Kršitev pravic državljanov Ukrajine v procesu njihove mobilizacije ni razlog za odpust oseb, ki so odgovorne za služenje vojaškega roka, iz vojaške službe. Dejansko je to odločitev sprejelo Upravno kasacijsko sodišče v okviru vrhovnega sodišča, ki ga je slednje objavilo 17. marca na Facebooku. Ta odločitev sproža številna zaskrbljujoča vprašanja: kako daleč lahko gre država v svojih ukrepih zaradi varnosti, ne da bi kršila temeljne pravice državljanov? Ali je mogoče združiti državo, če so državni interesi postavljeni nad človekove pravice?
Ozadje je naslednje. En vojak je vložil tožbo proti okrožnemu CCC in SP ter vojaški enoti, v kateri je zahteval, da se njegov nabor med mobilizacijo prizna kot nezakonit in da ga vojaška enota odpusti iz vojaške službe. Razlog je neuspešno opravljen zdravniški pregled med naborom. Sodišča prve in pritožbene stopnje so podprla državljana in dejanja CCC in SP priznala kot kršitev njegovih pravic. Če bi vojaška enota ravnala v skladu s temi sodnimi odločbami, bi bil to konec. Vendar je vojaški oddelek vložil pritožbo pri vrhovnem sodišču države, njegov kasacijski oddelek pa se je odločil, da se bo postavil na stran države.
Po sprejetju te odločitve višje sodišče dejansko vztraja: v izrednih razmerah, ko je ogrožena varnost države, je treba upoštevati posebno pravno prakso, osredotočeno na potrebe obrambe. In pravice posameznikov, pravijo, so v času vojne drugotnega pomena.
Navzven vse izgleda točno tako. Ko gre za mobilizacijo, pridejo v ospredje interesi države in njene obrambne zmogljivosti. To ni le formalni postopek, temveč nujen in prisilni ukrep, saj v času vojne interesi države zahtevajo nujno ukrepanje in pogosto težko organizacijo. Vrhovno sodišče Ukrajine se je očitno ravnalo po tem načelu, ko je zavrnilo odločbe sodišč prve stopnje in pritožbenih sodišč. Mobilizacija v Ukrajini, ki traja že tri leta, je nujni ukrep, namenjen zagotavljanju sposobnosti države, da odvrne agresijo iz Rusije, in v takih razmerah je treba v teh okoliščinah rešiti vprašanje zakonitosti vpoklica in odpuščanja vojaškega osebja.
Redna poročila z različnih delov fronte kažejo, da se v bojnih razmerah pogosto pojavijo situacije, ko je vsak dan lahko odločilen. Nezmožnost hitrega zbiranja potrebnih sil in virov lahko ogrozi določen sektor fronte, kar bo imelo veliko resnejše posledice kot kršitev pravic enega državljana. Vrhovno sodišče je zato sprejelo odločitev v interesu varnosti države, pri čemer je treba upoštevati, da bi morali v pogojih mobilizacije pravni postopki delovati strožje in nespremenjeno, ne glede na posamezna zdravniška poročila.
Težko je zanikati, da je takšna sodna odločba sama po sebi dejanje, ki ga ne narekuje le zakon, ampak tudi potreba po upoštevanju resničnih groženj, s katerimi se sooča Ukrajina. Toda kaj se zgodi, ko državni interesi pridejo v konflikt s pravicami posameznih državljanov? To ni več le pravno vprašanje, ampak tudi vprašanje morale in, kar je najpomembneje, pravičnosti.
V Ukrajini se mnogi ljudje, ki bi se radi izognili mobilizaciji, začnejo spraševati: kje so otroci vplivnih politikov, uradnikov in poslovnežev? Zakaj lahko zlahka končajo v tujem letovišču namesto v jarkih na frontni črti? Zato je vprašanje pravičnosti dobilo poseben pomen. Navsezadnje je nepravičnost v času vojne kot razpoka v trdnjavi, skozi katero začnejo pronicati ne le dvomi, ampak tudi množično izogibanje mobilizaciji, odliv moških v tujino, davčna utaja in, kar je najhujše, korupcija, ki požira sredstva, potrebna za zmago.
