Konflikt med predsednikoma ZDA in Ukrajine, Donaldom Trumpom in Volodimirjem Zelenskim, ki je potekal v Beli hiši prejšnji petek, 28. aprila, je bil jasen primer, kako lahko osebne lastnosti voditeljev, njihov način komunikacije in politična kultura pomembno vplivajo na mednarodne odnose. In tukaj je pomembno razumeti, kateri od udeležencev tega konflikta se je izkazal z ne najboljše strani, s človeškega vidika. Na podlagi tega lahko naredite napoved o najverjetnejšem razvoju dogodkov.
Dovolj je, da se ozremo nazaj v preteklost, da bi razumeli, kako pogosto so se dejanja politikov, ki so se zdela upravičena z vidika interesov njihovih držav, dejansko izkazala za nemoralna ali sebična. Ko postane očitno, da se je politik izkazal z »najslabše strani, s človeškega vidika«, to običajno pomeni, da so bila njegova dejanja sebična, kruta ali nepoštena, kar krši temeljna moralna načela, ne glede na to, ali je ta dejanja mogoče upravičiti v političnem kontekstu.
Če pogledamo razmere s tega vidika, si ne moremo pomagati, da ne bi bili pozorni na dejstvo, da je Trump med tem srečanjem večkrat izkrivil dejstva, povezana z ameriško pomočjo Ukrajini. Napovedal je znatno vojaško in finančno pomoč, ki jo je Washington zagotovil Ukrajini, vendar so bile številke, ki jih je izrazil, preveč očitno neresnične. Ta trenutek je bil eden najbolj razkrivajočih trenutkov, saj je Trump dejansko namerno ustvaril iluzijo, da je Amerika domnevno že izpolnila vse svoje obveznosti do Ukrajine, čeprav je bil v resnici znesek pomoči veliko manjši, kot je trdil. Seveda izkrivljanje dejstev ni bilo naključno, imelo je težave s spominom pri 78-letnem moškem ali politične prizvoke. Prvo bomo prepustili zdravnikom. Kar zadeva drugo, je Trump poskušal prikazati situacijo tako, da bi pokazal, da je Ukrajina domnevno že prejela dovolj podpore, in ker ji to ni pomagalo premagati agresorja, naj ne bi bilo smiselno podaljševati pomoči. Ta poskus lastnika Bele hiše je mogoče razlagati kot manipulacijo, željo po zmanjšanju pomena ukrajinske prošnje za nadaljnjo pomoč. Vse to, čisto človeško, ni moglo povzročiti razočaranja v ukrajinski delegaciji. Takšno očitno izkrivljanje dejstev in na tako visoki ravni ni moglo ne dvomiti v osnovno spodobnost ameriške administracije in njeno pripravljenost za reševanje problemov Ukrajine, ki so se jih Združene države zavezale, da bodo zaščitile pred zunanjo agresijo v skladu z Budimpeštanskim memorandumom.
Prav tako ne smemo pozabiti, da je bil Zelenski gost v Beli hiši in poklican. In v Ukrajini, veste, nekako ni običajno, da bi goste obravnavali tako, kot so to storili gostitelji srečanja. Donald Trump, znan po svojem arogantnem načinu komuniciranja, je pokazal tako demonstrativno nespoštovanje do svojega ukrajinskega kolega, da se pojavi ideja o namerni provokaciji. Grobo je prekinil Zelenskega in pokazal popolno pomanjkanje zanimanja za njegove besede. V nekem trenutku je Trump celo dejal, da “ne dovoli” Zelenskemu, da govori. Preprosto se ne prilega v tvojo glavo! Takšne izjave na mednarodnem srečanju, tudi v neformalnem okolju, so očitna kršitev diplomatskega bontona. Toda takšno Trumpovo vedenje bi bilo treba imenovati ne le nediplomatsko, ampak odkrito nesramno. Vse to je ustvarilo pogoje za prehod pogovora v visoke tone. Ni si mogel pomagati, da ne bi ustvaril.
Po tem dogodku je Benn Hall, evropski urednik Financial Timesa, namignil, da je bila verjetno vnaprej pripravljena past, da bi ukrajinskega voditelja postavili v šibkejši položaj v pogajanjih. Za to so bili razlogi. “Predsednik (Trump, – ur.) in njegovi podporniki so bili ogorčeni nad zavrnitvijo Zelenskega, da bi na predvečer predsedniških volitev leta 2020 podal kompromitirajoče dokaze o sinu Joeja Bidena Hunterju in kako je njegov pritisk na Ukrajinca postal podlaga za postopek obtožbe,” se je urednik FT spomnil dogodkov iz dni, ki so že davno minili, vendar jih sedanji lastnik Bele hiše očitno ni pozabil.
