Ruska popolna invazija na Ukrajino traja že skoraj tri leta. Po besedah župana Lviva Andrija Sadovija, okoli 50 tisoč. prebivalci skupnosti so spredaj. Da bi poskrbel za branilce in njihove družine v ozadju, za veterane, Lviv aktivno razvija veteransko politiko. Kakšne storitve in podporo lahko zagovorniki in njihovi sorodniki prejmejo v našem mestu, kam se lahko obrnejo za pomoč in kakšni izzivi nas čakajo po koncu vojne, nam je povedal Andrij Žolob, vodja Centra za zagotavljanje storitev borcem.
V Lvovu že obstajajo trije centri za zagotavljanje storitev borcem, kakšna je njihova glavna funkcija, katere storitve so tam na voljo veteranom, branilcem in njihovim družinam?
V bistvu imajo vsi ti centri informacijsko službo, ki je sestavljena iz tega, da veteranu pove, zlasti, do kakšnih ugodnosti in plačil je upravičen. Druga osnovna storitev je odvetniška storitev. In tretja je psihološka podpora. Te tri storitve so na voljo v vsakem centru, a ker imajo šole specializacijo, jo imamo tudi mi. Središče na ulici. Chuprynky, 85, je specializiran za podporo družinam pogrešanih vojakov in vojnih ujetnikov. Toda Center na ulici. Vyhovskogo, 32, je specializiran za zaposlovanje veteranov. Sledil bo enak trend. Načrtujemo odprtje centrov v vsakem okrožju mesta. Imeli bodo vso osnovno podporo in dodatno specializacijo. V našem centru imamo načelo peer-to-peer – 100% zaposlenih je iz veteranskega okolja. Torej ne morete priti k nam v pijanem stanju in reči, da sem bil v jarku, ker bo isti veteran vstal in rekel, da je bil tudi on v jarku. To pomeni, da poskušamo to manipulacijo zmanjšati na začetni ravni. Popolnoma razumem, da takšni primeri ne bodo redki in o tem odkrito govorim v vsakem intervjuju. Tema veteranizma, tema sodelovanja v vojni, junaštvo bo še vedno manipulirana, tako da se bo naš krzneni plašč zavil. In naša naloga, veteranska zdrava skupnost, ki se zdaj ustvarja, je nadzorovati tiste, ki se želijo povzpeti naprej, mahati z zastavo in kričati – “Jaz sem pilot, gorel sem v tanku”.
Kje bo deloval naslednji Center za zagotavljanje storitev borcem?
Na ulici. Lypynskyi, že delamo na tem. Tam se bo nahajal ASC okrožja Shevchenkivskyi. Naše centre vedno odpremo v bližini ASC, tako da lahko veteran ali njegova družina udobno prejme celoten nabor storitev.
Ali sprejemate tuje izkušnje za delo z vojsko in veterani, njihovimi družinami? Na primer, iz Združenih držav. Kako?
Združene države Amerike sem že večkrat obiskal, v Kanadi, zlasti v veteranskih organizacijah. Prva stvar, ki jo želim povedati, je, da nas veterani drugih držav obravnavajo kot nekaj nedosegljivega, kot ljudi z neverjetnimi vojaškimi izkušnjami. Zelo hitro se razumemo. Všeč mi je, da mi ameriški in kanadski veterani ne povedo le, kaj jim dobro deluje, ampak tudi, kaj je slabo. Na primer, Hrvati pravijo, da ko se je njihova vlada pred 25 leti odločila, da bo veteranom izplačala ogromno pokojnino, da bi jim zaprla usta, je to pripeljalo do težav. Ker ta ogromna pokojnina na noben način ne spodbuja osebe k delu. Če oseba ne dela, se začne žgati. Zato dobro razumem, da je treba veteranu najprej dati službo, dati priložnost, da se asimilira in ponovno dela.
Kakšni izzivi nas čakajo po koncu vojne?
