Medtem ko ekipa starega novega predsednika Združenih držav Amerike napoveduje močan načrt za zaustavitev vojne v Ukrajini, ruske okupacijske sile še naprej obstreljujejo miroljubna ukrajinska mesta. Na primer, Odesa – ki občasno dobi samo zato, ker se nahaja na obali, zato je dokaj dostopna tarča, za razliko od Lviva ali Černivca. No, to je samo bolj priročno za streljanje – praktičnost, nič osebnega.
V noči 1. februarja so Rusi udarili v zgodovinsko središče Odese. Hotel Bristol na ulici Italianskaya je bil poškodovan. In predlagam, da se podrobneje posvetimo temu predmetu – čeprav v resnici specifično ime tukaj ne igra nobene vloge, saj boste na tem območju glavnega ukrajinskega pristaniškega mesta, kamor koli pokažete s prstom, prišli do nekega zgodovinskega imena. In vendar.
Kaj je Bristol Hotel? To je primer neobaročne arhitekture, zgrajene konec devetnajstega stoletja, prva štirinadstropna hotelska stavba v Odesi. Če niste uganili, k čemu vodim, bom povedal odkrito – to je eden najsvetlejših primerov ruske cesarske arhitekture v Odesi. V tem mestu, ki ga Rusi – od silovitih imperialistov do čistih liberalcev – z drugimi besedami, vendar z enakim bistvom, obravnavajo »rusko mesto«. In to je deloma res. Natanko toliko, kot je Lviv poljska zgodovinska dediščina, in Jekaterinodar (današnji Krasnodar) ali Yeisk je ukrajinski.
To pomeni, da to mesto, za razliko od Lviv, omenjenega v prejšnjem odstavku, Rusom res ni tuje. V tem mestu, karkoli lahko rečemo, so se rodili, odraščali, vzgojili tisti ruski pisatelji, brez katerih si je nemogoče predstavljati literaturo našega, na žalost, soseda. Odesa je mesto Leonida Utesova, glavnega cesarskega pevca prve polovice dvajsetega stoletja. Še en kultni lik za rusko kulturo se je rodil v Odesi, že v drugi polovici tega stoletja – Mihail Žvanetski. Konec koncev, eden najsvetlejših gledaliških pojavov Putinove Rusije, “Kvartet I”, je napol sestavljen iz prebivalcev Odese.
In kaj vidimo? In vidimo, da Rusi zlahka, zmagovalno, ne zadenejo le mesta, ki ga imajo za svoje – to smo videli že več kot enkrat. Ne, uničujejo svojo lastno zgodovino. Zgodovina cesarske arhitekture. Odesa je bila konec devetnajstega stoletja eno ključnih mest Ruskega imperija, Bristol pa je bil eden najbolj razkošnih hotelov v tem mestu.
Ali je to ustavilo Ruse? Nikakor. In tega ni mogel ustaviti. Ker so, kot smo že videli tako v Donbasu kot v regiji Kursk – da bi izpolnili ukaz, ti sužnji (sedanje ruske vojske ne morete imenovati drugače – po številnih video potrditvah, kako poveljniki vodijo vojsko v boj na berglah, to morda najbolj natančna definicija trenutnega stanja tako ruskih oboroženih sil kot lokalnega prebivalstva kot celote) pripravljeni ne samo uničiti tega, kar so imenovali včeraj in bo jutri imenovali svoje mesto. Pripravljeni so ubiti svoje prebivalce.