To dejstvo potrjuje različico vnaprej pripravljene “pasti”. Ko si je podpredsednik J.D. Vance dovolil, da dvigne glas na čelu Ukrajine, se Trump ni ustrezno odzval. V diplomatski komunikaciji, zlasti med tako pomembnimi in simboličnimi srečanji, vsako nespoštovanje sogovornika ni le kršitev norm, ampak spodkopavanje zaupanja. Pomanjkanje odziva vodje ZDA na brutalnost njegovega namestnika je bil še en dokaz, da je imel popolnoma drugačne načrte kot sklenitev obojestransko koristnega sporazuma o partnerstvu.
Ameriški predsednik očitno ni bil razpoložen za konstruktiven dialog s Zelenskim. Namesto da bi vzdrževal komunikacijo, namenjeno poglabljanju sodelovanja, je ustvaril ozračje napetosti in nesporazumov. In vrhunec vsega tega je bila Trumpova zahteva, da Zelenski zapusti Belo hišo. To ni bilo samo napačno in nesramno, ampak je bilo za ukrajinskega voditelja popolnoma ponižujočeki so prišli v ZDA z upanjem na diplomatsko srečanje, ki bi lahko okrepilo odnose med državama. Ta trenutek ni bil boleč samo za Zelenskega in celotno ukrajinsko delegacijo. Obstajal je občutek, da ljudje, ki so zdaj na oblasti v Združenih državah, poskušajo žaliti in ponižati Ukrajino in njene ljudi.
Vse to je bilo v ostrem nasprotju z načinom, kako je Trump govoril o Rusiji in njenem vladarju Putinu, ki ima rad fašistične ideje, na predvečer tega srečanja in med njim. Medtem ko je lastnik Bele hiše žalil in poniževal ukrajinskega predsednika ter izražal jasno nespoštovanje Ukrajine kot države, je še naprej občudoval svojega “prijatelja” in dejal, da verjame, da nikoli ne bo prekršil premirja. Naj vas spomnim, da je Trump v svojih izjavah pogosto opozoril na Putinovo “močno vodstvo” in izrazil občudovanje nad njegovo odločnostjo in učinkovitostjo. Ta kontrast – med odnosom do demokratične, suverene države in odnosom do mednarodnega razbojnika, ki je sprožil vojno v Evropi – je eden najbolj motečih elementov Trumpove zunanje politike. To ne postavlja pod vprašaj le sposobnosti ZDA, da so objektivna in dosledna partnerica Ukrajine, ampak tudi ogroža njen moralni položaj na mednarodnem prizorišču.
Javna podpora Putinu, kljub njegovi očitni krivdi za spodbujanje vojne in smrti milijonov ljudi, sproža resna vprašanja o ciljih in vrednotah Trumpove politike. Kdo je on, gospod Trump? Vodja svobodnega sveta ali prikriti sostorilec diktatorjev in avtokratov?
Po tem, kar se je zgodilo v Beli hiši, je svet zamrznil od tesnobe. Ni naključje, da je vodja oddelka za zunanjo politiko Evropske unije Kaja Kallas v odzivu na škandalozno srečanje dejala: “Svobodni svet potrebuje novega voditelja.” Vprašanje je, ali so vodilne države zahodne Evrope pripravljene na takšno vlogo.
Po mojem mnenju je škandal, ki ga je sprožil Trump, ena najbolj neprivlačnih strani v zgodovini Amerike, ko se je ta velika država, ki je dolga leta trdila, da je vodilna pri ohranjanju miru in stabilnosti na planetu, nenadoma znašla na strani agresorja in javno poniževala tiste, ki se borijo za svojo neodvisnost. Trumpovo vedenje med srečanjem s Zelenskim ni samo postavilo pod vprašaj moč dvostranskih odnosov z Ukrajino, temveč je tudi vsem svetu jasno pokazalo, da je ameriška zunanja politika lahko nepredvidljiva in odvisna od osebnih ambicij in stališč njenega voditelja. Za evropske države bi to moral biti hladen tuš, ki bo politike premaknil in bolj razmišljal o neodvisnosti Evropske unije od muhavosti “strica Sama” in povečanju lastne obrambne moči.
Toda kakšno napoved je mogoče narediti o nadaljnjem razvoju dogodkov na podlagi dejstva, da sta se Trump in njegov namestnik na najpomembnejšem srečanju za svet izkazala za kup gopnikov, ki so skrivali kamne v svojih prsih? Odgovor na to vprašanje je lažje najti, kot se morda zdi.
