Ameriška politična nevihta, ki se je začela po vrnitvi Donalda Trumpa v Belo hišo, je “razveselila” Ukrajince z drugo serijo smeti, ki jo je izvedel Steven Witkoff. Ta lik, ki je pravzaprav posebni predstavnik ameriškega predsednika za Bližnji vzhod, je pred kratkim odpotoval v Moskvo na ne zelo jasna pogajanja s tamkajšnjim predsednikom. Po tem je rodil intervju s škandaloznim blogerjem Tuckerjem Carlsonom, kjer je podal več izjav, ki, odkrito povedano, ne pridejo na misel.
Tu je tudi »težka situacija« – gre za rusko-ukrajinsko vojno –, ki jo zlahka beremo kot »ni vse tako preprosto«. In “Putina ne štejem za slabega človeka.” In “rusko govoreče regije” z “referendumom”. Z eno besedo, Stephen Whitkoff je rekel sedem vrečk ajdove volne – in vse so bile pokvarjene. Seveda ne bomo resno razpravljali o tem, kaj je rekel ta lik. Čeprav le zato, ker je v tej zgodbi en zelo zanimiv vidik, ki nam po mojem mnenju lahko razloži veliko, če ne vse, o posebnem predstavniku za Bližnji vzhod Trumpu in njegovem, bodimo iskreni, plazenju pred kremeljskim carjem.
Nekoliko netipičen za klasičnega Američana (figurativno rečeno potomec priseljencev iz Mayflowerja), gospod Stephen ima priimek, kajne? Hkrati pa je razumljivo – vsaj na ravni morfologije, torej oblike – za vas in mene. Witkoff … Ko berete v izvirnem jeziku, lahko razumete malo. Tako kot ima na primer en ruski nogometaš popolnoma drugačen priimek “Miranchuk”. Ampak, če se spomnite, da je ta nogometaš iz Krasnodarskega ozemlja, se spomnite, kdo je tam živel (in ponekod še vedno živi) – potem takoj uganete, da v resnici sploh ni Miranchuk, ampak navaden Ukrajinac po imenu Mironchuk, potomec kubanskih kozakov, ki so se tam preselili iz Ukrajine. Samo na to ali ono stvar morate gledati iz pravega kota.
Tako je tudi z Witkoffom. Po nekaj časa razmišljanja se zavedate, da je v resnici najbolj običajen Vitkov (ali Vitkov). In ko ugotovite, da se je priimek njegovega dedka, prvega Vitkova na ameriških tleh, imenoval David, to je David, njegova babica pa se je pred poroko imenovala Rosa Pomerantz, vse pade na svoje mesto. Tako je Stephen Witkoff potomec Judov, ki so nekoč zapustili Ruski imperij in se preselili v Združene države Amerike.
Nadaljujemo potovanje po straneh zgodovine. Zakaj so predstavniki judovske skupnosti zapustili dežele, ki so bile naseljene stoletja, morda tisočletja (babica Rosa je živela na zahodu Belorusije, v mestu Grodno, prve dokumentarne omembe tega ljudstva na sedanjem beloruskem ozemlju pa segajo v štirinajsto stoletje) in zapustili svet za svoje oči? Tukaj je vredno omeniti stavek, s katerim so ti ljudje označili New York, prvo mesto v Združenih državah, ki so ga videli in kjer so mnogi ostali za vedno: “Odesa brez carja in kozakov.” To pomeni, da to zelo dobro razumemo, Judje so pobegnili iz Ruskega imperija z meje naselbine, pogromov, afere Beilis in vseh drugih ruskih “čarov”, ki so bili pripravljeni za najbolj tuje in zato najbolj sovražne ljudi. Mimogrede, če vsi vedo za primer Beilis, ker se je zgodil že v začetku dvajsetega stoletja v Kijevu, enem glavnih mest ruskega imperija, potem malo ljudi ve za podoben primer v rojstnem mestu Witkoffove babice, Grodno, primer iz leta 1816. In bila je. Na srečo Grodno kahal Sholom Lapin (in njegova hči), pa tudi kijevski meščan Mendel Beilis, niso bili obsojeni na podlagi popolnoma izmišljene obtožbe.
Toda niso bili vsi tako srečni. In niso vsi pobegnili iz antisemitske Rusije. Tako je Baileys odšel. In tudi dedek Stephena Witkoffa, David Witkoff. Odšel je – in verjetno plaval do Kipa svobode in si oddahnil. Ne da bi vedel, da bo njegov lastni vnuk, potem ko je obiskal popolnoma enako ksenofobno, mizantropsko Rusijo, kot je bila pred 100 in 200 leti, tako odkrito hvalil sedanjega ruskega carja. V času vladavine, kot se spomnimo, je že prišlo do poskusa judovskega pogroma v Mahačkali.
Kako je to mogoče, pravite? Moči. Če Stephen Whitkoff preprosto ne pozna le zgodovine svojega ljudstva (morda je ne šteje za svojo, kdo ve; čeprav morda ni naključje, da ga je Trump imenoval za posebnega predstavnika za Izrael in celoten Bližnji vzhod), ampak tudi zgodovino svoje družine, zgodovine svojega dedka in babice. To je presenetljivo, če ne domnevate, da je Stephen dejansko Ivan. Isti kot Ivan Bezrodnyi, “Ivan, ki se ne spomni sorodstva”…
In tukaj je vredno omeniti še enega Američana, še enega potomca ne samo izseljencev, ampak predstavnikov istih zatiranih ljudi kot Judje. Ali Ukrajinci. Ime tega Američana je Joseph Biden Jr. Ko je nekdanji podpredsednik Združenih držav Amerike zmagal na predsedniških volitvah leta 2020 in ga je angleški televizijski kanal BBC prosil, naj na kratko komentira ta dogodek, je Biden v enem stavku za angleško občinstvo izrekel stavek, ki ga je mogoče z rahlim raztezanjem zapisati tudi v krilati. Ta stavek je zvenel takole: “Jaz sem irlAndets!”.
Vidite, Biden, kljub dejstvu, da je seveda Američan, predstavnik ameriškega naroda in še bolj ameriške politike, ni pozabil in v osnovi spomnil, kdo so bili njegovi predniki. In morda je ravno dejstvo, da je potomec Ircev, ki so zelo trpeli zaradi enega imperija (v nekaterih pogledih, recimo, jezikovno, veliko bolj kot vi in jaz), je bil ta klic njegovih prednikov tisti, ki ga je prisilil, da pomaga Ukrajini.
Seveda lahko in moramo izraziti veliko pritožb glede količine, kakovosti in hitrosti te pomoči. To je dejstvo. Hkrati pa se Biden, ki se je spomnil, kdo so bili njegovi predniki in zakaj so končali v Ameriki, nikoli ni poskušal omiliti zadnjega evropskega cesarja, nikoli ni poskušal kriviti žrtve za nekaj tam, nikoli ni rekel, da “ni vse tako preprosto”. In Stephen Bezrodnyi, čigar dedek je pobegnil pred takratnimi ksenofobi v Kremlju, pred takratnimi »wagneriti« – je očitno pozabil. Morda je zato dal intervju, ki ga je dal. Ker zanj beseda pogrom verjetno ne pomeni prav nič, za razliko od fraze An Gorta Mór (Velika krompirjeva lakota), ki je grozna za vsakega Irca.
