Še en vrhunec priljubljenosti ukrajinskega predsednika Volodimira Zelenskega je bil čas po popolni invaziji Ruske federacije na Ukrajino. Njegov obraz je bil na straneh vseh svetovnih medijev, njegovi govori pa so bili razčlenjeni v narekovaje. Oboževalci so Zelenskega primerjali s predsednikom vlade Velike Britanije med drugo svetovno vojno Winstonom Churchillom. To je sovpadalo z frustracijami zahodnih družb z njihovimi politiki. Zaradi starosti sedanjih in verjetno naslednjih (že delujočih) ameriških predsednikov so celo začeli krožiti “meme” o Zelenskem kot naslednjem predsedniku te države.
Potem je povzročil nasmeh. Vendar pa je v vsaki šali le delček šale. Z nekaterimi konvencijami se še vedno lahko strinjamo s tezo, da je “Zelenski” zmagal na zadnjih predsedniških volitvah v ZDA.
Retorični plesi »nesistemskih« šaljivcev
Trump na predvečer svojega mandata in Zelenski pred svojim mandatom nista bila sistemska politika. Oba sta bolj ali manj znana kot poslovneži in igralci. Njihovo vedenje je primerno in volilne kampanje so bile zgrajene na podlagi tega in očitno zavračanja elementov stabilnega sistema in metod klasične politike. Volodimir Zelenski se je imenoval “sodba” staremu sistemu, bil je proti vsemu slabemu in za vse dobro. “Nikomur ne dolguje ničesar”, vendar politika ne deluje tako. Donald Trump govori o vsem in ničemer. Težko ga je zaznati, še težje mu je zaupati. Zdaj »naredi Ameriko veliko«, jutri pa bo povabil Američane, naj plačajo za svojo tarifno vojno s svetom. Na ravni retorike in pristopov imajo ti politiki veliko skupnega.
Volodimir Zelenski je prišel na oblast kot mirovni politik. Tema končanja vojne je bila jedro njegovih volilnih obljub. Zelenskega so se spominjali po naivnih in smešnih frazah o miru, ki ga je želel videti “v Putinovih očeh” in “dvigu na sredini”. To je spremljala umazana igra proti tekmecu in predhodniku, petemu predsedniku Ukrajine, Petru Porošenku. Zelenskijeva ekipa neposredno in prek dvomljivih virov (kot je poslanec iz stranke Služabnik ljudstva Oleksandr Dubinski) je Porošenka obtožila, da posluje v vojni. To ni bilo sporno in Dubinski je bil zaraščen z zlatimi trtami korupcije in protiukrajinskih dejavnosti, vendar je izpolnil svojo funkcijo.
V svojem prvem mandatu so se Trumpa spominjali le po njegovi neustavni želji, da bi ohranil oblast za vsako ceno. Zato je svojo novo volilno kampanjo zgradil na utopični in nerazumljivi ideji »Velike Amerike« (Zelenski je imel Ukrajino svojih sanj) in diskreditiral in celo očrnil svojega nasprotnika – takratnega ameriškega predsednika Joeja Bidna. Dovolj je reči, da se vojna ne bi začela pod Trumpovim predsedovanjem. Čeprav so to rože – v Trumpovem repertoarju je še slabše. In na poti na Mount Rushmore so ga dobili vsi voditelji demokratov. Izjave o Joeju Bidenu in Kamali Harris so bile ponižujoče in žaljive. Tako kot v primeru Zelenskega, kritika nasprotnikov ni brez razloga – Porošenko in Biden se morata o čem prepirati. Vendar pa so v obeh primerih prečkali mejo, manipulirali. Zelenski in Trump sta kritizirala nasprotnike in nista ponudila ničesar v zameno. Samo glasne gole abstrakcije. Prvi je pel o efemerni veličini Amerike. Drugi je “z nami spremenil Ukrajino”. Oba sta takoj končala vojno. Nihče ni govoril o mehanizmih za doseganje ciljev. Samo izjave, ki so v skladu s pričakovanji volivca, med za ušesa in dušo laika.
Vendar pa samo po predsednikovi odločitvi “zdravniki in učitelji ne bodo prejemali resničnih plač”. Njegova volja sama po sebi ni dovolj, da bi skorumpirani uradniki dobili “resnične pogoje”. Še posebej, če ga ni. Karpatski gozdovi so bolj nedotaknjeni kot poslanci … Ne pade z neba, ampak zahteva sistematično delo in razumevanje procesov. Babice z “dostojno pokojnino, ne srčnim infarktom zaradi računa za komunalne storitve” ne smejo biti omenjene. Zlasti v ozadju inflacije, rasti komunalnih stanovanj, nizkih (z izjemo “invalidnih” tožilcev in visokih uradnikov) plač in pokojnin ter padca plačilne sposobnosti ljudi. “Ukrajina bližnje prihodnosti” Volodimira Zelenskega se je v praksi izkazala za popolnoma drugačno kot v predvolilnih populističnih sloganih.
