Vpletenost Ukrajine v Afriki in na Bližnjem vzhodu lahko povzroči zmedo in celo ogorčenje. Na primer, v poljskih razpravah prevladuje argument, da Kijev “ne igra v svoji ligi”. Za takšnimi pogledi se skriva prepričanje, da naša soseda nima pravice organizirati posebnih operacij na drugih celinah ali izvajati ambiciozne trgovinske in humanitarne politike, namenjene izgradnji ukrajinske “mehke moči”. Ta stališča so lahko posledica prezira ali protekcionizma do Ukrajine, v resnici pa so dokaz vazalnega odnosa, ki nas vodi k temu, da države naše regije, zlasti Poljsko, obravnavamo kot lutke na veliki geopolitični šahovnici, ki jo igrajo le države, ki jih dojemajo kot velesile. Ukrajina pa ne skrbi za takšne težave in uporablja vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da dobi kartice, ki so koristne v odnosih s partnerji in soočenju s sovražniki.
Ironično je, da sta napad Trumpa in Vancea na Zelenskega v Ovalni pisarni in politika nove ameriške administracije prispevala k izboljšanju podobe Ukrajine v očeh prebivalcev globalnega juga. Do sedaj so videli Kijev kot satelit Združenih držav, ki jih sovražijo, in Rusijo kot državo, ki nasprotuje ameriškemu imperializmu. Danes se nekateri od njih počutijo nerodno zaradi ameriško-ruskega zbliževanja, ki bi lahko pomagalo omejiti vpliv Moskve na globalnem jugu. To je Kijevu zagotovilo dodatne priložnosti za omejitev ruskega vpliva. Morebitna prekinitev ognja ali mirovni sporazum verjetno ne bo vplival na protirusko dejavnost Ukrajine v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Putinov sirski poraz in ukrajinska sled
V začetku decembra 2024 je v Siriji izbruhnila vstaja proti diktatorju Bašarju al Asadu, ki je dolgo časa podpiral Rusijo in Iran. V vstaji so sodelovale različne politične in nacionalne skupine, od islamističnih HTS do demokratičnih SDF – krščanskih Druzov in Kurdov. Manj kot dva tedna pozneje je bil Asad strmoglavljen – hitro je zapustil državo in odšel v Moskvo, kjer so mu ruske oblasti odobrile azil.
Poraz sirskega despota je močno prizadel podobo Kremlja. Rusi so vložili veliko truda, da bi obdržali Asada na oblasti in premagali demokratične sile, s katerimi bi se Zahod lahko strinjal. Medtem se je izkazalo, da so leta sovražnosti, v katere je bila vpletena ruska vojska, propadla v manj kot dveh tednih. Blitzkrieg upornikov je dokazal rusko šibkost, ki je ni ostal neopažen s strani Donalda Trumpa, takratnega izvoljenega predsednika. Na svojih straneh na družbenih omrežjih je Rusiji očital, da je njen poraz v Siriji povzročila šibkost zaradi izgub v vojni z Ukrajino. Trumpov odziv ni ostal neopažen s strani ukrajinskih oblasti in medijev.
V Rusiji so se po šoku zaradi protiasadovske vstaje hitro pojavile obtožbe proti Kijevu, da je on tisti, ki je pomagal pri pripravi vstaje. Rečeno je, da je Glavni obveščevalni direktorat (GUR) Ministrstva za obrambo Ukrajine usposobil oddelke operaterjev brezpilotnih letal z HTS (s satelitskimi komunikacijami, – ur.) in morda zagotovil tudi nekatere svoje brezpilotne letalnike, vključno z FPV. Uporniki so največji uspeh dosegli zaradi uporabe brezpilotnih letal, ki so bili uporabljeni celo za neposredne napade na Asadovo vojaško poveljstvo. Z obtoževanjem ukrajinskih služb so Rusija in njeni simpatizerji poskušali spodkopati podobo Ukrajine kot države, ki podpira džihadiste.
Ne glede na to, koliko resnice je v teh obtožbah, ostaja dejstvo, da je Kijev hitro vzpostavil odnose z novimi sirskimi oblastmi in ponudil sodelovanje in humanitarno pomoč. Minister za zunanje zadeve Ukrajine Andrij Sibiha se je pojavil v Damasku. Kmalu zatem je predsednik Zelenski napovedal pobudo Žito iz Ukrajine, katere cilj je dobava žita in drugih živilskih proizvodov državam, kot je Sirija. Ukrajina na ta način pomaga Turčiji in državam EU, da preprečijo nov potencialni val beguncev z Bližnjega vzhoda, ki bi lahko privedel do nadaljnjega povečanja napetosti v Evropi in povečanja priljubljenosti desničarskih radikalnih populističnih sil. Slednji so večinoma proruski in protiukrajinski. Na ta način Ukrajina oblikuje svojo »mehko moč«, ki deluje hkrati v dveh smereh – na Bližnjem vzhodu in v Evropi.