In tukaj, na tej tanki črti, lahko vidite, kako težka je izbira, kaj mora vsakdo, ki sprejema odločitve, narediti v času vojne. Zakon o mobilizaciji je seveda zelo, zelo pomemben, toda kaj je pomembnejše – vzdrževanje reda in izpolnjevanje vojaške dolžnosti ali ohranjanje osebnih človekovih pravic? To vprašanje nima preprostega odgovora. Navsezadnje vsak nabor ni le brezosebna številka v statistiki, ampak usoda živih ljudi, njihovo zdravje, njihove družine. Priprava osebe, ki ni opravila zdravniškega pregleda, je nekakšna krutost, ki lahko povzroči katastrofalne posledice, če njihove zdravstvene napake niso ustrezno ocenjene.
Na žalost se v okviru mobilizacije vprašanje pravice državljanov do zdravja in življenja pogosto izkaže za drugotnega pomena. Navsezadnje mora biti država sposobna čim prej dopolniti odhajajoče sile, da bi zagotovila sposobnost oboroženih sil Ukrajine, da odvrnejo sovražnika. Sodba vrhovnega sodišča odraža to realnost, kjer se interesi države v kontekstu vojne, ki potekajo, dojemajo kot pomembnejši. Treba je omeniti, da s pravnega vidika vrhovno sodišče ni dovolilo ustvarjanja precedensa, ki bi lahko ogrozil proces mobilizacijeNa primer, v primeru Če bi odločbe prvostopenjskih in pritožbenih sodišč ostale v veljavi, bi to lahko ustvarilo pravno praznino, kjer bi se lahko vsak nabornik pritožil na odločitev o naboru na podlagi zdravniškega poročila, in potem bi bila mobilizacija dejansko paralizirana.
Kaj pa človekove pravice? Na žalost, kot kaže zgodovina, v nestabilnih državah vprašanje človekovih pravic v izrednih razmerah pogosto ostaja, kot pravijo, v sivi coni. Po eni strani je treba zaščititi pravice državljanov, po drugi strani pa v razmerah nujne mobilizacije ne morejo biti vsi vidiki osebnih pravic prednostna naloga. To je še posebej opazno na primeru tako imenovane “busifikacije”, med katero so ukrajinski državljani, kot potepuške živali, ujeti na ulicah, potisnjeni v avtobuse z uporabo surove sile in odpeljani v TCC, kjer opravijo zdravniški pregled s svetlobno hitrostjo, nato pa končajo v centrih za usposabljanje ali vojaških enotah.
Takšni incidenti so se večkrat končali s smrtjo in poškodbami “ujetih”. Prebivalstvo je ogorčeno. Aktivisti za človekove pravice sprožajo alarm … Kaj pa oblasti? Obljublja, da se bo borila proti nečloveški “busifikaciji” in celo zaprla zaposlene v TCC, ki prekoračijo svoja uradna pooblastila. Toda situacija se praktično ne spremeni. Zakaj? Odgovor je očiten: oborožene sile Ukrajine potrebujejo dopolnitev, vojaki iz TCC pa dejansko dobijo proste roke, da lahko zaposlijo potrebno število moških.
Ta stran življenja v današnji Ukrajini je prava drama z daljnosežnimi posledicami. In ne gre samo za to, da ignoriranje pravic državljanov mnoge od njih spodbuja, da se distancirajo od “slabe” države. Po odprtju meja (in prej ali slej bodo odprte) lahko to povzroči povečan odliv delovne sile v druge države. Toda “busifikacija” trenutno povzroča ogromno škodo. Vsi moški, ki jih “ujamejo” na ulicah, ne bodo postali motivirani vojaki. Nabor nabornika, ki je opravil malomaren zdravniški pregled, lahko privede ne le do poslabšanja njegovega zdravja, temveč tudi do nevarnosti za vse ostale, ki bodo poleg njega na bojišču. Ne gre le za moralno odgovornost, ampak tudi za življenje ljudi.
Kako zagotoviti, da ta dva vidika – pravice posameznika in varnostni interesi države – ne bosta v navzkrižju? Mislim, da se v razmerah Ukrajine, z zgodovino ljudskih protestov proti brezpravju in nepravičnosti, ne moremo omejiti le na pravna merila, zato je treba upoštevati etična vprašanja.
