Javno mnenje v Evropi in ZDA je bilo šokirano nad izjavami in vedenjem vodilnih politikov nove ameriške administracije: predsednika Donalda Trumpa, podpredsednika J.D. Vancea in obrambnega ministra Petea Hegsetha. Ameriški uradniki so se osredotočili na kritiko Evrope, na konferenci v Münchnu opozorili na preusmeritev svoje pozornosti na pacifiško regijo, grozili Evropski uniji z visokimi carinami in se vmešavali v volitve v Nemčiji in Romuniji.
Ameriški predsednik nenehno ponižuje kanadskega predsednika vlade (na tej točki že nekdanjega – ur.), Trump imenuje Justina Trudeauja “guvernerja” in grozi, da bo priključil sosednjo državo. Po drugi strani pa Mehiki Hegseth grozi z “vojaškim posredovanjem” zaradi mamilskih kartelov. Nova administracija prav tako pritiska na Ukrajino zaradi rudarskega dogovora in jo želi prisiliti v neugodno prekinitev ognja, ki bo dosegla vrhunec v prepiru v Ovalni pisarni. Vendar pa je v času, ko so se mnogi počutili nemočne in obupane, postalo jasno, da imajo Evropska unija, Velika Britanija, Kanada in Ukrajina še vedno veliko močnih adutov, ameriški hegemon pa ni vsemogočen in nezmotljiv.
Kakšna je šibkost Trumpove politike
Napaka nekaterih politikov in velikega dela evropskega javnega mnenja je, da vsak ameriški predsednik dojema kot nosilca oblasti, ki ni le neustavljiv, ampak je sposoben vsiliti katerokoli svojo geopolitično idejo kjerkoli na svetu. To prepričanje je pogosto povezano z Donaldom Trumpom. Splošno prepričanje je, da je najboljša možnost, da ne pade na njegov kavelj in izpolni vsako njegovo muhavost. Vendar pa to stališče ne upošteva objektivnih dejavnikov, ki pomenijo, da bo vpliv novega ameriškega predsednika in njegove države kot celote omejen na druge akterje v mednarodni politiki. Poleg tega se bo morala nova ameriška administracija soočiti s številnimi notranjimi težavami. Nekateri od njih se bodo poleg tega odločili sami.
Glavni problem Donalda Trumpa je njegova aroganca in narcizem. Ameriški predsednik ne more sprejeti poraza, niti manjšega, in zavrača sporočila in informacije, ki so v nasprotju z njegovo vizijo sveta. Poskuša ustvariti alternativno resničnost. Eden od primerov so njegove laži o višini pomoči Ukrajini iz Združenih držav in EU. Ima tudi napihnjeno predstavo o lastnih zmožnostih. Domneva se, da se je takšno stanje duha oblikovalo pri Trumpu, zlasti po neuspešnem poskusu njegovega življenja v Pensilvaniji poleti med volilno kampanjo. Morda je resnično verjel, da ga je Bog izbral, da bi dosegel velike stvari. Na osebnost novega ameriškega predsednika vplivajo tudi njegova starost ter fizične in intelektualne omejitve, povezane z njo. Tudi med volilno kampanjo so se pojavile govorice o njegovem zdravju, čeprav je za razliko od svojih konkurentov veliko časa spal in okreval. Zdaj pa je na čelu države, ki spada v kategorijo velesil, kar pomeni, da mora trdo delati. Predsedniku ne pomaga njegovo spremstvo, ki bolj spominja na dvor absolutnega vladarja XVIII. Stoletja. To sodišče se boji reči, da je kralj gol – to je, da bi opozoril na njegove napake ali ga prepričal o njegovih neumnih korakih. Še huje je, ko dvorjani nekritično gledajo na vodjo.
