29. marec v časopisu New York Times Sherlock Holmes obsežen članek novinarja Adama Entusa o rusko-ukrajinski vojni in sodelovanju med Kijevom in Washingtonom – “Partnerstvo: Tajna zgodovina vojne v Ukrajini”. Neuspešna ukrajinska protiofenziva leta 2023 zavzema eno od osrednjih mest v objavi ameriške publikacije. Po mnenju avtorja je ta dogodek postal prelomnica v vojni, ki je Ukrajini odvzela priložnost za zmago in osvoboditev zasedenih ozemelj.
Če verjamete New York Times, naj bi protiofenziva leta 2023 Rusiji zadala udarec, vendar se je neslavno končala zaradi napačne strateške odločitve ukrajinskega vojaško-političnega vodstva, da razprši sile in namesto ene smeri glavnega napada izbere dve: na Melitopol in na Bakhmut. Posledično oborožene sile Ukrajine niso uspele premagati močnih obrambnih linij Rusov in se prebiti v Melitopol. In tudi za doseganje pomembnih uspehov v bližini Bakhmuta. Načrti za končanje vojne leta 2023 so propadli.
Ameriški novinar ima najverjetneje prav glede napačnosti odločitve ukrajinske strani, da leta 2023 izvede protiofenzivo v dveh smereh. Umetnost vojne kaže, da če so viri omejeni, jih je priporočljivo združiti v eno pest, da bi dosegli strateške cilje. Toda sklep Adama Entusa, da je Ukrajina leta 2023 imela veliko priložnost za odločilno zmago in jo izgubila predvsem zaradi zavrnitve upoštevanja ameriških priporočil, je napačen.
Tudi če bi predsednik Zelenski poslušal vrhovnega poveljnika Zalužnega in se strinjal, da bo junija 2023 poslal vseh 12 brigad in veliko večino streliva v napad proti Azovskemu morju, obstajajo resni razlogi za dvom, da bi bila ofenziva strateški uspeh. Uspeh strateške ofenzivne operacije je nemogoč brez doseganja pomembne kvantitativne prednosti pred sovražnikom. Zamuda pri dobavi vojaške opreme in streliva, zavrnitev zahodnih zaveznikov, da bi oboroženim silam Ukrajine zagotovili rakete in letala dolgega dosega na predvečer glavne bitke leta 2023, niso imeli nič manjšega vpliva kot neuspešna odločitev ukrajinskega štaba.
Objektivna ocena lastnih sil in sil sovražnika je osnova vsakega spopada. Dejstvo je, da ima Rusija nekajkrat več prebivalcev in mobilizacijskih virov kot Ukrajina. Ruska federacija ima tudi veliko močnejšo vojaško-industrijsko bazo. Hkrati imamo zaradi prihodkov od izvoza energije na voljo precejšnja sredstva, ki jih lahko usmerimo v agresivno agresivno agresivno vojno. Vendar pa je takšnega sovražnika mogoče premagati, dokler so njegove kvantitativne in kvalitativne prednosti izravnane. Prevladujoči potencial ni ustrezno mobiliziran. In sovražnosti niso šle v fazo vojne izčrpavanja. V zgodovini vojn je bilo to doseženo z blitzkriegom.
Ukrajina je res imela priložnost, da ruskim napadalcem zada odločilen udarec, se izogne krvavi vojni izčrpavanja in 24. februarja 2022 doseže vsaj meje. Ampak ne leta 2023, ampak leta 2022.
Poraz v bitki za Kijev je postal hladen tuš za agresorja. Po umiku iz regij Kijev, Černihiv in Sumy so se Rusi poskušali povzpeti naprej v Donbasu in na jugu po inerciji. Toda do poletja 2022 se je fronta skoraj stabilizirala. Pojav prvih ameriških raketnih topniških sistemov v Ukrajini junija HIMARS pomagal nevtralizirati rusko tehnološko premoč in povzročiti znatne izgube sovražniku. Morala napadalcev je padla. Toda Rusi sploh niso šli v gluho obrambo in prezirljivo ocenjevali potencial oboroženih sil Ukrajine.