Vendar pa ima Kijev svoje cilje, njegovi ukrepi pa so usmerjeni v doseganje določenih interesov. Ukrajinci upajo, da bodo iz Sirije prejeli nekaj opreme, ki so jo zajeli uporniki v Asadovi vojski, Rusi in Iranci. Drugo vprašanje, ki skrbi Ukrajino, je likvidacija ruskih baz v Siriji (zlasti v Tartuju in Khmeimimu). Če jih Moskva izgubi, bo težje uveljavljala svoj vpliv v Sredozemlju, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Zato se Rusi pogajajo z Damaskom za ohranitev teh baz. Če to ne uspe, se morajo pogajati z libijskim generalom Khalifo Haftarjem, ki vodi vlado v Tobruku. To je samo Vpliv Moskve v Afriki je tudi v vidnem polju Kijeva.
Afriške dogodivščine ali dobro premišljena strategija?
Ukrajinci so vpleteni v več afriških vojn in konfliktov manjše intenzivnosti. Za temi operacijami stoji Glavni direktorat za obveščevalno dejavnost (GUR), njihov cilj je fizično odpraviti ruske sile in vpliv Moskve. Predstavniki glavnega obveščevalnega direktorata so prisotni zlasti v Sudanu, kjer poteka krvava državljanska vojna med vojsko, ki podpira vlado, in borci sil za hitro posredovanje in drugih uporniških skupin. Ruski plačanci Wagnerja naj bi se borili na strani upornikov, čeprav Rusija to uradno zanika. To je spodbudilo Kijev, da je podprl sudansko vlado. Za Ukrajince ni toliko pomembna zmaga ene od strani v konfliktu, temveč postopna odprava prisotnih Rusov (zlasti plačancev Wagner PMC). Zato lahko borci Glavnega obveščevalnega direktorata celo spremenijo fronto, da bi se lahko še naprej borili z glavnim sovražnikom svoje domovine. Tako rezultat sudanske vojne kot njeno trajanje sta popolnoma brezbrižna do Ukrajincev.
Drug pomemben kraj, kjer glavni obveščevalni direktorat lovi ruske plačance, je Mali. Ukrajinci podpirajo berbersko ljudstvo Tuaregov. Leta 2012 so uspešno poskušali ustvariti lastno državo Azawad na severovzhodu Malija. Vendar uspeh vstaje ni pomenil miru – kmalu je v Azawadu izbruhnila državljanska vojna med podporniki sekularnega značaja države in islamskimi radikalci. Poleg tega je bila zaradi strahu pred rastjo islamističnega terorizma v severni Afriki in njegovim širjenjem v Evropo ustanovljena večnacionalna koalicija v podporo vladi v Maliju. Francija je bila na njeni strani do leta 2022, Rusija pa zdaj igra osrednjo vlogo pri podpori intervencije proti Azawadu. Da bi okrepili svoj vpliv na celini, so Rusi, kot vedno, uporabili Wagnerite. To je spodbudilo GUR, da je poslal podporo berberskemu ljudstvu, ki je zdaj med kladivom (koalicija, ki podpira Mali) in nakovalom (radikalni islamisti, zlasti Boko Garam).
V Maliju so Rusi utrpeli resne vojaške poraze, v katerih so vojaki Glavne obveščevalne uprave aktivno podpirali Tuarege. Med 25. in 27. julijem 2024 je bilo ubitih ali umrlo med 25 in 82 plačancev Wagnerja in 10 do 47 malijskih vojakov, ki so se predali v zasedi blizu Tinzahuatena. V bitki je bil ubit tudi ruski propagandist in šovinist Nikita Fedyanin, ki je vodil kanal Gray Zone na Telegramu, priljubljen med Rusi. Zelo hitro so se na internetu pojavili predlogi, da so Tuaregom pomagali Ukrajinci ali celo, da so ukrajinske čete na kraju samem in so sodelovale v bitkah 29. julija 2024. Glavni obveščevalni direktorat je potrdil, da je zagotavljal obveščevalno podporo berberskim upornikom, kar je prisililo malijsko vlado, da je prekinila diplomatske odnose s Kijevom.
Konec januarja in februarja letos so posamezne ladje ruske senčne flote eksplodirale v Sredozemlju. 15. februarja sta se na tankerju Seajewel zgodili dve eksploziji. Eksplozija na ladji Grace Ferrum ob libijski obali je povzročila resno škodo in posledično potrebo po reševalni operaciji s kopnega. Nekateri analitiki menijo, da za skrivnostnimi eksplozijami stoji ukrajinska vojaška obveščevalna služba, katere cilj je oslabiti sovražnikovo floto v senci in logistične zmogljivosti v Sredozemlju.
