10. marca je v Benetkah v Italiji ukrajinski vojak, ki je prišel tja na počitnice, rešil fanta z rano z nožem. Ta novica se je hitro razširila po lokalnih in ukrajinskih medijih. pogovarjal se je z 32-letnim Janisom Tereščenkom, ga vprašal o njegovi službi in podrobnostih reševanja fanta.
Kdaj ste branili Ukrajino?
Leta 2022. Pridružil se je oddelku za teritorialno obrambo Azov, ki je sčasoma postal 3. jurišna brigada. Od leta 2022 sem v tej enoti in je nisem spremenil.
Zakaj ste se odločili za prostovoljstvo?
Če bi kdo vprašal, ali obstaja druga možnost za življenje, morda takrat ne bi sprejel takšnih odločitev. Toda ostali smo brez možnosti. Ne vem, kako lahko živite naprej, ko se zavedate, da je v našem življenju takšen problem kot Ruska federacija. Ne da bi sprejel takšno odločitev, drugače je bilo preprosto nemogoče.
Katere naloge opravljate v vojski?
Sem izvidniški bataljon.
Drugi dan je postalo znano, da je 3. jurišna brigada postala korpus. Ste ponosni, da tam služite?
Za to smo vedeli že prej, imeli smo določene načrte tudi znotraj naše enote, to pomeni, da smo razumeli, kaj bomo morali storiti v bližnji prihodnosti. To je zelo velik korak za celoten sistem oboroženih sil Ukrajine. Govorimo o povečanju enote za interakcijo, pridobitvi večje linije odgovornosti, ki bo skoncentrirana v rokah enega sedeža – poveljstva korpusa. To je pomemben korak, to je pomembno izboljšanje, povečanje in kaže, da je ukrajinska vojska pripravljena na to in sposobna, in kakršno koli govorjenje, fantazije ali propaganda, da se zdi, da smo v težkem položaju, niso resnične.
Ves čas se hitro razvijamo. Nismo edina brigada, ki se je razširila na korpus: druge brigade bodo o tem poročale kasneje. Ponosen sem, da sem v tej družbi, s temi moškimi, pod tem poveljstvom v tem času.
Od kod prihajaš? Kaj ste počeli pred začetkom vojne v polnem obsegu?
Iz Krivega Riha, vendar je živel v Kijevu, ko se je začela popolna invazija. Na splošno sem živel v Kijevu zadnjih 5-6 let, delal v šoli. Poučeval sem različne discipline: zgodovino, geografijo, pred kratkim pa sem delal kot mentor – to je specialist, ki spremlja otrokovo izobraževanje, s katerim otrok komunicira in zaupa.
Bi se po opravljeni storitvi radi vrnili na prejšnjo službo?
Iskreno še nisem razmišljal o tem. Pogosto se spomnim tega dela in komuniciram z mnogimi nekdanjimi kolegi, komuniciram z drugimi učitelji drugih šol, drugimi zaposlenimi. Žal pa si zdaj težko predstavljam sebe v izobraževanju.
Postali ste slavni, ko ste rešili ranjenega moškega v Benetkah. Povejte nam več o tem, kako so se dogodki odvijali?
Videl sem vrvež, ki se je po prihodu v mesto odpravil v hotel. Na postaji smo izstopili s čolna in uspeli prehoditi nekaj sto metrov. To ni bil samo vrvež turistov na ulici, izgledalo je grozljivo, z nenadnimi gibi. Videl sem moškega, ki je padel, poskušali so mu pomagati, da ga stisnejo v nogo, da ne bi krvavela.
Naš sin je star 5 let in njegova žena je predlagala, da se izognemo tej ulici, da ga ne bi poškodovali. Vendar sem se odločil, da bom odvrnil njegovo pozornost, najprej sem ga vzel v naročje, pokazal okno, nato mu rekel, naj stoji ob strani, in na poti sem iz torbe vzel komplet prve pomoči. Natakar mi je pomagal, prinesel vodo in antiseptik ter mi dal rokavice. Lahko sem samo ocenil rano, razumel, da bo fant preživel do prihoda rešilca, in odšel. Ampak nisem razmišljal o tem. Vedel sem, da imam podvezo in da potrebujem pomoč. Fant je imel veliko srečo, čeprav je izgubil veliko krvi. Imel je veliko vbodnih ran, vendar je bila ena kritična – dovolj je bila rana kolka, ena podveza.