Psihologe že oddajamo zunanjim izvajalcem. Od leta 2014 podpisujemo memorandume s pametnimi javnimi organizacijami, ki imajo izkušnje s sodelovanjem z vojsko, z veterani. Prav tako bomo imeli poizvedbe ne le o vojaški pristojnosti, temveč tudi o gospodarskem, premoženjskem in delovnem pravu. Na primer, bil sem v vojski, ženska se je odločila, da se bo ločila od mene, zdaj tožimo za hišo. Hkrati je treba veterana obravnavati s spoštovanjem, s častjo. Ker so navsezadnje to ljudje, ki si zaslužijo to spoštovanje in čast. Razen, seveda, pridejo in potrkajo vrata iz nog, ne začnejo udarjati s pestmi po mizi. Razumeti morate, da ni povprečnega veterana istega tipa, ki bi se obnašal po določenem modelu. Med ATO so rekli, da bo neumni vojak ATO prišel in vrgel granato. Nekateri bodo odnehali, večina pa ne. Posploševanje je na splošno nadloga za naš narod. Izdajstvo nam je strašno všeč, Facebook to kaže. Iz nekega razloga naša družba z veseljem pobere »izdajo«, ki jo ruska propaganda odlično uporablja. V naši državi mi res primanjkuje takšne propagande, ki bi lahko na enak način nadzorovala ruska čustva. Še en izziv bo zadeval finančni sektor. Na primer, pogojni Peter, ki je vse življenje delal za 22 tisoč UAH gre v vojsko in tam dve leti zasluži 40-45 tisoč grivn. UAH, in v bojnih položajih – 110-120. Ko je pse spremeni v mirno življenje, potem ne bo več želel delati za svojo prejšnjo plačo. Pravzaprav, če je veteran pravilno sodeloval s psihologom za duševne rane, če ga je družina čakala doma, potem se postopoma umakne in postane verjetno dvakrat bolj produktiven kot oseba brez vojaških izkušenj.
Kako pomagati vojski, da se vključi v mirno družbo in najde službo?
V našem centru za zaposlovanje veteranov je vagon prostih delovnih mest. Veterani v resnici nimajo želje po delu. Navsezadnje obstaja takšna stvar, kot je stiskanje po boju. Nekdo potrebuje nekaj mesecev, da odide, ko se vrne in postane veteran, se demobilizira. Na primer, mesec dni mi je bil dovolj. V življenju me je delo vedno vleklo iz najtežjih situacij, zaslužil sem si svoje težave. Obstajajo ljudje, ki potrebujejo šest mesecev, leto, še posebej, če je prišlo do poškodbe. Obstajajo tudi nevidni razlogi, oseba ima roke in noge, vendar obstajajo spremembe na psihološki ravni, ki jih je treba izravnati. Če se taka oseba prehitro vrže v delovni vrtinec, ga lahko veliko stisne in potem lahko ta pomlad kadarkoli poči, zavrti v napačno smer. Imam priporočilo državi, da mora vojak, ki je odpuščen, opraviti popoln psihološki pregled. Po naročilu. Ker včasih dobimo takšne časovne bombe, zaradi katerih trpijo zlasti družine. Popolnoma trezno razumem, da imamo pred nami pogoste primere nasilja v družini s strani vojske, samomorov itd. To se je zgodilo v celotnem obstoju človeštva po vrnitvi vojske iz vojne. Ali lahko ustvarimo preventivno družbo, ki bo ta trenutek zaprla in bomo v redu? Ne, ne bo tako, vendar moramo poskušati zmanjšati odstotek takšne črnine, nemoči in padca. Pravzaprav je osnova družina. Če ste bili pričakovani doma, če ste bili podprti, potem si hitro opomorete. In zdaj vaša žena postane vaš polkovnik. Tega se ni treba bati, ni težav, ni potrebe, da bi bil takšen patriarh gospodinjstva: »Zdaj sem vojak, bil sem v vojni, vsi so vstali in se postavili v vrsto.« Normalno je, da vaša ženska, ki je skrbela za vas, ki je praktično postala veteranka z vami, ponoči ni spala, se zdaj želi malo igrati z vami.