Hkrati Trump poskuša obrniti mednarodni red na glavo z odpiranjem več front. Zahteva, da Danska preda Grenlandijo ZDA. Kanadskega premierja pokliče za guvernerja in predlaga, da bo sosednja država postala 51. ameriška država. Svojim sosedom in Evropski uniji grozi s 25-odstotnimi carinami, medtem ko je želel uvesti le 10-odstotne carine na blago iz Kitajske. Mehika je pred kratkim slišala grožnjo z invazijo ameriškega obrambnega ministra. Do zdaj ZDA niso uspele doseči niti enega samega osvajanja, tarifna vojna pa bi lahko imela posledice za same Američane. Pritisk na EU in Ukrajino prav tako ne prinaša pričakovanih rezultatov. Doslej so imele učinek le grožnje Paname (da bi omejili vpliv Kitajske na Panamski prekop) in Kolumbije (Trump je pričakoval, da bo država sprejela nezakonite priseljence, ki so prej prispeli v ZDA), vendar jih je težko imenovati impresivne uspehe na medameriškem prizorišču.
Notranja in zunanja politika nove administracije Bele hiše začenja vse bolj prizadeniti ameriško gospodarstvo in denarnice navadnih Američanov. To velja tudi za Trumpove volivce. Grožnje o začetku trgovinske vojne s sosedami in EU so že pripeljale do dejstva, da so ZDA izgubile približno 500 milijard dolarjev (do konca februarja). Zdi se, da se novi predsednik ne zaveda, da se bodo države, ki so bile napadene s carinami, odzvale s trgovinskimi ukrepi. Druga težava je dvig cen določenega blaga, zlasti hrane, zlasti jajc, ki se v ZDA že v šali primerjajo z dorogati dragulji. Resne posledice ima tudi prekinitev ali likvidacija socialnih programov, ki so jih uporabljali številni državljani z nizkimi dohodki. Predstavljali so namreč večino prebivalstva države. In so pomemben del Trumpovih in republikanskih volivcev, ki so jim obljubili, da bodo svoje težave rešili zlahka. YouTube in družbena omrežja so preplavljeni s posnetki navadnih Američanov, polnih solz, jeze in frustracij, ki so bili še pred kratkim evforični po spremembi vladajočega tabora.
Podobo novega predsednika pokvari tudi nesposobna diplomacija, ki izdaja pobožne želje – k temu dodajte še glasovanje ZN ob tretji obletnici ruske invazije, ko so ZDA stale ob strani Rusiji in avtoritarnemu taboru, ki vključuje Belorusijo, Iran in Severno Korejo. Po drugi strani pa je oligarh Elon Musk prek ministrstva za zunanjo učinkovitost ustvaril zanj (DOŽ) odpušča na tisoče uradnikov uprave, kar prispeva k oslabitvi institucije. Imenovanje Tulsi Gabbard za direktorico nacionalne obveščevalne službe ali Kasha Patela za vodjo Zveznega preiskovalnega urada ima za posledico isto stvar. Trumpov strupen odnos do Zelenskega in Ukrajine, pa tudi njegovo spogledovanje s Putinom in Rusijo, negativno ocenjujejo tudi nekateri pro-Trumpovi mediji (na primer: The New York Post) in YouTuberji (na primer Ben Shapiro, ki je priljubljen med republikanci). Imenovanje ukrajinskega predsednika za “diktatorja” in spopad v Ovalni pisarni so slabo sprejeli tudi nekateri republikanski senatorji in kongresniki. Za demokrate so postali še en argument za kritiziranje nove administracije.
Pogajanja po Trumpu
Obstaja veliko znakov, da bo novi lastnik Bele hiše želel izkušnje, pridobljene na nepremičninskem trgu, uporabiti v diplomaciji. Težko je primerjati geopolitiko z delom razvijalca, vendar lahko Trumpov pristop veliko pove o tem, kaj lahko pričakujemo od njega in česa se ne bojimo. To bom razložil na primeru pritiska na Ukrajino, da podpiše sporazum o dostopu do ukrajinskih mineralov, in poskusa, da bi Kijev prisilili k popuščanju, ki je neugodno za Moskvo.
