V začetku februarja se je v Ukrajini zgodilo več dogodkov, ki so v Moskvi povzročili val zlonamernega užitka. Ne, tokrat ne govorimo o množičnih raketnih napadih na ukrajinski energetski sektor. Rusiji tudi kljub napadom na meso ni uspelo prebiti frontne črte in vstopiti v operativni prostor. Vendar pa je Kremlju uspelo doseči nekaj uspeha na drugi ravni – mentalno, kar je izzvalo spore med samimi Ukrajinci.
1. februarja je postalo znano za umor zaposlenega v CCC v regiji Poltava, ki ga je izvedel civilist. Nato so v teritorialnih centrih za zaposlovanje v Rivnem in Pavlohradu zazvonile eksplozije. 3. februarja so mediji poročali, da so v Rivnem osebe, ki jih je rekrutirala Ruska federacija, načrtovale velik teroristični napad v bližini lokalne policijske uprave.
Če zavržemo sekundarne podrobnosti, potem se očitno pojavijo poskusi zunanjih sil, da potegnejo ločnico med civilisti in vojsko v Ukrajini. Na začetku popolne invazije so bili ti poskusi Kremlja neuspešni. Nacionalna enotnost, medsebojna pomoč in navdušenje pred grožnjo ruske agresije so bili ključ do uspešne zavrnitve v prvi fazi vojne. Vojska je zasedla prve položaje v smislu zaupanja javnosti. Zaupali so jim in bili ponosni nanje. V vojaških uradih za registracijo in prijavo so bile dolge vrste. Takrat so seveda obstajali TCC. Toda leta 2022 še niso imeli tako dvoumnega ugleda, kot ga imajo zdaj. Takrat nihče ni vedel za “busifikacijo”. Poskušali so voditi vojaško zdravniško komisijo v okviru zakona. In ponekod v vojsko niso niti popolnoma pripravljeni in brez oklepa. Toda od takrat se je veliko spremenilo. Na žalost ne v najboljši smeri za nacionalno enotnost.
Po branju komentarjev na družbenih omrežjih in telegramskih kanalih po odmevnem umoru v Prijatinu in eksplozijah v bližini KKC dobimo vtis, da je Rusiji delno uspelo posejati seme nezaupanja in nesoglasja med Ukrajinci. Seveda se je mogoče prepričati, da so vsi negativni komentarji do zaposlenih v teritorialnih centrih za zaposlovanje delo vohunov ali ruskih botov, ki jih je zaposlila izključno Moskva. Vendar se zdi, da je to mnenje napačno. In nič več kot samozadovoljstvo. Modrost državnikov je, da dojemajo resničnost takšno, kot je. Ampak vsaj se bo znebil nepotrebnih iluzij.
Če želite premagati sovražnika ali poskušati uničiti njegove načrte, se morate biti sposobni postaviti na njegovo mesto. Razumite, kako razmišlja. Ni skrivnost, da Rusija meni, da je notranja destabilizacija v naši državi eno od orodij za doseganje svojih vojaško-političnih ciljev. Državljanski spopad v Ukrajini so Putinove rožnate sanje. Ukrajini je dolgo časa uspelo ohraniti javno soglasje in zavedanje, da ima notranja konfrontacija lahko usodne posledice za ohranitev državnosti. Poučna zgodovinska izkušnja, ko so Ukrajinci izgubili neodvisnost zaradi notranjih nesoglasij, bi morala biti zanesljiva zaščita pred kakršnimi koli spori. Toda dolga, težka vojna izčrpavanja in nepoznavanje številnih sistemskih napačnih izračunov v mobilizacijskih procesih sta ustvarila nevarno mešanico. Pojavile so se ločene črte in bolečine. Družbena enotnost je bila pretresena. Seveda, ne brez pomoči sovražnika. Toda prizadevanja Kremlja bi bila zaman, če bi ukrajinske oblasti in državni aparat pokazali večjo učinkovitost in strokovnost. In ne dolgo časa so šli s tokom in se pretvarjali, da se nič takega ne dogaja.