Pred kratkim je na družbenih omrežjih krožil videoposnetek o tem, kako naj bi v Lvovu nekdanji vojak prosil za denar domnevno za cesto na vzhod. Kako naj prebivalci Lvova ravnajo v takih situacijah? To je tako negotova situacija, saj je malo verjetno, da bo mogoče takoj ugotoviti, ali je to res branilec ali goljuf.
V centru imamo vsa navodila za pomoč veteranu ali vojaku. Zato moramo tega veterana / vojaka poslati k nam na ulico. Pekarskaya, 41.In večini primerov, se izkaže, da to ni ravno vojak in v resnici ne želi rešiti svojih težav, primerno mu je, da dobi nekaj grivna, ker je v slikovni piki. Ampak res so bili primeri, ko so bili fantje preprosto zmedeni, napotili so jih k nam in dobili pomoč, imamo te uspešne primere. Ko fantje pridejo, jim morate samo razložiti in jim dati skupno stališče. V centru delata dva odlična pomočnika veteranov, to sta nekdanja častnika. Delajo za nas, ko so bili ranjeni, zato bodo prišli iz svoje kože, da bi pomagali nekomu, ki to resnično potrebuje.
Kako ljudje v slikovnih pikah vplivajo na oblikovanje celotne podobe vojaka?
Drugo pravilo, ki bi ga rad uvedel na državni ravni, je prepoved nošenja slikovnih pik za tiste, ki niso v uporabi. Ne razumem, kako lahko človek lovi v tistem pikselu, za katerega se preliva kri in na katerem se preliva kri. Zame je divje. In če ste veteran, potem morate imeti dovoljenje za nošenje slikovnih pik v vsakdanjem življenju za svoje izjemne storitve državi. Ne govorim o vojaških počitnicah, trenutkih spomina, ko veteran odide na pokopališče, da obišče svoje padle tovariše. Ampak, da vsak dan hodite v slikovnih pikah in celo v pijanem stanju, potem je to na splošno nespodobno. Toda to je dolga igra. Trenutno se s takšnimi pogovori že premikamo v smeri, da je ta slikovna pika kot še ena skoraj modra in rumena zastava, ker si to zasluži.
Pred kratkim je v Lvovu izbruhnil škandal zaradi rampe za veterana v visoki stavbi. Domačini so menili, da je to neestetsko. Kako se lahko veterani izvlečejo iz takšnih situacij?
Tukaj bi morala imeti celotna veteranska skupnost pomembno besedo. Na mesto je treba iti kot skupina veteranov, razložiti, zakaj si fantje, ki so v vojni izgubili okončine ali prejeli poškodbo hrbtenice, zaslužijo rampo. To moramo še razložiti, čeprav se zdi samoumevno. Namesto tega slišimo: “ali predolgo ali preveliko, vendar postavite mehansko rampo.” Posebej sem ugotovil, koliko stane takšna namestitev in delovanje mehanske rampe – približno milijon grivna. Medtem ko so cene za redno rampo veliko nižje. Takšne situacije je zelo enostavno napihniti kot škandal, kot konflikt. In zdaj smo na določen način, kot veteransko reševalno vozilo. Mi nobena od sVojaki ne bomo žalili. Čeprav morda ne poznam osebe, ki je bila užaljena. Ampak vseeno bomo prišli in ugotovili. Pomembno je, da se odzove tudi država, tako da se mesto odzove na takšne trenutke. Če ne bo pravnega odziva, se vojska odloči, da je čas, da situacijo reši sama, in potem bodo resnične težave.
Kaj je treba spremeniti v naših mislih – v mislih državljanov, katerih država se bori za svojo neodvisnost?
