni ravni. To je omogočilo mednarodno podporo Ukrajini, ki je zadostovala za naše preživetje, čeprav ne (še) zmage. Manj moralnih vrednot je v mednarodni politiki in razmišljanju, celo na ravni deklaracij, težje nam bo.
Ali bo ta trend postal Nova norma – čas bo pokazal. Vse več je razlogov, da govorimo o »novih temnih dobah«, »novem srednjem veku«, o pravici močnih, ne o moralnem. Glavni ustvarjalec in porok prejšnje “politike vrednot”, ki so jo predstavljale Združene države, se ji že neposredno odreka. Ali bo mogoče ohraniti moralno in vrednotno pravilen sistem sveta v zadnjih 80 letih ali pa je šlo le za začasno odstopanje od tradicionalno darvinističnih mednarodnih odnosov skozi človeško zgodovino, je odvisno predvsem od Evrope.
V tem je določena simbolika – kljub vsej linearnosti zgodovina naredi poln krog. Usoda in vrednote Zahoda bodo odvisne od dela sveta, kjer so nastali in od koder so se do nedavnega odpravili na zmagoslavno kampanjo po svetu – na Evropo. Če pride iz tako prijetnega, a kratkotrajnega območja udobja in brani svoje vrednote ne le z besedami, ampak tudi z dejanji, potem ima dovolj gospodarskega, vojaškega in, kar je pomembno, moralnega in človeškega potenciala, da doda več optimizma sliki bližnje prihodnosti.