Pred šestimi meseci sem v drugem besedilu za NEW predlagal, naj se Ukrajinci oborožijo s potrpežljivostjo in prihranijo sredstva za nadaljevanje obrambne vojne, če se odnosi z ZDA ohladijo na pobudo novega lastnika Bele hiše. To pobudo lahko povežemo z željo, da se čim prej konča rusko-ukrajinska vojna, saj je novi predsednik želel s svetlobno hitrostjo dokazati svojo učinkovitost kot pogajalec na mednarodnem prizorišču. Hkrati je bila potrjena tudi Trumpova narcistična želja po prejemu Nobelove nagrade za mir. Toda to ni edini cilj sedanjega predsednika. Državni sekretar Marco Rubio je pred kratkim medijem povedal, da želi nova administracija izvesti “obratni Nixonov” manevar, to je, da bi Ruska federacija postala zaveznica ZDA v soočenju s Kitajsko. V Trumpovih očeh Ukrajina “nima močnih kart”, zato je Washington verjel, da jo bo najlažje prisiliti, da popušča Rusiji. Takšna pogajanja bi lahko potekala v zakulisju med obiskom Zelenskega v Beli hiši 28. februarja.
Drug primer tega pristopa je bil pošiljanje Volodimiru Zelenskemu pogodbe za pridobivanje ukrajinskih mineralov. Ukrajinski in tuji mediji so poročali, da je prvi osnutek dokumenta, ki ga je prejela ukrajinska stran, ameriška administracija obravnavala kot končno različico. Napovedal je, da bodo dobički iz rudarjenja pokrili namišljeni dolg, katerega znesek se je Trump spreminjal skoraj vsak dan – s 350 milijard dolarjev na 500 milijard dolarjev – kot da bi Ukrajina dolgovala ZDA. Vendar pa naj bi denar iz posla šel v proračun ne ameriške države, temveč določenih podjetij. Vse spore v zvezi s sporazumom je bilo treba rešiti na sodišču v New Yorku, od koder prihaja Trump. Dokument naj bi Ukrajino naredil de facto gospodarsko kolonijo Združenih držav. Hkrati naj bi finančni minister Scott Bessent pritisnil na Zelenskega, naj takoj podpiše sporazum. Nato je ukrajinski predsednik sprejel pravilno in odločno odločitev – zavrnil je, vendar je izrazil pripravljenost za nadaljevanje sodelovanja pri dokumentu.
Drugi poskus, da bi Kijev prisilili k podpisu sporazuma, se je zgodil na konferenci v Münchnu sredi februarja. Sprva je Pete Hegseth dejal, da Ukrajina ne bo v Natu, ne bo prejela varnostnih jamstev od ZDA in se ne bo vrnila na meje iz leta 2014, torej na meje iz leta 1991, ki pokrivajo Krim in celoten Donbas. Kasneje je ameriška delegacija, ki jo je vodil podpredsednik J.D. Vance, zavrnila srečanje s predsednikom Zelenskim. Na koncu pa so Američani popustili in sam pogovor je potekal, nepričakovano za Ukrajince, mirno in precej konstruktivno. Vance se je strinjal, da se bo delo na besedilu sporazuma nadaljevalo. Vendar to ni pomirilo Trumpa, ki je kasneje ostro kritiziral Zelenskega in še naprej vztrajal pri čimprejšnji izvedbi volitev v Ukrajini. Ton drugih Američanov se je prav tako utrdilvisoki uradniki. Kijev se je še naprej odzval zadržano in se ni vdal.
26. februarja je bilo objavljeno, da sta strani dosegli dogovor o sporazumu o dostopu do ukrajinskih polj. Polovica dobička iz pridobljenih mineralov bo namenjena posebnemu skladu, ki ga bodo nadzorovali predstavniki Ukrajine in Združenih držav. Uporabili ga bodo za plačilo povojne obnove države, ki jo je zajela Rusija. Nasprotno pa ne bo več vključeval ukrajinskega dolga do ZDA. Predsednik Trump je razglasil zmago in dodal, da bo Kijev prejel orožje za nadaljevanje boja.
