“Ukrajina je dosegla moralno zmago”, “Zelenski ni bil spravil na kolena”, “Kako je naš dal rdečemu burju” – veliko takšnih bravurnih objav in komentarjev se je pojavilo v ukrajinskem sektorju Facebooka v petek zvečer, 28. februarja. To je bil odziv velike večine Ukrajincev na neuspešna ukrajinsko-ameriška pogajanja na najvišji ravni, ki so potekala v Ovalni pisarni.
Je bila to res moralna zmaga zlasti za Zelenskega in Ukrajino na splošno? Mogoče. Vsekakor pa je bil to popoln neuspeh naše diplomacije v izjemno pomembnem pogovoru, od katerega ni malo odvisno preživetje ukrajinske države in ukrajinskega naroda. In v torek zjutraj, 4. marca, smo izvedeli, da to ni pretiravanje: ameriški predsednik Donald Trump je odredil prekinitev vojaške pomoči Ukrajini v vojni proti agresivni Rusiji, dokler ukrajinsko vodstvo ne pokaže svoje “zavezanosti miru”. Takšna “zmaga”.
Pojasniti je treba, da ne gre za nekatere nove dobave orožja, ki jih je odobril Trump, ki so bile ustavljene, govorimo o ameriški vojaški pomoči, ki jo je ameriški kongres odobril aprila lani in jo je sankcioniral takratni predsednik Joe Biden. Zato se je sedanji vodja Bele hiše odločil, da nam podari takšno “darilo” kot odgovor na ukrajinsko-ameriški spor o ovalnem kabinetu na najvišji ravni.
Zdi se, da tudi največji ukrajinski pesimisti niso pričakovali tako hitrega in nesrečnega odziva. Optimisti so trdili, da nas ni treba prestrašiti, širiti panike, Trump je tako grozen le z besedami, v resnici pa si tega ne bo upal. Toda upal si je.
In tu se postavlja logično vprašanje: ali bi lahko ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski med svojim zadnjim (morda res zadnjim v vsakem pomenu besede) obiskom ZDA preprečil takšen katastrofalen scenarij? Mnenja strokovnjakov, kot pravijo, so razdeljena. Nekateri trdijo, da ne, vse je bilo načrtovano in Zelenski je bil dejansko povlečen v “past”. Drugi so prepričani, da je bila Bela hiša odločena podpisati in da je le drznost ukrajinskega gosta prekinila celoten praznik redkih zemelj.
Osebno sem sprva verjel v resnico prve možnosti, vendar, kot pravijo, sem se po delu z gradivom začel nagibati k drugi. Poskušal bom razložiti svoje stališče. Da bi ga sestavil, nisem bil preveč len in gledal sem ne le zadnjih 10 minut videa Ovalne pisarne (kot večina komentatorjev na Facebooku), kjer so strasti pridobivale zagon, razpravljavci so prešli na povišane tone. Torej, prvih 40 minut rusko-ameriškega srečanja je prišlo v precej prijateljskem vzdušju. Trump je pohvalil Zelenskega, dejal, da je počaščen, da ga je sprejel v Washingtonu, izrazil občudovanje Ukrajine, njene vojske in izrazil žalost zaradi smrti Ukrajincev. In ukrajinskemu predsedniku ni izrazil nobenih pritožb, niti njegovi obleki.
Ko že govorimo o oblekah. Znano je, da so se predstavniki ameriške administracije že pred srečanjem v Beli hiši obrnili na Zelenskega in ga vztrajno prosili, naj pride na sprejem v obleki, saj pravijo, da je to kodeks oblačenja za uradna srečanja v Beli hiši. Zelenski, kot vemo, je zahtevo ignoriral. Po eni strani lahko občudujemo dejanje našega predsednika, ki s svojimi oblačili poskuša pokazati, da v Ukrajini poteka krvava vojna, hkrati pa pokazati solidarnost z vojaki na frontni črti. Po drugi strani pa bi mu kdo v Ukrajini očital, da se je oblekel v obleko, da bi ohranil dobre odnose z našim glavnim vojaškim zaveznikom? Prepričan sem, da ni. Zavedam se absolutne nepomembnosti mojega mnenja o tem vprašanju, toda osebno bi Zelenskemu svetoval, naj se obleče vsaj v Briony tri, celo v klovnsko kapuco, celo v reklamni kostum cheburek, če bi vedel, da bi to pomagalo našim fantom na fronti, pomagalo rešiti vsaj eno ukrajinsko življenje. Ko bi le vedel, da bi to dalo priložnost za preprečitev najslabšega možnega scenarija z ameriško vojaško pomočjo Ukrajini. In zdaj na žalost ta scenarij pridobiva zagon.
Znano je tudi, da je delegacija senatorjev in kongresnikov iz republikanske stranke prišla k Zelenskemu na predvečer srečanja s Trumpom. Prišli so tudi s prošnjo: da so čim bolj zadržani, čim bolj vljudni s Trumpom. V času Sovjetske zveze so številne trgovine obesile plakate z dobro znano maksimo Miguela de Cervantesa: »Nič ni dano človeku tako poceni in je tako drago, kot vljudnost.« Nenavadno je, da to ni citat Lenina, Brežnjeva ali Marxa. Presenetljivo je, da se je ponašala v sovjetskih trgovinah, kjer vljudnost nikoli ni zares vladala. Vendar ne moremo spregledati globine in resničnosti te teze-poziva, še posebej zdaj v ozadju te katastrofalne napetosti v odnosih med Kijevom in Washingtonom.