Francosko-ukrajinsko zavezništvo
Ko so se 4. in 5. marca v medijih pojavile novice, da ZDA prekinejo vojaško oskrbo Ukrajine (zlasti po pogodbah, sklenjenih pod predsednikom Joejem Bidenom) in izmenjavo obveščevalnih podatkov s Kijevom, so številni evropski državljani in politiki izrazili ogorčenje. V njihovih očeh je zaupanje v ZDA strmo padlo. Trumpov govor v kongresu je vključeval pohvale trgovinske vojne s Kanado in Mehiko, pa tudi še eno grožnjo s priključitvijo Grenlandije – “tako ali drugače”. Zvečer 5. marca je predsednik Emmanuel Macron Rusijo označil za glavno grožnjo Evropi, podprl pravičen mir za Ukrajino in poudaril nezanesljivost ZDA kot zaveznice. Istega dne je njegov tiskovni predstavnik dejal, da francoski voditelj ne bo odpotoval v Washington z britanskim premierjem Keirjem Starmerjem in predsednikom Zelenskim, da bi predstavil predlog za premirje z Rusijo, kot je zahtevalo Trumpovo spremstvo. Francoski obrambni minister Sébastien Lecornu pa je napovedal sodelovanje z Ukrajino na področju obveščevalnih služb, da bi zapolnili ameriško vrzel. Francozi so izrazili ogorčenje nad dejanji ruskega lovca Su-35, ki je poskušal prekiniti patruljo njihovega brezpilotnega letala nad Sredozemljem. Poleg tega je odločitev ameriških oblasti obsodila francoska premierka in vodja nacionalnega gibanja Marine Le Pen, ki je obtožena sodelovanja z Rusijo.
Francija ima veliko razlogov za podporo Ukrajini, in to ne le zaradi tipične francoske nenaklonjenosti Ameriki. Zdi se, da bi Pariz lahko zanimal tudi Ukrajinci, ki bi lahko delovali tam, kjer Rusi izrinjajo Francoziin Kitajci. Februarja je ukrajinska vojaška obveščevalna služba pozvala Francijo s predlogom za sodelovanje v Afriki, predvsem na območju Sahela. Glavni obveščevalni direktorat Ministrstva za obrambo Ukrajine želi tam izvesti številne posebne operacije, da bi strmoglavil proruske režime, vendar za to potrebuje francosko informacijsko podporo. Verjetno Francija ne bo zavrnila pomoči Ukrajincem, še posebej, ker lahko to zdaj stori v senci posredovanja dragocenih informacij o pripravi Rusov na zračne napade na Ukrajino. Pomemben je tudi čas, ko so Francozom ponudili sodelovanje, saj si Rusi še niso ustvarili novega vozlišča na Sredozemskem morju namesto baz v Siriji, katere usoda se še vedno zdi negotova.
Ukrajina je tudi zanimiva partnerica Francije zaradi svojih surovinskih virov. Izkazalo se je, da so se Francozi oktobra 2024 z Ukrajinci pogajali o načrtih za pridobivanje dragocenih mineralov, zlasti redkih zemeljskih kovin, ki so med drugim potrebni za oborožitveno industrijo. To je 25. februarja 2025 izjavil Stéphane Séjourné, podpredsednik Evropske komisije za razvoj in industrijsko strategijo: “Kijev lahko zagotovi 21 od 30 kritičnih surovin, ki jih Evropa potrebuje na podlagi vzajemno koristnih sporazumov.”
Francija lahko Ukrajini zagotovi podporo na drug način. Njena obrambna industrija je v veliki meri neodvisna od Združenih držav. Francosko orožje in oprema sploh ne vsebujeta ameriških komponent ali pa sta njihovo število in pomen zanemarljiva. To še posebej velja, če Trumpova administracija poskuša blokirati dobavo opreme Ukrajini in trdi, da obstajajo ameriški deli. Francija proizvaja skoraj vse, kar potrebujejo Ukrajinci in drugi zavezniki Nata v Evropi: od večnamenskih letal Dassault Rafale do protiletalskih in protiraketnih sistemov SAMP/T (skupaj z Italijo, kjer je premierka Meloni, ki je naklonjena Ukrajini), sodovskega topništva (znamenite haubice CAESAR), protitankovskih lanserjev in ladij do streliva in osebnega orožja. Francija je tudi ponudila, da bo sisteme Starlink, ki se uporabljajo v Ukrajini, zamenjala z lastnim izdelkom in to čim prej.
Ukrepi Ukrajine na Bližnjem vzhodu in v Afriki bistveno izboljšujejo položaj Kijeva na mednarodnem prizorišču. Po eni strani oslabijo podobo Moskve in ji povzročajo očitno materialno škodo, po drugi strani pa znatno krepijo ukrajinsko “mehko moč”. Agresivna in humanitarna dejanja Kijeva so tudi v interesu nekaterih evropskih držav, zlasti Francije. Ukrajinci lahko veliko pridobijo z nadaljevanjem te politike v povojnem obdobju, saj trenutno ni zagotovil, da bo Rusija opustila uporabo sile proti Ukrajini. Aktivne operacije na Bližnjem vzhodu in v Afriki bodo lahko še dodatno oslabile Moskvo in jo morda celo prisilile, da svoje sile in vire usmeri v druge dele sveta.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Ukraina buduje wpływy w Afryce i na Bliskim Wschodzie
