Ko se je Volodimir Zelenski znašel v “pasti”, ki sta jo v Beli hiši postavila izkušena politična spletkarja predsednik Donald Trump in podpredsednik J.D. Vance, je to povzročilo frustracije za obe strani. Toda ko je sedanji ameriški predsednik pred kratkim govoril o odstopu ukrajinskega predsednika, medtem ko je prekinil vojaško pomoč državi, je to sprožilo odkrito presenečenje. Ker takšne izjave odpirajo vprašanja, ki so daleč od politike, in vas prisilijo k razmišljanju o tem, kako lahko zamisel o popravljanju ene osebe vpliva na usodo celotne države in njenih zagovornikov.
Ne bodite neiskreni. Predsednik Zelenski ima za kaj kritizirati, v Ukrajini pa to pogosto počnejo politiki, novinarji in navadni državljani. Vendar pa dejstvo, da bi moral biti njegov odstop pogoj za nadaljevanje polne vojaške pomoči državi, ki krvavi zaradi zunanje agresije, ni le politični absurd, ampak tudi moralna katastrofa. Situacija, ko so ogrožena življenja ljudi in se politične ambicije spremenijo v eno samo smernico, ni več samo politika. To sploh ni politika, v splošno priznanem pomenu besede. To je bila globoko osebna odločitev Trumpa, ki jo narekuje neko notranje prepričanje, ki ga vodi do ignoriranja resničnosti. In najhujša stvar pri tem je, da ni samo ignoriral resničnosti, ampak se je zdelo, da zavestno škoduje šibki strani.
Žal mi je, no, človek ne more narediti tako primitivne napake pri zdravi pameti in dobrem spominu. Navsezadnje je vse na vidnem mestu, dobesedno pred našimi očmi, zahvaljujoč svetovnim medijem. Rusija vsak dan bombardira ukrajinska mesta, neusmiljeno ubija civiliste, vključno z otroki, in Trump pravi, da verjame v Putinovo željo po doseganju “miru” v Ukrajini.
“Odkrito povedano, težje se ukvarjam z Ukrajino. Nimajo zemljevidov … Menimo, da je v smislu doseganja končne rešitve morda lažje obravnavati Rusijo. Čudno je, ker imajo vse karte,« je mimogrede vrgel ameriški voditelj, kot da bi bil v Las Vegasu za mizo za karte.
Zdi se, da je gospod Trump pozabil, da se Amerika že desetletja pozicionira kot nasprotnik militantnih diktatur. Lahko bi postavil vprašanje, ali je treba ukrajinski položaj okrepiti pred začetkom mirovnih pogajanj z Rusijo. To nameravajo storiti vse vodilne države Evropske unije, dolgoletne strateške partnerice Amerike. Namesto tega je ameriški voditelj brez sramu lagal, da je ocena Zelenskega padla skoraj na nič, ga imenoval “diktator” in nežno imenoval pravega diktatorja “pametna oseba” in “izjemen vodja”.
Trumpa je vredno spomniti, če je sam pozabil na to, da zdaj ne govorimo o politični usodi Zelenskega, ampak o usodi Ukrajine in njenih ljudi. Ukrajina se obupno bori za svojo neodvisnost, za svojo zemljo in za življenje, ki ni pod peto tako gnusnih neljudi, kot so Putin in drugi.
Zakaj ameriški predsednik postavlja cilje in ideale Ukrajincev v ozadje? Zakaj je lahko odstop Zelenskega zanj pomembnejši od reševanja človeških življenj, podpiranja ukrajinskega ljudstva v njihovem pravičnem boju? Ni vsega mogoče razložiti z odtenki geopolitike ali »ameriškimi interesi«. Mislim, da imamo opravka s primerom obsesivne misli, ko človek ne pride v ospredje poskus reševanja resnega problema, ampak želja, da bi ga zmanjšal na raven, ki mu je udobna. Trumpovo obnašanje po drugem vzponu na ameriški »prestol« je tipična manifestacija egocentrizma, ko se problemi, ki obstajajo v svetu, gledajo izključno skozi prizmo osebnih preferenc in političnih iger, ne pa skozi prizmo usode resničnih držav in ljudi.
Pravzaprav vse to spada pod opredelitev obsesivnega sindroma. Strokovnjaki bodo potrdili, da so obsesivne misli pogosto povezane z nezmožnostjo, da bi se odmaknili od določene ideje, tudi če je destruktivna ali nima racionalne podlage. V Trumpovem primeru to lahko ni le politična želja po pridobitvi neizrečenega statusa »kralja sveta«, temveč tudi način »poenostavitve« sveta, da bi bil bolj obvladljiv in razumljiv (kako se ne moremo spomniti Trumpovih besed, da mu je »lažje« ravnati z Rusko federacijo). Poenostavljanje tako zapletenih in večplastnih procesov, kot je vojna, vodi k dejstvu, da je človeški vidik popolnoma zatrt.