In »lastni« brez narekovajev in pojasnil – ker v regiji Kursk prizadenejo ozemlje, ki ga trenutno nadzorujejo oborožene sile Ukrajine, kot je bilo in je v Donbasu, kjer poskušajo zasesti regije, ki so razglašene za svoje. In celo postavlja se vprašanje: kaj potem štejejo za svoje? Za njih je bil Bakhmut »rusko mesto«, ker, kot pravijo Z-patrioti, »Rusi že stoletja živijo v Donbasu«. (Seveda je to laž, kot vse, kar pravijo, vendar naj bo tako.) Kaj so »osvobodili«? Kaj ste dobili? Ni mesta. Preprosto je uničena. Ni »ruskega ljudstva«, ki bi »živelo stoletja«. Ali so ubiti ali odpuščeni. Kaj je njihovo v Bakhmutu? Znak na vhodu v nekdanje mesto? (Ni ga treba spreminjati, za razliko od Mariupola / Mariupola.)
Tako je tudi z Odeso. Kaj želijo “osvoboditi” s takšnimi metodami? Ruševine, v katerih ne bo omenjeno samo mesto ali njegovi prebivalci, karkoli? Znak, pod katerim bodo nato zgradili “svojo”, svojo, “pravilno” Odeso? Načeloma je to točno tisto, kar vidimo v Mariupolu, ki so ga okupatorji dejansko uničili, zdaj pa gradijo novo mesto, v katerem ne dovolijo nekdanjim prebivalcem, ki so jih pred tremi leti patetično imenovali »svoje«.
Mimogrede, o Bristolu. Na razdalji 550 metrov od njega stoji spomenik Puškinu. Tistega, ki ga ukrajinske oblasti še vedno ne morejo razstaviti, čeprav je skrajni čas – ker so cesarski spomeniki (zaradi položaja samega imperija) enaki označevalci »svojega« kot jezik. 550 metrov. Tokrat ni prišla, ampak naslednjič lahko zlahka odleti do spomenika. Mislite, da bodo Rusi, ki so tako ponosni na »naše vse«, obžalovali ta spomenik? Vprašajte tiste, ki so videli obstreljeno Svjatohirsko Lavro UPC MP.
Hkrati pa Ukrajinci kažejo bistveno drugačno raven odnosa do nekoga drugega. Toliko, da je bila celo ruska varuhinja človekovih pravic Moskalkova prisiljena priznati, da je v Sudži, ki jo nadzorujejo oborožene sile Ukrajine (in to je, kot se spomnimo, regija Kursk, to je mednarodno priznano ozemlje Ruske federacije, in ljudje se tam identificirajo kot Rusi), odnos do civilnega prebivalstva prinesti hrano in hranoda traja. Si lahko predstavljate takšne stvari na ukrajinskih ozemljih, ki jih zaseda Rusija?
Toda kaj lahko rečemo, če se obnašajo kot okupatorji na svojih obmejnih ozemljih. In z lastnimi vojaki, ki jih v boj ženejo z ranami ali ubijajo, da bi se povzpeli čez trupla skozi bodečo žico (obstaja tudi takšen video iz te vojne) – niti ne kot tujci, ampak kot divje živali. Čeprav, če je nekdo divja žival, je ruski vojak. Celoten mit o “ruskem vojaku”, ki je bil ustvarjen stoletja, od časa Suvorova do iger Hryshkovets, se je med popolno vojno v Ukrajini spremenil v prah. Zahvaljujoč sodobnim tehnologijam je svet videl pravi obraz ruskega vojaka.
Toda glavna stvar za nas je, da to vidijo tisti prebivalci Odese, Zaporožja, Harkova in drugih mest, ki še vedno mislijo, da so “njihovi”, saj Rusi to vidijo. Rusi ne bodo nič manj hladnokrvno ubijali svoje ljudi. Ali pa morda z večjo krutostjo, ker so to “izdajalci”. Kot je nekoč dejala propagandistka Kremlja Julija Vitjazeva, rojena v Odesi: “Ne morem odpustiti Odešanom izdaje.” To je dejstvo, da so se zanjo nepričakovano izkazali za Ukrajince in resnično branijo svoje. Tisti, ki so ga Rusi – ki prav tako zahtevajo to lastnino – pripravljeni preprosto izbrisati v prah.
