V zadnjih tednih je tema pogajanj – bodisi prihodnjih, med Ukrajino in državo agresorko, ki jo posreduje tretja stran, ali pogojno potekajoča pogajanja med Ukrajino in Združenimi državami Amerike o različnih sporazumih – zasenčila dogodke na fronti, uspehe na enem področju, težave na drugem. Včasih se zdi, da se vojna resnično ustavi, in vse je odvisno od tega, kako, v kakšni obliki se bo ustavila (in se nikoli več ne bo nadaljevala). Seveda to ni tako. Vojna se nadaljuje, vojska umira, okupatorji še naprej napredujejo in se umikajo. In to se nadaljuje in se bo nadaljevalo ne glede na pogoje, pod katerimi se Zelenski in Trump dogovorita o dogovoru o redkih zemljinah. Ampak, kot vedno v takšnih zgodbah, obstaja en »ampak«.
Ta “vendar” je, da Ukrajina v vsakem primeru, pod kakršnimi koli pogoji, sporazumi in sporazumi potrebuje podporo Združenih držav Amerike. Celotna zgodovina povojnega sveta, v smislu po drugi svetovni vojni, ni samo šepetanje o tem, ampak kričanje. Eden prvih konfliktov hladne vojne (ni treba posebej poudarjati “prva hladna vojna”?) je bila vojna na Korejskem polotoku. Vojna, ki jo je južni, kapitalistični del nekoč združene Koreje skoraj izgubil. Skoraj – ker so Američani posredovali v situaciji. Nato so bili seveda udeležencem vojne dodani komunisti – tako sovjetski kot kitajski, tako da se končna osvoboditev Koreje od rdeče kuge ni zgodila. Toda Republika Koreja, ki je nastala kot rezultat te vojne, še vedno obstaja. In ne samo, da obstaja, ampak se počuti dobro, ne brez razloga, da se šteje za enega od “azijskih gospodarskih tigrov”.
Mimogrede, ameriške čete so še vedno na ozemlju Južne Koreje. Ne veliko, približno 25 tisoč – seveda pa je to v miru, saj je v primeru vojne veliko lažje povečati pogoj za infrastrukturo, ki je že pripravljena za to, kot pa vse zgraditi iz nič.
V Aziji je bila še ena država, razdeljena na dva dela – kapitalistično in socialistično. Ta država je Vietnam. Kjer je bila na jugu država s svobodnim tržnim gospodarstvom, na severu pa komunistična diktatura. Seveda je gospodarstvo Republike Vietnam v veliki meri temeljilo na ameriškem denarju. Seveda stopnja korupcije v Južnem Vietnamu sploh ni bila ameriška. Skratka, država s prestolnico v Saigonu je imela dovolj težav. Kljub temu je bil del zahodnega, svobodnega sveta.
In potem je odšla. In mesta Saigon ni več. Namesto tega zdaj obstaja naselje, poimenovano po komunističnem diktatorju Ho Chi Minhu. Naselje, v katerem skoraj ni prebivalcev tega predsocialističnega Saigona. Ker je totalitarni sever, ki ga podpira država s prestolnico v Moskvi, skoraj takoj kršil pogoje Pariškega sporazuma in nadaljeval vojno proti Republiki Vietnam. Po zajetju Sajgona se je začel “rdeči teror”, ki je dobro znan vsakemu Ukrajincu. V katerem so bila »taborišča za prevzgojo« najmanjši problem prebivalcev Vietnama, ki je bil včeraj brez komunizma.
Zakaj se je to zgodilo? Ker so ZDA iz nekega razloga – množični protesti, težave z gospodarstvom – prenehale podpirati Republiko Vietnam. Sovjetska zveza in Kitajska nista prenehali podpirati “Demokratične republike Vietnam”. Zato Republika Koreja obstaja. In Republika Vietnam ne obstaja in nikoli ne bo. In tistih sto tisoč, milijonov ljudi, ki so bili uničeni samo zato, ker so želeli živeti v svobodnem svetu, njihovi potomci ne bodo.
Ali pa ne morete iti tako daleč, vendar se spomnite popolnoma nedavne zgodovine. Zgodovina države, imenovane Afganistan, ki je izginila le nekaj tednov po umiku ZDA. Na njegovem mestu se je pojavil srednjeveški preobrat, ki v XXI stoletju ženske ne šteje za polnopravne ljudi.
Seveda imajo vse te zgodbe kup spremljajočih dejavnikov. Tako Republika Vietnam kot predtalibanska Islamska republika Afganistan se nista posebej uprli svojim agresorjem. Tako vietnamski komunisti kot afganistanski talibani niso tuji zajdi, ampak isti Vietnamci in Afganistanci (Paštuni), pa tudi tisti, ki niso želeli živeti v komunistični peklu ali islamskem srednjem veku. Toda glavni rezultat je povsod enak. Kjer so Združene države Amerike, ne kakšna druga država v zahodnem svetu, in sicer Združene države, še naprej podpirale lokalno željo po svobodi, so te države ostale na političnem zemljevidu sveta. In takšna država, kot je Nemčija, je na splošno ponovno pridobila večino ozemelj (ne vsi, Vzhodna Prusija in Zgornja Šlezija, kjer ni bilo več Nemcev, so ostali koščki nemškega imperija za vedno odrezani).
Iste države, ki so se borile ali vsaj poskušale boriti za svoj obstoj brez podpore Združenih držav, so izginile. Torej, če vam ni všeč ideja o premirju vzdolž frontne črte, če ne mislite, da je ohranitev Ukrajine kot neodvisne države zmaga v tej vojni, samo primerjajte Kijev s Seulom in Saigonom. In videli boste razliko.
Ne, to besedilo ne pomeni, da se morate uskladitiZ vsemi željami sedanjega vodje Bele hiše. To pomeni, da ni druge možnosti v situaciji, ko niste več samo barbari, na katerih strani stoji Kremelj, ampak sam kremeljski tiran, samo zato, da prisilite Združene države, da ostanejo na vaši strani. Samo ta država, z vsem spoštovanjem do drugih zahodnih članov jedrskega kluba, je lahko porok za obstoj svobodnih ljudi na meji s totalitarnim delom planeta. To se je v preteklosti zgodilo in celo Izrael se temu ne more izogniti, morda še več, kot morda nihče v zahodnem svetu ne dela na lastno obrambo.
Trump ni večen. Vance morda sploh ne bo postal predsednik. Toda Ukrajina mora obstajati. Ker preprosto ni drugega doma za milijone ljudi na svetu. In nočem videti, kako se ti ljudje, ki so že dokazali svojo pravico do življenja, spremenijo v »ljudi v čolnih«. Mimogrede, te ljudi, južnovietnamske ubežnike, so med drugim rešile ameriške vojne ladje. Oni, ti ljudje, so preživeli in celo prišli v svobodni svet, o katerem so sanjali. Toda prenehali so biti državljani države s prestolnico v Saigonu in postali majhni delci drugih narodov. In tudi ameriški.
Kijev bi moral postati Seul, ne Saigon. In to lahko storite samo na en način. Ne glede na to, kako težko in včasih neznosno se zdi.
