Nekaj dni po konferenci v Münchnu, ko je večina evropskih politikov in medijev analizirala še eno šokantno (z evropskega vidika) odločitev ameriške administracije, je latvijski predsednik Edgars Rinkēvičs na družbenih omrežjih zapisal: »Nikoli ne nehajte panike!«.
Komentar latvijskega predsednika je prevzel Politico, katerega uredniki menijo, da je to temačen signal Evropejcem. Medtem ko je vodja države na meji z Rusijo v paniki, je čas za mir v Evropi minil. Rinkēvičsova objava je bila pravzaprav šala, namenjena medijem in komentatorjem, ki širijo paniko, ki so špekulacije in opustitve v nekaj urah spremenili v resničnost.
Zdi se skrajno neodgovorno posmehovati predsednika na internetu v tako resnih razmerah. Težko pa je verjeti, da bi se Rinkēvičs, ki je od sredine 1990-ih zasedal uradne položaje na področju zunanje in varnostne politike (več kot desetletje je vodil latvijsko diplomacijo), obnašal kot navaden internetni trol. Estonski predsednik se je prav tako distanciral od panike, saj je v intervjuju po konferenci v Münchnu dejal, da je včasih bolje iti v savno in si privoščiti hladno kopel in šele nato razmisliti o političnih posledicah nedavnih dogodkov.
Uravnoteženje na tankem robu
Takšen precej miren pristop nima nič opraviti z ignoriranjem sprememb v ameriški politiki do Evrope in Rusije. Namesto tega je to poskus, da ne bi povzročili nepotrebne družbene in medijske panike v baltskih družbah. Prav tako je treba omeniti, da se Vilna, Riga in Talin že nekaj časa pripravljajo na “Trumpovo revolucijo”. Kar jih je moralo presenetiti, je bil obseg sprememb.
Razočaranje in presenečenje nad politiko novega ameriškega predsednika, katere cilj je hiter konec vojne tudi na račun Ukrajine, je očitno v baltskih državah. Litva, Latvija in Estonija z zelo omejenimi sredstvi poskušajo uravnotežiti med svojim načelnim stališčem podpore Kijevu, nameni evropskih partnerjev, strahom pred izključitvijo iz evropske razprave in hitro spreminjajočim se stališčem Združenih držav. Razkol med velikimi silami EU in Združenimi državami je za baltske države še toliko bolj problematičen, saj na teh dveh stebrih Talin, Riga in Vilna že leta gradijo svojo varnost. Poleg Američanov se Estonci ozirajo tudi na London in Pariz, Latvijci stavijo na Kanadčane, Litovci pa so z leti okrepili sodelovanje z Nemčijo. Baltske države se že nekaj tednov soočajo z dilemo: komu naj bolj zaupajo – evropski materi ali ameriškemu očetu?
Zdi se, da bi Estonija želela trdneje stati na evropski nogi. Premierka Kristen Michal in zunanji minister Margus Tsahkna sta odločno zavrnila Trumpove insinuacije, ki obtožujejo Ukrajino, da je sprožila vojno. Hkrati se v estonski vladi pojavljajo znaki, da ima Estonija poleg ZDA še druge tradicionalne zaveznike, katerih oborožene sile so nameščene v državi – Francijo in Veliko Britanijo. Na drugem koncu spektra je litovska vlada. Nesmiselno je iskati celo tako blago in zmerno kritiko trumpizma kot v Estoniji od litovskega predsednika, vodje ministrstva za obrambo ali vodje diplomacije. V javnih izjavah slednjega lahko najdemo celo poskuse racionalizacije tez ameriškega voditelja. Vse tri prestolnice poudarjajo edinstvenost čezatlantskih odnosov, ne glede na morebitne posledice trenutne politike ZDA. Podobno Latvija poudarja pomen svojih odnosov z Združenimi državami in se vzdrži komentiranja nasprotujočih si signalov iz tujine.
Dnevi, polni skrbi
Bolj kot münchensko konferenco sta nemire v baltskih državah povzročila dva dogodka, ki sta se zgodila konec februarja in v začetku marca: spor med Volodimirjem Zelenskim in Donaldom Trumpom, ki so ga predvajali washingtonski mediji, in vrh evropskih držav, ki ga je sklical britanski premier Keir Starmer. Če je prvi dogodek šokiral javno mnenje ne le v Litvi, Latviji in Estoniji, potem se zdi, da je položaj britanskega predsednika vlade zdaj večji politični problem za baltske države.
Zavrnitev povabila Rige, Talina in Vilne v London je povzročila ogorčenje v vsaki od treh baltskih držav. Kljub uradnemu opravičilu in telekonferenci med voditelji teh držav in britanskim predsednikom vlade v nedeljo, 2. marca, se zdi, da v baltskih državah še vedno vztraja grenkoba.