Primer spora med Kijevom in Washingtonom glede rudarskega sporazuma kaže, kakšne pogajalske taktike lahko uporabi Trump in kako malo lahko stanejo njegove žalitve ali grožnje. Zelo verjetno jih vidi kot orodje v pogajalskem procesu, katerega cilj je doseči najboljše možne pogoje. Trump je najprej postavil pretirane zahteve Ukrajini, nato pa jih je začel zaostrevati v upanju, da bo nasprotna stranka podlegla pritisku in se strinjala s pogoji, ki zanj niso bili zelo ugodni. Če bi ukrajinske oblasti popuščale Trumpu, bi bile razmere v Ukrajini verjetno veliko slabše, saj bi Trump ponovno potrdil svoje prepričanje, da je država le predmet mednarodne politike brez pravice do suverenosti. Seveda ne moremo popolnoma zavrniti takšnih dejavnikov v odnosu novega ameriškega predsednika, kot so prizadeti ponos, starost (navsezadnje se razum pogosto igra kruta šala z nami), iskrena želja po ponovni vzpostavitvi odnosov z Rusijo na račun Ukrajine ali vprašanje, ki so ga postavili Trumpovi najbolj goreči kritiki o njegovih domnevnih agentskih dejavnostih. Kakorkoli že, potek spora/pogajanj o sporazumu o mineralih in miru lahko bolj kaže na uporabo v diplomaciji obnašanja, specifičnega za trgovino.
Dejstvo, da je soočenje z ameriškim predsednikom smiselno in lahko koristno, dokazuje zelo smešna epizoda. 19. februarja je jezni Trump Zelenskega imenoval “diktator”. Nekaj več kot teden dni kasneje, 27. februarja, je ameriški predsednik v odgovoru na novinarsko vprašanje o tem izrazil presenečenje, da je ukrajinskega predsednika imenoval takšen epitet. Ni mogoče izključiti, da bo prav tako hitro spremenil svoj odnos, ko bo postalo jasno, da tudi pritisk po 28. februarju ne bo uspešen.
Izziv za Ukrajino pa ostaja strupen vpliv Stephena Witkoffa, posebnega predstavnika za Bližnji vzhod, ki poskuša prepričati Trumpa, naj popušča Rusiji na račun Ukrajine, da bi olajšal manevar “obratnega Nixona”. Težko je uganiti motive za njegova dejanja, vendar so Ukrajinci že pozorni na Wittkoffove vezi z ruskimi poslovneži, ki širijo trditve o domnevnih finančnih izgubah, ki so jih utrpele ZDA zaradi svoje podpore Ukrajini. Isti posebni odposlanec je predlagal, da bi lahko Istanbulski protokoli iz leta 2022 postali osnova za rusko-ukrajinska pogajanja. Dejstvo pa je, da je ta dokument predvideval de facto pomembno razorožitev Ukrajine in številne druge koncesije agresorju.
Prebujanje Evrope
Konferenca v Münchnu je bila dokaz za Evropo, da ne more naivno polagati upanja v podporo Združenih držav, ki jih vodi sedanja administracija. Na stari celini so zaskrbljujoča štiri vprašanja: resnična grožnja vojaškega umika ZDA iz Evrope in s tem celo umik ZDA iz Nata, Trumpova pripravljenost za spopadanje s Putinom, odnos do EU kot gospodarskega in trgovinskega sovražnika ter podpora radikalnim, evroskeptičnim (pogosto tudi proruskim) strankam in politikom.
