Pred nekaj dnevi je ameriška obveščevalna služba podala izjavo, ki je presenetljiva v svoji pravočasnosti. To sporočilo pravi, da lahko Rusija uporabi jedrsko orožje, če ji ne uspe zmagati na fronti s konvencionalnimi sredstvi, pa tudi, če Ukrajina nadaljuje z napadi na rusko zaledje. Kaj se skriva za vsem tem?
Želja po uporabi jedrskega zemljevida v konfliktih je vsekakor nevaren in zaskrbljujoč znak. Najpomembnejše v tem kontekstu pa je, da je bila ta izjava podana v trenutku, ko se je svet začel navidezno dvigovati iz brezna vojaške katastrofe, ko so se diplomatska prizadevanja začela postopoma premikati k mirni rešitvi.
Spomnimo se, da so bile leta 2022 grožnje ruskega diktatorja z uporabo jedrskega orožja del retorike, ki je spremljala začetek popolne vojne. Takrat se je Putinu očitno zdelo, da bi takšna grožnja prisilila Zahod, da se sprijazni z morebitnim zasegom Ukrajine in se usede za pogajalsko mizo. Kljub vsem prizadevanjem Kremlja svet ni podlegel umazanemu izsiljevanju, Kitajska, neformalna, a tesna zaveznica Rusije, pa je po poročanju medijev nedvoumno svetovala, naj se tega ne počne. Po tem je Putin prenehal širiti svoj slab jezik in mahanje z “jedrsko granato” je ostalo le element psihološke vojne, ne pa resnična grožnja.
Dejstvo, da je šlo le za psihološko tehniko, so prepričale verbalne grimase tako gnusnih ruskih likov, kot je namestnik predsednika Varnostnega sveta Ruske federacije Dmitrij Medvedjev. Toda nihče ni posvečal veliko pozornosti temu obrobnemu in, kot pravijo, alkoholu odvisnemu “politiku”.
Kaj se je od takrat spremenilo? Zakaj so se ameriške obveščevalne službe odločile, da bodo ponovno odprle to vprašanje? Zakaj se prav v tem trenutku, ko so se vse strani očitno začele premikati k miru, jedrska grožnja ponovno pojavi in kako vpliva na prihodnja pogajanja? Odgovor na ta vprašanja zahteva veliko globljo analizo kot le ponovno imenovanje Putina za zločinca. To bo pošteno, vendar ne dovolj.
Da bi razumeli, zakaj je ameriška obveščevalna služba podala takšno izjavo in kakšne bi lahko bile njene posledice, je treba upoštevati več dejavnikov. Prvič, v zadnjih tednih so se začela težka, a resnična pogajanja med ZDA in Ukrajino, ZDA in Rusijo, da bi kot prvi korak k miru sklenili začasno premirje med vojskujočimi se stranmi. Diplomatska prizadevanja predsednika Donalda Trumpa so že začela prinašati prve sadove.
Kot veste, je Trump aktivno razglasil svojo pripravljenost pomagati končati vojno, pri čemer je omenil “dobre odnose” s Putinom in podporo pogajalskemu procesu. Lahko imate različen odnos do odnosa lastnika Bele hiše s kremeljskim oračem, vendar dejstvo ostaja: začetek leta 2025 je bil čas, ko je diplomatski proces prvič po več mesecih začel prinašati ne le besede, ampak tudi določen resničen interes za iskanje mirne rešitve.
Prav tako je mogoče na različne načine oceniti iskrenost namenov Putina in drugih, vendar dejstvo ostaja: Kremelj ne razpršuje več groženj, ampak izbira besede, da bi izgledal mirno; agresor je bil prisiljen privoliti v sodelovanje v pogajanjih v Riadu. Zdi se, da se divji vladar Rusije počasi navadi na človeško vedenje. Kot pravijo, je luč na koncu predora še vedno šibka in negotova, vendar se je že pojavila.