Takoj po odmevnih dogodkih smo slišali številne ostre izjave uradnikov in javnih osebnosti. Mykhailo Drapatyi, poveljnik kopenskih sil oboroženih sil Ukrajine in vodja enote za posebne operacije Khortytsia, je umore pripadnikov TCC upravičeno imenoval “rdeča črta, ki je ni mogoče prestopiti”. Po njegovem mnenju so napadi na zaposlene v TCC del “naraščajočega vala prezira do zagovornikov Ukrajine”, ki se je prej kazal v poniževanju vojske in agresiji proti njim.
“Brez pravičnega kaznovanja morilcev, zlorabiteljev in izdajalcev bomo v zaledju ubili še več bratov. V drugih mestih. V drugih četrtih. Na bencinskih črpalkah, v supermarketih, na vhodih, na ulicah, ki jih imenujemo junaki,” je zapisal Drapaty na Telegramu. In pozval je k “bliskovito hitremu in ostremu odzivu oblasti”.
Tudi prostovoljka Maria Berlinska je bila zelo stroga. “To je precedens, ki ga je treba strogo kaznovati, nujno, kirurško natančno. Prvi je sodišče, ki zahteva najstrožjo kazen za morilce. Drugi je odškodnina in polna socialna podpora za družino umrlega vojaka. Tretjič, in nič manj pomembno, je spremljanje vseh poročil, ki se veselijo smrti našega vojaka. Tisti, ki so v tujini, so prepovedani, razglašeni za sumljive in postopoma umaknjeni prek Interpola itd. Tisti, ki so v Ukrajini, so prednostno vključeni v obrambne zmogljivosti države,” je izrazila svoje mnenje na Facebooku.
Ton objav mnogih vojakov je bil podoben. Po drugi strani pa predstavniki civilnih oblasti ne Zelo aktivno so komentirali najnovejše dogodke. Volodimir Zelenski, na primer, ni neposredno omenil umora v Pyriatynu. Večina ukrajinskih politikov je tudi raje molčala o zadnjih dogodkih. Da, oblasti so pravilno opozorile na stranke in glavne upravičence požiga CCC in napadov na njihove zaposlene, vendar od njih še vedno nismo slišali ničesar drugega – prepoznavanja njihovih napak in potrebe po korektivnih pristopih k mobilizaciji. Na tem področju obstajajo problemi in to niso le miti in fikcije. V družbi obstaja veliko povpraševanje po pravičnosti in zakonitosti. To velja zlasti za mobilizacijo, zaščito pravic navadnih vojakov in prehod vojaške zdravniške komisije. Ignoriranje te zahteve pomeni dati sovražniku resne karte, ki jih bo zagotovo poskušal uporabiti za spodkopavanje razmer v Ukrajini.
Zdaj se je treba za vsako ceno vzdržati spodbujanja medsebojnega sovraštva in širjenja nezaupanja med civilisti in vojsko. In to je točno tisto, o čemer sanja Kremelj, ki množično izvaja svojo subverzivno kampanjo proti mobilizaciji in delu CCC. Izredno agresivna retorika tako dela vojske kot dela civilistov do določenih skupin prebivalstva je zaskrbljujoča. V trenutnih okoliščinah, v katerih se je znašla Ukrajina, ni preprostih rešitev ali kategoričnih odgovorov. Branje družbenih omrežij, polnih jeze in označevanja, je neprijetno in žalostno.
Nekateri komentatorji so znani po enodimenzionalnosti in skrajni polarizaciji sodb, ki zavestno ali nezavedno povečujejo stopnjo napetosti in nezaupanja. Najlažji način je, da nekoga razglasite za “sovražnika ljudstva”, “odgovornega za služenje vojaškega roka” ali “izdajalca”. Če pa si drznemo iti po tej poti in se vključiti v neusmiljeno iskanje sovražnikov, bomo padli v past samomorilskega nesoglasja. In to v nobenem primeru ne bi smelo biti dovoljeno. Na koncu je celo mogoče obdržati fronto, vendar zaradi notranjih konfliktov in propada izgubiti vojno.