Vendar se Evropa lahko odzove na te izzive. Največja skrb evropskih elit je grožnja umika ali zmanjšanja prisotnosti ameriške vojske na stari celini. To bi privedlo do povečane grožnje Ruske federacije, še posebej, če bi umik ameriških vojakov združil z umikom iz Nata. Po mnenju analitikov Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu bodo morale evropske članice zavezništva povečati obrambne izdatke za 250 milijard evrov in povečati velikost oboroženih sil za približno 300 tisoč vojakov. Vendar pa se bodo ti načrti verjetno soočili s kritikami populističnih strank in dela prebivalstva, ki se boji vojne ali meni, da bi morala država dodeliti sredstva za druge namene. Zato je še ena ugodna možnost za Evropo, da še naprej podpira Ukrajino, toda tokrat ji omogoči, da doseže potrebno zmago, kar ji bo dalo čas za razvoj lastne industrije in izvedbo potrebnih družbenih sprememb. EU, Norveška in Združeno kraljestvo lahko nadomestijo finančno podporo Kijevu iz Združenih držav, ki so leta 2022 zagotovile 64 milijard dolarjev in leta 2024 več kot 20 milijard dolarjev, kar je več kot polovica evropske podpore. Vendar pa so vprašljivi evropski proizvodni obrati, ki bodo tudi po spremembah, ki so se zgodile od 24. februarja 2022, še vedno ostaline zadostujejo za popolno vojno.
Poleg tega, da EU v Ukrajino pošilja samo svoje izdelke, ki lahko v enem ali dveh letih končajo v Ukrajini, lahko ta sredstva uporabi tudi na druge načine. Eden od njih je nakup orožja in opreme iz drugih držav, kot so ZDA, Turčija, Južna Koreja ali Indija. Danski model, ko ukrajinski partnerji kupujejo opremo, ki jo proizvaja ukrajinska obrambna industrija za Ukrajino, je prav tako dokazal svojo učinkovitost. Na nekaterih območjih ima še vedno velik potencial za uporabo, in sicer je proizvodnja orožja nad Dneperjem v zadnjih treh letih rasla veliko hitreje kot v EU. Prav tako ne smemo pozabiti na češko pobudo za strelivo, ki jo je pred enim letom napovedal predsednik Petr Pavel. Predvideva nakup topniških granat zunaj EU ne le Nata (155 mm in 105 mm), temveč tudi postsovjetskih (152 mm in 122 mm) kalibrov, saj Ukrajinci še vedno uporabljajo obe vrsti sistemov. Hkrati so bili nakupi opravljeni tudi iz držav, ki ohranjajo prijateljske odnose z Rusijo. Pričakuje se, da bo do konca aprila 2025 število granat, dobavljenih v okviru češke pobude, doseglo 1,6 milijona, te dobave pa se bodo nadaljevale.
Poskusi nove ameriške administracije, da bi se vmešavala v volilni proces v Evropi, so doslej prinesli skromne rezultate. Na volitvah v Nemčiji, ki so potekale 23. februarja, so zmagali krščanski demokrati, ki jih je vodil Friedrich Merz. Novi voditelj krščanske demokracije zagovarja drznejšo ponovno oboroževanje Ukrajine, intenzivnejšo oborožitev evropskih držav, sankcije proti Rusiji in ima negativen odnos do sedanje ameriške administracije. In to kljub njegovemu srečanju s podpredsednikom J. D. Vanceom na konferenci v Münchnu, kjer je ameriška delegacija ignorirala takratnega kanclerja Olafa Scholza. Hkrati je ameriški podpredsednik pozval, naj po volitvah na oblast pride opozicijska skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo. Malo prej se je Elon Musk pojavil na omrežju na shodu AfD in izrazil podporo stranki, vendar to ni bistveno vplivalo na izid volitev – podpora AfD se ni povečala. Rezultat stranke na volitvah ni presegel napovedi javnomnenjskih raziskav, ki so bile izvedene več tednov, kar pomeni, da je vsaj za zdaj nemška skrajna desnica dosegla svojo volilno zgornjo mejo. In vodja CDU Merz je še pred volitvami zavrnil vstop v koalicijo s krščanskimi demokrati s favoriti Vancea in lastnikom Tesle. Od zmage ni spremenil svojih načrtov in obstaja veliko znakov, da bi lahko šel v dve smeri in oblikoval koalicijo v Bundestagu – izključno z levičarsko SPD (dvostrankarska koalicija), ki jo vodijo politiki, ki so bolj proukrajinski (kot je obrambni minister Boris Pistorius), ali dodatno z Zelenimi (tristrankarska koalicija), ki prav tako ne primanjkuje simpatizerjev Kijeva.
