Tretjo obletnico obsežne ruske invazije na Ukrajino doživljam z mešanimi občutki, kot večina rojakov. Pesimistična razpoloženja, ki so jih izzvale spremembe likov v Beli hiši, ki nam grozijo z omejitvijo vojaške podpore in s tem poslabšanjem razmer na bojišču, se raztopijo v dišečem olju upanja za hiter konec krvave vojne.
Pred tremi leti je le malo ljudi pričakovalo, da bo vojna trajala tako dolgo. Ali ga bo mogoče dokončati v bližnji prihodnosti? Malo verjetno je, da si bo danes kdo upal dati jasen in nedvoumen odgovor na to vprašanje. Obstaja samo upanje. Toda obstajal je pred tremi leti. Spomnim se, kako sem 24. februarja 2022, takoj ko sem doživel prvi šok zaradi novic in raketnih napadov, na Facebooku napisal naivno objavo, v kateri sem izrazil upanje, vendar da obstaja upanje, skoraj prepričanje, da popolna invazija ne bo mogla dolgo trajati. Tudi če ne gre za Arestovičeva »dva ali tri tedne«, pa Rusija sama, Putin in redni člani Kremlja še vedno ne potrebujejo dolge vojne. Na koncu je bilo takrat mobiliziranih ruskih sil zelo malo, da bi izvedle polnopravno okupacijo. In kako si Rusi predstavljajo to okupacijo? Zakaj napadejo naša ozemlja, zajamejo neko ukrajinsko mesto ali vas, in kaj sledi? Vozili bodo smešne avtomobile z zvočniki in osuple ukrajinske državljane pozvali, naj se prijavijo v poveljniški pisarni. Vsaj takšne grozljive slike je narisala moja domišljija, ki so ekstrapolirali na sedanje časovne okvire iz sovjetskih filmov o drugi svetovni vojni. No, popoln nesmisel v XXI stoletju.
Toda zelo hitro je prišlo do razumevanja, da je ta makabra, ki so jo prinesli ruski okupatorji, zdaj postala naša resničnost. Na zasedenih ozemljih so se pojavile ne le poveljniške pisarne, okupacijske uprave, temveč tudi mučilnice in celo sodobni Babinski Jar. Beseda “Buča” je zvenela kot strašno opozorilo celotnemu svetu, ki se je iz imena mesta v bližini Kijeva spremenilo v splošno definicijo grozodejstev ruskih okupatorjev.
In pred invazijo so mnogi ljudje po svetu na splošno in še posebej v Ukrajini domnevali, da bo resnično prišlo do prave vojne. Iskreno priznam, da sem bil 99-odstotno prepričan, da se to ne bo zgodilo, da si Rusija ne bo upala storiti tega norega dejanja. In sploh ne zaradi izjav našega predsednika Volodimira Zelenskega, njegovih zagotovil o “žaru”. Ne.
Samo poskušal sem razmišljati logično. In logika mi je takšno sliko povsem jasno prikazala. Sedanji sistem vesolja s svojimi globalističnimi težnjami, močnimi gospodarskimi, političnimi in kulturnimi vezmi je za Rusijo izjemno koristen. Rusija in Kitajska sta dve glavni upravičenki takšnega sistema, ki jima prinaša bilijone dolarjev dobička, omogoča državnim voditeljem, da se obogatijo, hkrati pa ohranjajo družbo na zadovoljivi socialno-ekonomski ravni. Sistem zagotavlja trajnostni razvoj obeh držav, lojalnost elit in poslušnost plebsa. Omogoča vam izvajanje najbolj fantastičnih projektov in razvoj vse potrebne socialne infrastrukture. Toda kljub zdravi pameti se je Rusija še vedno odločila, da bo uničila to blaginjo, ta privlačen svetovni sistem, Kitajska pa je dala zeleno luč za to, saj je le prosila, naj vojno ne začne do 20. februarja 2022, torej do zaprtja olimpijskih iger v Pekingu.