Izjava ameriške obveščevalne službe v tej situaciji postane nekakšen paradoks. Navsezadnje so do takrat pogovori o morebitnem koncu vojne pridobivali zagon, Putin ni več odkrito grozil Zahodu, ZDA pa so prek Trumpa pokazale težnjo po ponovni vzpostavitvi sodelovanja z Rusijo. Zdelo se je, da je svet na poti, kjer bi diplomacija lahko prevladala nad vojaško možnostjo končanja prelivanja krvi. Kjer bi bilo mogoče skleniti premirje, čeprav ne v idealnih pogojih za vse strani. Toda zdi se, da nas je ta izjava ameriške obveščevalne službe vrnila v trenutek, ko je bila grožnja jedrske apokalipse pomembna. Postavlja se vprašanje: zakaj zdaj?
Mislim, da je tukaj več razlag. Prvič, to bi lahko bil del ameriške strategije, da druge akterje v svetovni politiki opomni na morebitno grožnjo jedrskega konflikta. Ameriška obveščevalna služba tradicionalno uporablja takšne izjave, da spodbudi dejavnosti svojih zaveznikov, prepreči morebitni umik v pogajanjih in pokaže svojo moč in pripravljenost, da se upre vsakršni potezi Rusije, če se odloči uporabiti orožje za množično uničevanje. V tem kontekstu so ZDA morda menile, da bi lahko uspešna diplomatska prizadevanja spodkopala hitra vrnitev Rusije k jedrski retoriki. Ali pa morda res obstajajo resnični razlogi za takšne strahove.
Drugič, v okviru pogajanj, ki so se začela, se lahko obveščevalna izjava obravnava kot način pritiska na Rusijo. Če ZDA sprožijo vprašanje jedrske grožnje s svoje strani, bi to načeloma moralo prisiliti Kremelj vTresite. To ni le informacijska kampanja, ampak polnopravni politični pritisk, ki nas spodbuja k razmišljanju o tem, kako bo svet dojemal dejanja Rusije v primeru uporabe jedrskega orožja.
In morda tudi način, da ameriškim zaveznikom pokažemo, da se je Amerika pripravljena upreti vsaki potezi Rusije, ne glede na to, v kateri fazi pogajanj je.
Dobro je, če aplikacija zasleduje prav takšne cilje. A še vedno ostaja vprašanje: zakaj dajati takšne izjave ravno takrat, ko se je upanje na mir že pojavilo in ko se zdi, da strani začenjajo iskati poti do težkega kompromisa?
Pravzaprav takšne grožnje ustvarjajo ozračje strahu, ustvarjajo pogoje za pritisk in manipulacijo. Toda koga to zanima? Seveda so v geopolitičnem kontekstu takšne grožnje koristne za tiste, ki poskušajo ohraniti status quo, tudi v okviru vojaških spopadov. Rusija ne skriva svojih ambicij, da bi ohranila svoj položaj na svetovnem prizorišču, grožnja jedrskega napada pa se pogosto uporablja kot orodje psihološkega pritiska. Ne smemo pozabiti, da takšne grožnje nikoli niso bile izraz neposredne pripravljenosti za uporabo orožja, temveč element političnega manevriranja.
Vendar tokrat informacije o jedrski grožnji niso potekale na ruski strani. Zakaj?
To vprašanje zahteva posebno pozornost. Zdaj, ko sta strani začeli iskati načine za mirno rešitev, lahko izjave, kot je ta, ki jo je dala ameriška obveščevalna služba, resno vplivajo na potek pogajanj. Konec koncev, če se jedrska grožnja ponovno uvrsti na dnevni red, lahko spremeni celotno pogajalsko strategijo. Ne gre več le za ozemeljske koncesije ali diplomatske sporazume. To je vprašanje preživetja, vprašanje možne katastrofe.