Na strani Ukrajine je Združeno kraljestvo, katerega politiki, ne glede na politično izbiro, celo izražajo podporo članstvu Ukrajine v Natu. Ne govorimo le o vodilnih političnih silah v Veliki Britaniji, kot so laburisti in konservativci, ampak tudi o stranki Reform UK, ki jo vodi evroskeptik Nigel Farage – njegova oseba si zasluži posebno pozornost. Do sedaj je veljal za proruskega in ukrajinsko-skeptičnega politika. Vendar pa se je po nedvoumnih namigih Elona Muska, da bi moral vajeti oblasti predati nekomu drugemu, Farage odločil, da bo spremenil fronto in uradno spregovoril v podporo članstvu Ukrajine v Natu. Poleg tega so Britanci obljubili, da bodo Ukrajini leta 2025 zagotovili nadaljnjo finančno in vojaško podporo v vrednosti skoraj 6 milijard dolarjev ter nadaljnje letne tranše v višini približno 3 milijarde dolarjev. Premier Keir Starmer je obiskal Washington, da bi s Trumpom razpravljal o nadaljnji podpori Ukrajini.
Zelo pomembni so bili tudi glasovi predstavnikov EU o vprašanju Ukrajine in subjektivnosti držav stare celine. Kaja Kallas, vodja evropske diplomacije, je dejala, da EU ne bo dovolila, da bi bila izpuščena iz pogajanj o končanju rusko-ukrajinske vojne. Nič manj pomembna je bila njena izjava, da tako Kijev kot Bruselj ne bosta sprejela diktata Washingtona in Moskve. Napoved povečane podpore Ukrajini je bila pomembna tudi kot signal ZDA in Rusiji, da država na Dnepru ne bo ostala sama. Kmalu po konferenci v Münchnu je bilo predlagano, da se Ukrajini zagotovi posebna vojaška pomoč v višini 10 milijard evrov. Kmalu zatem so se pojavila medijska poročila o razpravi o dvakratnem znesku. Do zadnjega tedna februarja se je že govorilo o 30 milijardah evrov. Ni tako težko dodeliti takšnega denarja, da bi ga spremenili v konvencionalno kovino, to je orožje in strelivo za Ukrajince. Po sporu v Ovalni pisarni so številni evropski voditelji izrazili podporo predsedniku Zelenskemu. 2. marca je v Londonu potekal vrh o evropski varnosti, na katerem sta Francija in Velika Britanija predlagali, da predstavita svojein mirovni načrt, ki tekmuje s tistim, ki ga Trumpova administracija razvija z Rusi. Poleg tega so se voditelji, ki so bili prisotni na tem srečanju, dogovorili, da bodo še naprej podpirali Ukrajino in ignorirali zahteve Moskve med pogajanji. Kljub temu so Washingtonu poslali tudi spravni signal in izrazili podporo nadaljnjim pogajanjem med ZDA in Ukrajino.
Razmere v Evropi, pa tudi v Ukrajini, ki se nahaja na njenem obrobju, niso tako grozne, kot so jih nekateri pripravljeni prikazati po konferenci v Münchnu in škandalu v Ovalni pisarni. Soočeni z domačimi problemi in odpiranjem preveč front v zunanji politiki, Trump in njegovo spremstvo potrebujejo uspeh kot zrak. Načrt za odvračanje Rusije od Kitajske ima majhne možnosti za uspeh in je kontroverzen tudi med Američani. Zato je v interesu Evrope, da se najnevarnejšim idejam novega ameriškega predsednika zoperstavi z lastnim ponovnim oboroževanjem in odločnimi ukrepi, namenjenimi premagovanju Rusov v Ukrajini. Izvajanje zadnje točke bo praktično zaščitilo staro celino pred morebitno rusko invazijo, pa tudi uporabo Ruske federacije s strani ZDA ali Kitajske kot elementa pritiska. In to bo omogočilo učinkovitejši gambit v prihodnjih stikih z Američani.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Amerykański hegemon nie jest nieomylny