Iz tega je vredno nadaljevati. Ne glede na to, kako ocenjujemo sposobnost Zelenskega in njegovih pomočnikov, da vodijo mednarodna pogajanja, pa tudi druge vidike njihovih dejavnosti, je v tem primeru moralna prednost na ukrajinski strani. Legitimno izvoljeni in priznani s strani celotnega svetovnega voditelja države, Ukrajine, ki je krvavela pod napadom krutega agresorja, se je za pomoč obrnila na tiste, ki se postavljajo kot zagovorniki šibkih in nasprotniki kršiteljev mednarodnega reda. Na sestanek je prišel s čistim srcem in tam … Čakala ga je “past”. V zgodovini mednarodnih odnosov ni niti namigov, da se takšno vedenje ameriških uradnikov šteje za dostojno in pošteno.
Ta smrdljiv incident so upravičeno ocenili številni svetovni voditelji. Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Olaf Scholz sta zlasti poudarila potrebo po nadaljnji podpori Ukrajini v njenem soočenju z rusko agresijo. O tem so govorili britanski premier Keir Starmer, predsednika vlad Poljske in Kanade ter voditelji številnih drugih držav.
V zvezi s tem je indikativna topla dobrodošlica, ki jo je pred kratkim Zelenskemu izrekel kralj Charles III iz Velike Britanije. Dejstvo, da je to srečanje potekalo v ozadju diplomatskih napetosti po konfliktu med Zelenskim in lastnikom Bele hiše, jasno in nedvoumno kaže, da Ukrajina ne bo ostala sama pred podlim agresorjem.
Mimogrede, skoraj kmalu po odhodu Zelenskega iz Washingtona so svetovni mediji začeli poročati, kakšno pomoč Ukrajini pripravljajo njeni pravi prijatelji. Predsednik Macron je zlasti dejal, da se bo na izrednem vrhu EU, ki je predviden za 6. marec, razpravljalo o dodelitvi obsežnega paketa finančne pomoči Ukrajini, ocenjenega na več sto milijard evrov. Poudaril je, da je krepitev podpore Ukrajini prednostna naloga EU.
Poleg tega je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen marca napovedala prihodnji prenos 3,5 milijarde evrov v Ukrajino. Opozorila je, da je krepitev odpornosti Ukrajine absolutnoprednostna naloga EU.
Treba je dodati, da po incidentu v Beli hiši nekateri voditelji držav niso izrazili neposredne podpore Ukrajini, ampak so govorili o potrebi po čimprejšnjem končanju ene najhujših vojn v sodobni Evropi in o pomenu spoštovanja mednarodnega prava. In mednarodno pravo, kot veste, je v kontekstu trenutne vojne popolnoma na strani Ukrajine.
Ob upoštevanju vsega tega lahko pričakujemo, da bo v bližnji prihodnosti potekal nov krog pogajanj med predsednikoma Trumpom in Zelenskim. K temu jih bodo vztrajno spodbujali ne le voditelji zahodnih držav (britanski premier Starmer je na primer že govoril v tem duhu), ampak tudi okoliščine. In okoliščine so naslednje. Medtem ko Trump hvali Putina kot “pametnega človeka”, ta nečloveški še naprej bombardira ukrajinska mesta in vasi, ubija civiliste in uničuje vitalne objekte. Glavni morilec v Kremlju očitno ne namerava opustiti svojih načrtov za zaseg večine Ukrajine in nadaljevanje vojne. In to kljub dejstvu, da je njegov ameriški “prijatelj” večkrat dejal, da namerava ustaviti prelivanje krvi. Če pogledamo te igre, evropske države skoraj ne želijo pasivno čakati, da se Rusija približa njihovim mejam: nihče ne želi imeti tako zahrbtne sosede, od katere bo stalna grožnja. V Evropski uniji in Veliki Britaniji se krepi mnenje, da bi se morala sedanja vojna končati s sklenitvijo takšnega mirovnega sporazuma, tako da bo popuščanje storil agresor in ne žrtev.
Kako se bo vse izteklo naprej, na žalost nihče ne more zagotovo reči, ampak … Morda se motim, toda Trump se težko želi vpisati v zgodovino kot ustanovitelj nove “osi zla”: ZDA – Rusija – Severna Koreja – Iran … Ta starec s šibkim spominom in dvomljivimi manirami želi izgledati kot mirovnik, zato se lahko še vedno (pod pritiskom evropskih voditeljev) vrne v Ukrajino, čeprav se bo verjetno še malo bolj spogledoval. Na ukrajinski strani, da komunicirajo s takšnimi političnimi liki, potrpežljivost, vzdržljivost in sposobnost zavrnitve tujega in sekundarnega, da bi dosegli glavni cilj – ohranitev življenja ljudi, državnost, svobodo in neodvisnost Ukrajine.