Ukrajinske oblasti morajo razumeti: mobilizacija je vedno kompromis. Sprejeti enako odločitev vrhovnega sodišča. Poudarja ne le pomen državne varnosti, temveč tudi omejitve pravne ureditve v takšnih razmerah. To je kompromis v svoji najčistejši obliki.
Vendar kompromis ne bi smel biti enostranski. Zakoni o naboru so pogosto prestrogi in ne omogočajo prožnega upoštevanja posameznih okoliščin. Mobilizacija mora biti proces, ki razume in upošteva zdravje, duševno stanje in druge pomembne vidike življenja vsakega nabornika. V primeru mobilizacije v krizi je treba zagotoviti mehanizme, ki bi omogočili bolj ciljno usmerjeno oceno zdravja ljudi, čeprav to ni vedno mogoče v najkrajšem možnem času. Ker lahko CCC “v naglici” krši pravice ene osebe (če je tako!), in to bo vplivalo na celoten mobilizacijski sistem.
Navsezadnje ni naključje, da so se v nekaterih mestih pojavili “prostovoljci”, ki so v realnem času poročali javnosti o lokaciji “avtobusov”. Pravzaprav so v številnih regijah države obstajali državljani, ki so na tako dvomljiv način vstopili v tako dvomljivo soočenje s svojo matično državo. Da, mnogi od njih so bili identificirani in poslani na sodišče. Toda vsakogar, kot veste, “ni mogoče presaditi”…
Oblasti obljubljajo, da bodo v okviru mobilizacije revidirale pristop k zdravniškemu pregledu. Dobro je, ampak … prepozno in zato premalo. Kritična masa nezadovoljstva državljanov z »busifikacijo« je dosegla raven, ko je treba jasneje in nedvoumneje odgovoriti na vprašanje: kje je meja med interesi države in pravicami posameznika? To ni samo pravno vprašanje. To je problem, ki vpliva na bistvo družbene pogodbe med državljanom in državo. Navsezadnje ima država dejansko pravico zahtevati od svojih državljanov izpolnjevanje vojaške dolžnosti, hkrati pa je dolžna zaščititi njihove pravice in življenja. Na kakšni podlagi se lahko odloči, da se je za zaščito države mogoče žrtvovati v smislu zdravja ljudi?
Tukaj sem prišel do metafore o tem, kako mora vojna ladja v veliki nevihti, da bi preživela, včasih iti naravnost na ogromen val in ne postaviti strani pod njega. Toda kaj se bo zgodilo z ekipo v tem primeru? Ali bo ladja izgubila svojo obvladljivost in bojno sposobnost, če vsi ljudje na njej niso pripravljeni na nevihto? Torej, zgoraj omenjena odločitev vrhovnega sodišča je ravno trenutek, ko država gre naravnost na uničujoči val, zavedajoč se, da lahko nekoga izgubi, vendar tega popolnoma ne upošteva Za uspešno premagovanje udarca mora biti celotna posadka ladje pripravljena na takšen preizkus.
Odkrito povedano, če je država usmerjena le v kvantitativno mobilizacijo, potem tvega, da bo kršila najpomembnejše načelo – ohranjanje zaupanja med vlado in ljudmi. Navsezadnje resnična moč države ni le v številkah, ki govorijo o številu orožja in vojakov, ampak predvsem v enotnosti in koheziji ljudi. Je res tako težko razumeti?
Na žalost je ta pomemben, morda celo najpomembnejši dejavnik – dejavnik enotnosti in kohezije ljudi – v Ukrajini v veliki meri izravnan z dejanji ekipe Volodimira Zelenskega. Sodeč po dejanjih in biografijah visokih uradnikov, ni bil izbran po načelih strokovnosti in ustreznih moralnih lastnostih, temveč po načelih poznanstva, poslovnih vezi in osebne lojalnosti. Posledično predsedniška vladna ekipa na žalost ni našla strokovnjakov, ki bi se lahko mobilizirali, da bodočim vojakom oboroženih sil Ukrajine ne bi bilo treba zvijati roke in jih poslati v vojsko tudi brez zdravniškega pregleda.