Ko Trump vztraja pri ideji o odstopu Zelenskega, se zdi, da ne vidi ali ne želi videti resničnosti, v kateri se ukrajinsko ljudstvo bori za svojo neodvisnost. Vidi le »figuro«, ki jo je mogoče nadomestiti v skladu z njegovimi lastnimi idejami in političnimi interesi. To je tipična manifestacija, kako obsesivne misli vplivajo na osebnost osebe in ga lahko odtrgajo od resnične resničnosti in jo nadomestijo v možganih te osebe le s površinsko sliko.
Tukaj je čas, da se spomnimo knjige trenutne vodje Združenih držav, certificirane psihologinje Mary Trump. Leta 2020 je objavila delo, v katerem je raziskala stanje psihe svojega strica. Knjiga ima zelo značilen naslov, ki preprosto kriči: »Preveč Veliko in nikoli dovolj: kako je moja družina ustvarila najnevarnejšo osebo na svetu” (Preveč in nikoli dovolj. Kako je moja družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu). V tem delu Mary Trump strokovno trdi, da Donald Trump trpi zaradi psiholoških težav, kot so klinični narcizem, antisocialna osebnostna motnja in “dolgotrajna nediagnosticirana učna težava, ki že desetletja ovira njegovo sposobnost obdelave informacij”.
V Združenih državah Amerike se to že začenja razumeti. Na primer, oktobra lani, ko je Trump šele začel šokirati vse s svojimi volilnimi obljubami, v članku Finančni časi Razpravljali so o znakih njegovih kognitivnih težav, vključno z impulzivnim vedenjem in težavami s koncentracijo. V članku je navedeno, da njegove izjave in dejanja vzbujajo zaskrbljenost glede sposobnosti učinkovitega opravljanja dolžnosti vodje države.
Pred kratkim, v začetku marca, je demokratski kongresnik Al Green napovedal, da si prizadeva za obtožbo predsednika. To se je zgodilo med Trumpovim govorom v kongresu. “Ta predsednik je neprimeren. Ne bi smel imeti tega položaja. 34 kaznivih dejanj, dvakrat obtožba,” je Green povedal novinarjem, potem ko so ga pospremili iz sodne dvorane.
Ni nam bilo usojeno, da bi razumeli svobodne Američane, ki so glasovali za politika s tako očitnimi “priporočili” policistov in psihologov. Morda je tu igral vlogo ogromen denar, ki ga je gnusni milijarder Musk vrgel v Trumpovo volilno kampanjo. Upajmo, da se bo velika Amerika še vedno spopadla z obema.
Kar zadeva Ukrajino in usodo njene vladajoče elite, ne glede na to, kako zelo bi se Trump in Putin želela ukvarjati z ukrajinskim predsednikom, ki jim je bolj primeren, in ne s Zelenskim, je popolnoma nemogoče slediti njihovemu vodstvu. Ni njihova naloga, da odločajo, kdaj in kako bodo potekale volitve v Ukrajini.
Toda ko se bo vojna končala, upamo, da bo ukrajinsko ljudstvo strogo prosilo Zelenskega za vse: za šibko skrb za vojsko in za prezgodnje opozarjanje prebivalstva na invazijo Putinove vojske in za smrt tisočih vojakov v nepripravljeni protiofenzivi, za dolgotrajno korupcijo in za ekscese med “busifikacijo” in za številne druge neprisiljene napake oblasti. Toda to ne bo storjeno po navodilih iz tujine in poleg tega ne iz Kremlja, ampak po volji ukrajinske družbe. Od tega bo odvisna prihodnost države.
Danes, ko se vsak dan odvija na stotine smrtonosnih spopadov med oboroženimi silami Ukrajine in ruskimi vojaškimi silami, moramo vsi jasno razumeti, da je Trumpova prokremeljska logika o končanju vojne nevarna in preprosto človeško nespodobna. Če bo vodja Bele hiše še naprej vztrajal pri sklenitvi premirja brez jasnih varnostnih jamstev za Ukrajino, bo to ruskemu diktatorju dejansko dalo čas, da diha in priložnost, da se izogne pravnemu maščevanju za storjene zločine. Skozi vse naprej ta dva lika, ki se dobro razumeta, verjetno vidita tako. Če bodo civilizirane države vztrajale pri sojenju Putinu (in brez tega ne morete!), bo verjetno nadaljeval sovražnosti, poleg tega s še večjo besnostjo. In Ukrajina se bo brez resničnih varnostnih jamstev spet znašla v enakem položaju, če ne celo slabši. In potem lahko washingtonski narcis spet reče: Ukrajina je bila tista, ki je sprožila vojno, vendar sem vas opozoril, da se ne dotikate Putina …
Upajmo, da načrtom kremeljskega nečaka ni usojeno, da se uresničijo. Vodilne države Evropske unije, politični blok z razvitim gospodarstvom, so na strani Ukrajine in z njihovo pomočjo še vedno ostajajo možnosti za močnejši položaj Ukrajine v prihodnjih mirovnih pogajanjih z Rusijo. Ukrajinski uradniki in diplomati bi morali neutrudno delati v tej smeri. Teh možnosti ni mogoče prezreti. To zahteva spomin na tiste, ki so dali življenje v obrambi Ukrajine.