Prvič, naša družba se mora naučiti molčati, kadar je to potrebno. Bodite tiho. Drugič, naša družba se mora naučiti biti hvaležna. Nobeden od teh čednih mladih velikih fantov z zobno protezo, to ni proteza, na katero je pritrjen Ivan, to je Ivan, ki ima svojo anatomsko značilnost. In odvrniti pogled pomeni ponižanje. Lahko prikimate z glavo ali rečete: “Hvala za vaše storitve.” Mimogrede, če se vrnemo k tujim izkušnjam, se besedna zveza »hvala za vašo službo« v ZDA uporablja že 60-70 let. V njih se je že ukoreninila v družbi. »Hvala za vašo službo« so zelo pomembne besede. Najpomembnejša stvar, ki jo moramo razumeti, naše središče, mesto, država je, da bi morala biti čast za veterana. Skrivnost je zelo preprosta – če veteran vidi, da je njegova družina premožna, je tudi zadovoljen. Zanj je osebno pomembno, da ima njegova družina ugodnosti, ker je veteran.
Ali menite, da Lviv stori dovolj za podporo veteranom?
Lviv je lahko ponosen na svoj program podpore veteranom, ki so ga skupaj razvili vsi oddelki, naš veteranski center pa ga je izpilil. Pravzaprav obstaja veliko različnih bonusov za veterane Lviv AH. Ko obiščete spletno stran mestnega sveta, takoj vidite razdelek – »Podpora veteranom iz mesta«. Delegacije iz številnih mest prihajajo v naše centre, kjer se načrtuje le ustanovitev veteranskih centrov. Pridejo, gledajo, kako je vse organizirano z velikimi očmi in pravijo, da nimajo podpore mesta. To je strašljivo. Delujejo na ravni javnih organizacij. Na primer, v Vinnytsii je vozlišče delovalo na račun USAID. Kaj se zdaj dogaja z njimi? Z njimi so težave. Verjamem, da bi morala biti odgovornost vsakega župana, vsakega mestnega sveta, da v proračunu zagotovi sredstva za veteranski center. Ker bo veliko veteranov, bo velik del družbe volil, plačeval davke in tako naprej, vendar morate sodelovati z njimi. Z njimi morate delati v njihovem jeziku, zato so te veteranske celice potrebne. Ne gre za kraje, kjer se bodo veterani zbirali, pili čaj in razpravljali o svojih vojaških zmagah. To so takšni logistični centri za reševanje problemov.
Ali Lviv dovolj dela na dostopnosti v mestu?
Z gospo Iryno Marunyak zdaj delamo na zelo dostopnosti. Prav tako poskušamo obvestiti ljudi, da bo invalidni veteran živel v skoraj vsaki hiši ali skozi hišo, zato je prisotnost ramp v trgovinah, stanovanjskih stavbah, dostopnost v trgovinah, kavarnah obvezna. Ustrezna širina vrat, vključujoče garderobe – to bi moralo postati norma. Ker ti ljudje želijo priti in pustiti denar, vendar le, če se tam počutijo udobno. Mimogrede, zdaj razmišljamo o stanovanjskih pogojih za veterane, zlasti invalide. Tako, da imajo možnost živeti v polnopravnih pogojih in iti ven v invalidskem vozičku, tako da se ne povzpnejo po ozkih stopnicah starih visokih stavb. Potrebno bo izvesti celoten program. Človek ne more priti vstran, s skokom, na komolcih v četrto ali peto nadstropje. Treba bo razmisliti o stanovanjskih posojilih, o različnih programih za vojsko. Veterani in vojaško osebje bi morali imeti bonuse za to, kar so storili za državo. Izpolnili so največjo dolžnost, zdaj imajo veliko več pravic kot tisti, ki se niso borili. In s tem se morate sprijazniti.
Kako pravilno komunicirati z vojsko / veterani, da ne bi izzvali konflikta?