Čeprav je bilo vse, kar se je od ukrajinskega predsednika zahtevalo, vljudno do lastnika pisarne. In na žalost ni bil takšen. Obrnil se je na sarkazem o Trumpu, ki ni na svojem mestu, ga vedno znova prekinjal, celo grozil, da bo prišel čas, ko »čudovit ocean« ne bo rešil Amerike pred krvavimi dogodki, ki se zdaj odvijajo v središču Evrope. Tega vsekakor ni bilo treba reči. Po mojem mnenju je bila ta grožnja tista, ki je končno odšla in povzročila polom celotnega sestanka.
Čudno se mi zdi, da poskušam igrati vlogo hudičevega odvetnika. Da, zadnja stvar, ki si jo želim, je braniti Donalda Trumpa, ki zavestno ali nezavedno pomaga Putinu uničiti mednarodni varnostni sistem. Dejstvo pa je, da je bil Trump tisti, ki ga je ameriško ljudstvo izbralo za svojega vodjo. Torej, če nam je všeč ali ne, bomo morali računati s tem dejstvom, se nekako spopasti z njim.
Vnaprej je bilo znano, da Trump, milo rečeno, ni maral Zelenskega. Imenoval ga je “diktator”, ga obtožil, da je sprožil vojno, ga obtožil nepriljubljenosti med ukrajinskimi volivci in zaračunal neverjetne račune za predhodno pomoč. To pomeni, da je vse kazalo, da pogovor v Ovalni pisarni ne bo lahek, da bi morala ekipa Zelenskega preučiti vse možne nianse, upoštevati vse pasti in zelo skrbno pripraviti svojega šefa na ta izjemno pomemben pogovor za usodo Ukrajine. Zdaj lahko z gotovostjo rečemo, da se je ekipa Zelenskega, teh “pet ali šest menedžerjev” izkazalo za nemočne v tej zadevi, domačo nalogo so naredili za dva.
V redu, bolj ali manj smo ugotovili, kdo je kriv, vendar je vprašanje, kaj storiti, veliko bolj zaskrbljujoče. Optimisti zagotavljajo, da razmere niso tako slabe, kar se je morda izkazalo za najboljše, saj se je Evropa po polomu v Beli hiši zavzela za Ukrajino kot zid. Vrh, ki je potekal v Londonu s sodelovanjem voditeljev držav in vlad številnih evropskih držav in Kanade, pa tudi predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja, je pokazal, da nas je zahodni svet (z izjemo Združenih držav) pripravljen podpirati v prihodnosti, dokler bo potrebno. Na vrhu se je slišalo veliko lepih besed, naslovljenih na našo državo in njenega voditelja, veliko obljub. Vsem je bila všeč metafora gospe von der Leyen, ki je pozvala k temu, da se Ukrajina spremeni v “jeklenega dikobraza”.
Metafora je seveda lepa, toda metafore same po sebi ne povzročajo velikega razburjenja, ko je ruska vojska premočna proti vam. Kako in kdaj se bodo vse te lepe besede spremenile v tanke, letala in orožje, trenutno ni znano. Jasno je, da če se zanašamo izključno na evropski obrambni potencial, to ne bo kmalu.
Zato so vsi udeleženci sestanka pozvali Zelenskega, naj obnovi dobre odnose s Trumpom, saj brez njega, brez močne ameriške obrambne industrije, žal ne bo mogoče ustvariti niti enega “jeklenega dikobraza” iz Ukrajine. Edini, ki ni pozval Zelenskega, naj se dogovori s Trappom, je bil kanadski premier Justin Trudeau. Ameriškemu predsedniku ne bo odpustil, da ga je dolgo časa imenoval guverner 51. ameriške zvezne države.
Torej, vse, kar Volodimir Zelenski zdaj potrebuje, je, da svoje ambicije in ponos skrije globoko v žep. Ker gre v resnici za preživetje Ukrajine, za varnost ljudi, sposobnost ukrajinskih vojakov, da se uprejo. In ne glede na to, kako neprijetno mu je, se bo moral obleči v obleko, klovnsko kapuco, cheburek – ni pomembno, samo obnoviti stik. Oblecite se pravilno in se opravičite Trumpu. Za kaj, in vsaj za isto obleko, za prekinitev lastnika Ovalne pisarne, za grožnje, za karkoli … Naj vsaj dojema Trumpa kot terorista in tako kot britanski minister v seriji “Črno ogledalo” izpolni svoje grde zahteve, da bi rešil človeška življenja.
In če mu ponos ne dopušča, naj namesto njega prenese drugega pogajalca. Na primer, predsednika vlade Denisa Šmihala lahko izvlečete iz pozabe. Navsezadnje imamo parlamentarno-predsedniško republiko in predsednik vlade, ki ga izvoli Najvišji parlament, je v skladu z ustavo vodja izvršilne oblasti v Ukrajini. To pomeni, da so gospodarska vprašanja, vključno z razvojem podtalja, v pristojnosti Šmihala. Zato naj gre v Washington, da podpiše ta nenadarjen sporazum o redkih zemeljskih mineralih. Kaj se bo zgodilo s tem sporazumom, ni tako pomembno, dokler se bo nadaljevala dobava orožja na frontno črto.