Ali veste, kaj se zdaj dogaja s tem tipom?
Ne, ni ga zanimalo in niso stopili v stik z mano. Izročil sem ga reševalnim specialistom, popolnoma stabilnemu, zavestnemu, s krvavitvijo ustavljeno. Ne dvomim, da so mu pomagali.
Ste bili vprašani, od kod ste dobili te veščine, kdo sploh ste? Ker so mediji sprva poročali, da je fanta domnevno rešil ruski turist.
O tem so me večkrat vprašali različni ljudje. Izgledam kot ameriški vojak, vendar sem rekel, da sem Ukrajinec. Reševalno vozilo in policija sta vedela, kdo sem, policija pa me je tudi prosila, naj pokažem svoje dokumente, in posredoval sem svoje stike. Ampak to ni tisto, kar bi rad počel na počitnicah v Benetkah.
Kar zadeva dejstvo, da so me imenovali ruski turist, me je kasneje kontaktiral novinar – potem ko so skrbni Ukrajinci opozorili nanj. Bilo je že nekaj ur po incidentu. Poleg tega je govorila v ukrajinščini: jasno je, da s pomočjo tolmača, vendar je dejstvo samo po sebi prijetno. Opravičila se je in zagotovila, da bo vse popravila, izrazila veliko podpore in dejala, da razume, kako temeljno je. Vendar pa še vedno vidim komentarje na družbenih omrežjih, da sem bil Rus.
Ali vedno s seboj nosite komplet prve pomoči?
Pred vojno sem imel s seboj omet kot sredstvo za pomoč. Leta 2023 sem prišel na svoje prve počitnice – in od takrat sem vedno s kompletom prve pomoči, ki ni deloval. Včasih sem s seboj vzel več podvez, vključno z otroškimi, zdaj pa sem navajen iti na počitnice, zato imam samo dva podveznika.
Ste se naučili nuditi prvo pomoč že v vojski ali ste to vedeli že pred službo?
Nekaj sem vedel, ker sem delal v šoli, vendar to ni znanje, ki bi bilo koristno v vojski. Naučili so me nuditi nujno oskrbo že v 3. jurišni brigadi. Medicini posvečamo veliko pozornosti: tako na ravni ekipe kot na ravni naše enote. Spodbujajo nas, da s seboj nosimo podveze, tudi če nismo v vojaški uniformi in ne opravljamo dolžnosti, in če tega ne storimo, lahko dajemo pripombe.
Župan Benetk vam je podelil nagrado “Lion Award”. Kako se je to zgodilo? Kakšna čustva ste imeli?
Tega dejanja ne ocenjujem kot nekaj preveč junaškega. V Ukrajini se dogajajo veliko bolj grozljive stvari. Pravzaprav je bila situacija precej preprosta. Pregledal sem rane fanta in hitro namestil podvezo. V 10 minutah ga je že odpeljalo rešilno vozilo. Nato sem porabil več časa za pogovor in razlago s policijo.
Nisem računal na tako slovesen sprejem pri županu, mislil sem, da se bomo omejili na rokovanje in zahvalo. Ampak to je bil tako slovesen dogodek s sodelovanjem novinarjev, bili so tudi drugi zaposleni v županovem uradu, srečala me je celotna delegacija. Ko smo se pogovarjali z županom, je bilo okoli nas veliko ljudi. Nisem računal na takšno čast. Moji družini in meni so ponudili različne izlete v muzeje, saj sem njihov častni gost. Dogovorili smo se za enega – za prirodoslovni muzej, ker je moj sin to oboževal. Poleg tega je župan izrazil veliko podporo Ukrajincem in dejal, da je navdušen nad delom naših oboroženih sil. Sam je bil v Odesi in videl delo zračne obrambe. Vesel sem bil, da sem to slišal osebno in kot državljan Ukrajine.