Vojni se lahko samo zahvalim, ker nas je prisilila, da se naučimo pravilno govoriti z ljudmi. Z veterani se morate pogovarjati na enak način kot z navadnimi ljudmi. Zelo smo navajeni na nevljudnost. Navajeni smo na tiste “DRAGA, OPRAVIČUJEM SE”. Moralno moramo uničiti ljudi, ki so še naprej nesramni in se obnašajo kot prašiči. Drug z drugim moramo ravnati spoštljivo. Veteran se bo odzval na nespoštovanje, ne bo ga »pogoltnil«. Tukaj je odgovor, kako se pogovarjati z veterani – samo bodite vljudni. V Galiciji lahko beseda »opravičujem se« ne zveni samo »opravičujem se«, ampak preprosto »opravičujem se«. Druga pomembna stvar je, da če vidite veterana s posebnimi potrebami, to ne pomeni, da morate teči, da ga potisnete v invalidski voziček ali vzamete njegove torbe. Najprej vprašajte, ali ga potrebuje. Zelo preprosto je. Na primer, počepnem, ko se pogovarjam s fanti, ki so na invalidskih vozičkih, tako da so naše oči na isti ravni. Gre za spoštovanje, gre za čast. Če vam je žal, kako se oseba vozi v invalidskem vozičku, znoj teče iz njega, se ne premikajte brezJaz bom, ker si je morda ta fant prvič dovolil, da je odšel na tem stolu. In zdaj se uči, prilagaja. Vprašati. Če vaš otrok vpraša, kakšno nogo ima vaš stric, stric ne bo motil, če mu otroka pripeljete. Vsi moji veterani so pripravljeni povedati, zlasti otrokom, naj se jih dotaknejo. Otroci bi morali razumeti, da je to norma, da so med nami ljudje z določenimi anatomskimi značilnostmi.
Že skoraj leto dni ste vodja Lvovskega centra za zagotavljanje storitev borcem, zakaj ste se strinjali s tem položajem, kakšni so bili vaši cilji?
Tja sem šel, ker so mi ponudili službo, če sem iskren. Ko sem prišel na sestanek z Andrejem Ivanovičem, me je vprašal, kaj želim početi. Iskreno sem rekel, da igram glasbo. Imam takšno osnovo – to je glasba in družina, vse ostalo izhaja iz tega. In tako se je zgodilo, da je bilo v tistem trenutku prosto mesto za vodjo veteranskega centra. Ponudili so mi to službo. Vesel sem bil, da sem imel priložnost, da sem spet poveljnik. Zdaj sem poveljnik. Imam svoje varovance, to so tudi včerajšnji vojaki, ki razumejo, kaj je podrejenost in vse ostalo. Imam čas za ustvarjanje glasbe in delo s krajšim delovnim časom, iščem nekaj priložnosti za zaslužek, zdaj se počutim udobno. Cilji, ki sem si jih zastavil, so biti slišani in uporabljeni kot filter za pogled veteranov. Hkrati se ne pretvarjam, da sem edini glas veteranske družbe, ker obstajajo različna mnenja. Zato sodelujem s fokusnimi skupinami veteranov, srečujemo se na spletu ali zunaj njega in razpravljamo o različnih vprašanjih.
Kako vam bojne izkušnje pomagajo pri delu na tem področju?
Sem zelo pragmatičen. Običajno ljudje resnično želijo pritisniti s čustvi. Če ima človek pravico do nečesa, ga bom zagovarjal, vendar ljudje zelo pogosto želijo spremeniti zakone zase.
Kaj bi še radi naredili za veteransko skupnost?
Mnogi veterani predlagajo, da ustvarim motociklistični klub za veterane. Razumem, da je za veterane najpomembnejše, da imajo nekakšno lastno celico. Tisti, ki pred vojno niso imeli hobija, potem se ta stvar v njih poslabša in želijo se ukvarjati s športom, želijo delati svoje, zapustiti prejšnjo službo in na primer odpreti lastno delavnico, pub. Pojavi se pogum. Imamo odličen program na Oddelku za gospodarski razvoj, ki se imenuje “Pogum za podjetja”. Veterani se učijo pisati granate, odpreti samostojno podjetništvo, mnogi so pripravljeni spremeniti svoje življenje, kljub temu, da so stari 40+ let. Imam želje, da veterani poslušajo sami sebe. Tako da v svojem življenju počnejo tako, kot se počutijo udobno. Želim vsem veteranom in njihovim družinam, da se medsebojno podpirajo, tako kot smo se evakuirali z bojišča in pokrili. Ta prijazna stvar bi morala delovati tudi v civilnem življenju. Sanjam, da se vse dogaja tako.