Vendar pa mediji najbolj panike. Latvijska državna televizija je v enem od svojih besedil vprašala: “Ali je čas, da opustimo čezatlantsko sodelovanje?”, in napovedala konec sveta, kot ga poznamo. V Estoniji pa se je najostrejše rezilo medijske kritike, usmerjene proti ameriški politiki, pojavilo z nepričakovane strani. Dnevni časopis Postimees, ki je naklonjen estonski desnici, je objavil članek z naslovom “Maske so padle”, v katerem je negativno komentiral ameriško politiko.
Lokalni strokovnjaki za mednarodno politiko v svojih komentarjih ne napovedujejo propada dosedanje politične skupnosti Zahoda. Namesto tega večina od njih poudarja, da je čas, da se Evropa zbere, pokaže večjo kohezijo in prevzame odgovornost za lastno varnost.
Do nedavnega so kritični glasovi o novi politični usmeritvi ameriškega vodstva ostali nekaj redkega ali obrobnega v glavni razpravi o mednarodni politiki. Najbolj odkrite kritike je mogoče slišati v Estoniji. Glasove razočaranih in kritičnih komentatorjev do ZDA najpogosteje najdemo na straneh prej omenjenih Postimees. Najbolj pretresljive teze v estonski razpravi je predstavil Meelis Oidsalu, varnostni strokovnjak in nekdanji dolgoletni uradnik estonskega ministrstva za obrambo, ki je v svojem eseju za državne medije pisal o grožnji »bromance« med Putinom in Trumpom. Glasovi kritike trumpizma se slišijo tudi v litovskem mainstreamu. Direktor Centra za geopolitiko in varnostne študije v Vilni, Linas Kojala, v eseju, objavljenem v lokalnih medijih, govori o vandalizaciji ameriške zunanje politike. Zdi se, da je delavnica latvijskih strokovnih komentatorjev najbolj zadržana v svojih sodbah. Nesmiselno je tukaj iskati kritiko trenutnega ameriškega establišmenta.
In kaj, če ameriški dežnik izgine?
Dve vprašanji ostajata najpomembnejši za celotno baltsko trojko. Prvič, izid pogajanj o Ukrajini bi se moral končati s trajnim mirom z ohranitvijo ukrajinske neodvisnosti. V tem smislu položaj baltskih držav ostaja nespremenjen. Izid vojne v Ukrajini se v baltskih državah celo dojema kot stvar njihove lastne varnosti. S tega vidika neugodna odločitev za Kijev samodejno pomeni povečane napetosti na vzhodnem boku. Zato ni presenetljivo, da si Litovci, Latvijci in Estonci prizadevajo okrepiti evropski potencial odvračanja, hkrati pa ohraniti ameriški dežnik nad regijo.
Drugič, vprašanje ohranjanja ameriške prisotnosti je postalo predmet medregionalnih razprav. Naraščajo špekulacije in zaskrbljenost celo glede delnega umika ameriških vojakov iz Evrope. Zaenkrat so to le govorice, ki jih hitro ovržejo Riga, Talin in Vilna, trdno stojijo na stališču, da prisotnost ZDA ostaja nespremenjena. Takšen obrat dogodkov – umik ZDA iz regije – se zdi malo verjeten, zlasti glede na to, da baltske države izpolnjujejo svoje zavezniške obveznosti in so vključene v kohorto držav z visoko stopnjo naložb v obrambo. Baltske države upajo, da so ameriški predsednik in njegovo spremstvo razumeli, da so bila slišana osnovna načela trumpizma. Tisti, ki plačujejo, lahko računajo na pomoč, zato so baltske države kmalu po Trumpovi inavguraciji napovedale, da bodo za obrambo namenile do 5 odstotkov BDP.
Kaos in nestabilnost v komunikacijah v Washingtonu vzbujata negotovost in strah. Pravzaprav nobenega scenarija, niti najtemnejšega, ni mogoče zavrniti. Zlasti tisti, pod katerim bo sedanji ameriški dežnik izginil nad Rigo, Talinom in Vilno. Verjetno bo latvijski predsednik ob ustreznem naključju dogodkov postal propagandist prebujene ideologije za ameriškega predsednika, litovski premier bo postal diktator, estonski zunanji minister pa vojni hujskač. Zaporedje in možne slike so lahko naključne in niso nujno povezane z resničnostjo. Baltske države, ki se nahajajo na obrobju tega, kar se običajno imenuje Zahod, nimajo druge izbire, kot da se prilagodijo spreminjajoči se realnosti. Lahko le upajo, da bodo ameriška prisotnost in jamstva ostala enaka. Ali je vredno tvegati in se zanašati le na evropsko odvračanje?
Končni in resnični zlom sedanje arhitekture mednarodnega reda, od katerega imajo koristi baltske države, bi bil morda največja kriza v regiji po osamosvojitvi.
Pragmatičen pristop k trumpizmu, ki bo verjetno kritiziran v zakulisju ali, še huje, zaskrbljujoč, je nekakšna strategija. Če se črni oblaki resnično začnejo zgoščevati nad regijo, bi bila napaka panike. Baltskim državam ostaja boriti se za pozornost ameriške administracije, računati na njeno naklonjenost in ohraniti lep obraz.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: «Nigdy nie przestawaj panikować!».