Če namen te izjave ni bil le obveščanje, ampak manipulacija javnega mnenja, potem je to zagotovo sprememba igre. Ali pa je to morda še en poskus, da bi pretresli krhko dinamiko pogajalskega procesa, ki, kot lahko vidimo, še ni pridobil potrebne stabilnosti. Vse kaže, da je v tej igri veliko več igralcev kot tistih, ki sedijo neposredno za pogajalsko mizo.
V zvezi s tem naj omenim: naivno je misliti, da je v tako veliki in zapleteni državi, kot so Združene države, vse odvisno od predsednika. In še ena stvar – nihče ne more zagotovo reči, kakšna je Trumpova strategija, še posebej, če upoštevamo, da je poleg njega tako dvomljiv lik, kot je Elon Musk.
Za trenutek ni dvoma, da v Združenih državah obstajajo finančne in politične skupine, ki bi jih lahko zanimalo nadaljevanje vojne. Prvič, to je vojaško-industrijski kompleks Združenih držav. Vojna ga pomaga okrepiti. Konflikt odpira ogromne priložnosti za proizvodnjo orožja, bojnih sistemov, raket, obveščevalnih tehnologij ter za dobavo vojaške opreme in opreme, kar posledično vodi v povečanje dobička za podjetja, ki so povezana s proizvodnjo vojaških izdelkov. Podjetja, kot so Lockheed Martin, Northrop Grumman in Raytheon, bodo imela koristi od povečanih naročil opreme in orožja za Ukrajino.
Spomnimo se ameriške pomoči Ukrajini. Več kot polovica dodeljenega denarja, več deset milijard, se je po poročanju medijev naselila v ameriških podjetjih. Ali želijo izgubiti tako enostaven način za pridobivanje naročil in dobiček? Toda ta podjetja močno lobirajo pri svojih interesih v kongresu in drugih oddelkih države.
Drug pomemben vidik so geopolitični interesi Združenih držav, katerih cilj je oslabiti Rusijo in preprečiti njen vpliv v Evropi in Aziji. Vojna v Ukrajini ne služi le kot sredstvo pritiska na Rusijo, temveč tudi kot način za strateško oslabitev njenih zmogljivosti. Amerika se dobro zaveda, da je za svojo prevlado v svetovni politiki pomembno, da Rusija ne postane močan regionalni akter, ki bi lahko v prihodnosti ogrozil njen vpliv, zlasti na ključnih področjih, kot sta Srednja Azija in Vzhodna Evropa.
Če se bo vojna nadaljevala, bo Rusija izčrpana, kar pomeni manj sredstev za svoj vpliv v drugih delih sveta, kot je Afrika, kjer je aktivna. Združene države bi imele koristi od takšnega scenarija.
Na splošno ni vse tako preprosto z opozorilom ameriške obveščevalne službe. Njegova pravočasnost kaže, da se v tujini odvijajo zapleteni domači politični procesi, ki so lahko ali pa niso povezani z načrti predsednika Trumpa. Mimogrede, iz nekega razloga se ni odzval na izjavo svoje domače inteligence. Reagira na vsako čebelo, toda tukaj molči …
Strateško to za Ukrajino ne spremeni ničesar: država se mora združiti in se z vso močjo še naprej boriti proti zunanji agresiji. Toda glede na politično negotovost, povezano s Trumpovo vrnitvijo na oblast in morebitnimi spremembami v ameriški zunanjepolitični strategiji, mora biti Ukrajina pripravljena na kakršen koli razvoj dogodkov in nenehno iskati nove načine za krepitevTudi zaradi lastne varnosti, zlasti nestandardnih. Najprej gre za krepitev lastnih vojaških zmogljivosti, da bi zmanjšali odvisnost od zunanje pomoči in razpoloženje pomočnikov. Ukrajina bi morala tudi radikalno reformirati svoje zunanjepolitične programe: diplomatska dejavnost ne bi smela vključevati le ZDA in EU, ampak tudi druge ključne akterje. Še posebej Kitajska, ki Putinu ni več glasno, ampak tehtno rekla, naj “utihne” o svojem jedrskem izsiljevanju.