Morda to, kar je bilo izraženo, v resnici ni “samo program” predsednika Zelenskega, ampak “njegove vrednote”. Verjetno si še vedno želi “Ukrajine, iz katere naši otroci ne bodo odšli”. Vendar pa tako otroci kot odrasli zapuščajo Ukrajino. Situacija ni lahka. To ni posledica dejanj Zelenskega in ni samo povezano z njim – v državi je vojna. Vendar pa je vse zelo v nasprotju z rajem na zemlji, katerega podobo so pred volitvami naslikali politični strategi. Zelenski je podprl to sliko in šel zavajati volivca. Ne edini v času njegovega mandata in vedno bo odgovornost predsednika.
Kako je Amerika vstala s kolen … in se vkrcal na ladjo Cipolla-Trump
Volodimir Zelenski je premagal revščino v Ukrajini. Vladimir Putin je zavzel Kijev v treh dneh. Čakamo, da Donald Trump vrne veličino v Ameriko. Ena “močna” država je bila “vodena” že tri desetletja”Dvigne se s kolen”. Trump in njegova ekipa “izjemnih” izumiteljev se jim želijo pridružiti. Vsi so pozabili, da gre v politiki za najučinkovitejše mehanizme za reševanje trenutnih problemov, iskanje načinov za doseganje praktičnih ciljev. Zdaj, če ne je gradnja velika, potem Amerika.
Branje avtobiografije predsednika vlade Velike Britanije v letih 1997-2007 Tonyja Blaira daje precejšen intelektualni užitek. Njegova »pot« je dokaz strokovnosti, nenehnega in vztrajnega dela na sebi, osebne izkušnje vsake problematike, s katero se je moral ukvarjati. Ne morete sprejeti Blairove politike ali ne deliti njegovih vrednot, vendar mu ne morete odreči profesionalnosti. Nobena rešitev za težave v trenutku ali “za zabavo”, obljublja vrnitev britanskega imperija in podobno. Spomine ima tudi vodja NBU (1993-2000), predsednik vlade (1999-2001) in predsednik Ukrajine (2005-2010) Viktor Juščenko. To je morda najpomembnejša osebnost v političnem življenju Ukrajine v času neodvisnosti, vizionar, ki je potrdil nacionalno idejo. Bil je prvi, ki je udaril po kolonializmu in rusizmu v Ukrajini. Juščenkove »nedržavne skrivnosti« se razlikujejo od Blairovega besedila. So manj prefinjene in zelo barvite, vendar obstajajo tudi jasni nameni tega politika, globoko razumevanje procesov, vizija, kam iti in kakšno državo zgraditi. Gradite, ne špekulirajte o določeni temi.
Zdaj je to preteklost. Politika XXI. stoletja je drugačen svet. Zdaj na vrhu ni tisti, ki ima ustrezno izobrazbo, vizijo in ponuja učinkovite rešitve, ampak tisti, ki lepo izrazi tisto, kar volivec želi slišati. Spretno in privlačno artikulira očitno. Cipolla Thomasa Manna, ki očara množico, zabava ljudi s triki. Posmehuje se in ponižuje, posmehuje, provocira in pomirja. Ničesar ne ustvarja ali gradi, ne ponuja ničesar. Vzame samo karizmo in spretno igro, ki je na robu resničnega in čarobnega, nemogočega, a zaželenega. Nihče ničesar ne razume, laik se potaplja v spletu, politik pa posnema in parazitira.
Tabletka populizma je morda na začetku sladka, vendar dolgoročno vodi v treznost in razočaranje. Ko »konca obdobja revščine« ni na vidiku in se veličina Amerike ni vrnila, se vojna nadaljuje in populistični politik končno izgubi niti svoje igre, lahko celo največji privrženci takšne Cipolle doživijo razodetje. Še posebej, ker ni veliko možnosti, kam lahko popelje svoje gledalce. »Cilji«, ki jih je izrazil, nimajo nič opraviti s politiko in življenjsko prakso. Niso uresničljivi. Če je Pridnestrje brez plina in Dodon obljubi, da bo hitro vzpostavil svojo oskrbo, če Trump zaradi pritiska na Ukrajino obljubi, da bo končal vojno, ki jo je začela Rusija, če Zelenski obljublja blaginjo in njegove fiskalne družbe ubijajo podjetništvo, je za tem umazana igra … To uho na glinenih nogah bo zagotovo razpadlo. Vprašanje je, kdaj in za kakšno ceno.
Cipolla je izvajal svoje trike, medtem ko je bil žalosten. Razumel je, da se njegov nastop ne bo končal z nič. Na koncu ne dežela sonca, ampak velik zilch. To vidimo v Putinovih nedavnih javnih govorih. Govori o »veličini« in »zmagoslavju«, razlogih za ponos, vendar tega ne izreče v slovesnem prazničnem vzdušju, ampak v grobi tišini. Z depresivnim glasom je iztisnil besede iz sebe. Razume, da so njegovi ambiciozni cilji nedosegljivi in da je ničvreden. S priložnostmi in viri ni nikoli ničesar zgradil. Njegova država, ne glede na to, kaj pravi propaganda, je pokopališče Rusov. Ruska federacija nosi smrt, kamor koli pride. To je zgled za vse populistične politike. Za Trumpa, ki občuduje Putina. Lahko se poskusite pravočasno ustaviti ali pa pojdite do konca in priti do obale Narragonije, dežele bedakov, o kateri je Sebastian Brant pisal že v XV. Stoletju. Putin je že tam. Čas bo pokazal, kateri od populističnih politikov mu bo delal družbo.