Ko so ruske čete utrpele močne udarce HIMARSobrambne črte na jugovzhodu Ukrajine še niso obstajale. Putin je takrat zavrnil idejo o mobilizaciji in verjel, da so razpoložljive ruske enote dovolj za izvajanje sovražnosti. Obstajali so dobri predpogoji za ukrajinsko protiofenzivo.
Toda Zahod je okleval. Vojaška podpora Ukrajini je bila zagotovljena v odmerkih in omejena. In jesenske operacije leta 2022 v regiji Harkov in osvoboditev Hersona se niso še naprej razvijale. Čeprav je ukrajinsko poveljstvo že poleti 2022 imelo ideje za napad na Melitopol in v smeri Azovskega morja. Poleg tega obstajajo dokazi, da je bila Ukrajina prisiljena opustiti obkroženje ruske skupine na desnem bregu Dneperja v regiji Herson, kar je ruskemu poveljstvu omogočilo, da obdrži do 30 tisoč osebja in jih premesti na levi breg. V prihodnosti je to pomagalo Ruski federaciji stabilizirati fronto in kupiti čas. Bitka za jug leta 2022 se je končala brez končnega preboja.
Vojna je vstopila v novo fazo – vojno izčrpavanja. Putin je napovedal delno mobilizacijo. Začela se je uporaba zmogljivosti vojaško-industrijskega kompleksa agresorja. PMC “Wagner” je prejel blagoslov Kremlja za Komplet topovske hrane v zaporih. Začelo se je vojaško sodelovanje med Moskvo in Teheranom. In oborožene sile Ukrajine so se končno začele obravnavati kot resen sovražnik. Čas za blitzkrieg in dostop do Krima in obale Azovskega morja ni bil izgubljen v vročih dneh poletja 2023, temveč v dneh zlate jeseni 2022.
Druga možnost za premagovanje veliko večjega in močnejšega sovražnika je ustvarjanje pogojev za njegovo notranjo destabilizacijo. Rusija je velika entiteta. Toda njegova velikost, večnacionalna sestava in institucije, prilagojene vladavini enega človeka, so občutljivi na številne dejavnike. Zato je vojna izčrpavanja do neke mere tudi tvegan podvig za Moskvo. Imperij, ki je vpleten v dolgo vojno, morda ne bo prenesel svojega bremena in eksplodiral od znotraj. Lahko se mu zgodi državni udar, gospodarski zlom ali državljanski spopad. To se je Rusiji že zgodilo v preteklosti. Klasičen primer je prva svetovna vojna.
Pred sto leti je Nemčiji mojstrsko uspelo izpeljati Rusijo iz vojne. Nenazadnje zahvaljujoč uspešni ideji – tja poslati ruske komunistične revolucionarje pod vodstvom Lenina. Berlin takrat sploh ni skrbel za to, kaj se bo zgodilo z ruskim imperijem v prihodnosti. Razpadla bo, padla v ogenj državljanske vojne, postala republika ali se vrnila v diktaturo. Glavna naloga Nemčije je bila, da Rusijo izpelje iz vojne, ne da bi skrbela za njeno prihodnjo usodo. In ta cilj je bil dosežen.
Zdaj pa ni znakov, da bi bil kdorkoli drug razen Ukrajine in nekaj drugih držav zainteresiran za puč, gospodarski zlom ali druge oblike propada ruske imperialne državnosti. Nasprotno, zdi se, da so mnogi zaskrbljeni zaradi vprašanja ohranjanja celovitosti in nadzora procesov v Ruski federaciji. Zato bi morali zahodni novinarji poleg preučevanja napak ukrajinskih oblasti, ki bi lahko vplivale na potek vojne, pozorni tudi na napačno vedenje in položaj politikov v svojih državah.