Pred kratkim sem poslušal intervju z enim najbolj naslovljenih članov priljubljenega ruskega televizijskega kluba »Kaj? Nekam? Kdaj?” Rovšana Askerova, ki je pravočasno pobegnil iz Rusije in zdaj živi v eni od zahodnih držav, kritizira Putinov režim in nima niti najmanjše želje po vrnitvi. Kaj je pritegnilo mojo pozornost v tem intervjuju? Njegove pohvale Moskvi: »Zelo sem ljubil Moskvo. Mislim, da je bilo to najboljše mesto na Zemlji doslej. To je bilo idealno mesto za življenje. Mesto za ljudi … In zdaj tega mesta ni več. Država ga je uničila.” Lahko se strinjamo z izjavami Askerova o Moskvi (in takšno občudovanje »predvojne« Moskve sem slišal od več kot ene osebe in ne samo od Rusov), lahko smo skeptični do njih, vendar je nesporno dejstvo, da je bilo v Rusiji, zlasti v njenih velikih mestih (ne samo v Moskvi in Sankt Peterburgu), dobro nahranjeno, udobno življenje na dokaj visoki družbeni ravni. Dejstvo je tudi, da ga je »država uničila«.
Za kaj? Kratkotrajna veličina, »vstajanje s kolen«, »tako da vsi spoštujejo (strahove)«, »upošteva naše interese«. Toda vse je bilo tam. Rusija je bila v elitnem klubu najvplivnejših držav na svetu – G8. Ruski voditelji so bili dobrodošli v vseh prestolnicah na petih celinah, svetovni voditelji so v Moskvo prišli brez težav, zlasti na parado na Rdečem trgu 9. maja. Rusi so bili povabljeni na globalne projekte: energija, varnost, vesolje itd. Kaj je torej bilo, če ne globalni vpliv in svetovno spoštovanje? Kateri drugi znaki pozornosti so vam manjkali?
Se spomnite obžalovanja nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja, ki ga je marca 2022 izrazil za”Moja ocena je bila, da Vladimir Putin ne bi želel plačati za popolno gospodarsko, politično in moralno uničenje svoje države za svojo imperialno norost. Tako kot drugi sem se motil.”
Steinmeier, nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Emmanuel Macron in drugi zahodni politiki najvišje lige so bili prepričani, da bo vključenost Rusije v evropsko gospodarstvo, aktivna trgovina z njim in pretok kapitala absolutno zagotovili dobrososedsko sožitje. Da bo Moskva opustila svojo agresivno politiko, tudi do Ukrajine in drugih nekdanjih sovjetskih republik, tudi če so izbrale zahodni vektor razvoja. Da, vse te donacije zahodne politike so bile napačne. Izkazalo se je, da lahko od Rusije pričakujemo najbolj nepričakovana (oprostite za tavtologijo) dejanja v njenih nesrečnih dejanjih.
Toda nazaj k upanju. Če opazujete razmere na bojišču, dobite vtis, da ni vonja po miru, intenzivnost granatiranja in napadov se le povečuje. Od kod torej prihaja upanje? Ustvarila ga je mirovna hiperaktivnost ameriškega predsednika Donalda Trumpa. V Ovalni pisarni še ni bil mesec dni, vendar se je s Putinom že uspel dogovoriti o začetku pogajanj za končanje rusko-ukrajinske vojne, imenovati odgovorne za proces, poslati delegacijo v Savdsko Arabijo, ki se je že sestala s predstavniki Kremlja, in se celo dogovoriti o nečem. Američani in Rusi se še niso dogovorili o prekinitvi ognja v Ukrajini, ampak le o obnovi diplomatskih odnosov kot običajno. Kar zadeva Ukrajino, so se dogovorili le za pogajanja. Ampak to je že nekaj.
Kako bo mirovni proces šel naprej? Težko je napovedati, ker je nova ameriška administracija pred začetkom pogajanj naredila veliko napak. Bela hiša je dejansko odprla vse svoje adute in si pustila najmanj prostora za igro. Torej, kaj je ostalo v rezervi – ukrajinska suverenost, naša ozemlja, naša življenja? Rusi pa so po drugi strani jasno odločeni, da ne bodo sklepali kompromisov. Čeprav morda preprosto ne vemo, medtem pa je Trump v rokavu skril adut in s pretvarjanjem, da je naiven, je Ruse prisilil, da so izgubili budnost. Da, jaz sem tisti, ki navdihuje optimizem. Vendar želim verjeti, da je “vse izginilo” – kot je dejal eden od ukrajinskih politikov. Da so te smešne in žaljive izjave Trumpa o Ukrajini, Zelenskem, Putinu itd. le megla, ki ustvarja zaščitno zaveso za izvedbo zvite poteze.
V vsakem primeru bo moral Kijev zdaj pozorno spremljati, da zahrbtni “sporazum”, ki bi ignoriral ukrajinske interese, ni sklenjen za njegovim hrbtom. Hkrati bo treba tesneje sodelovati z evropskimi partnerji, ki zdaj ostajajo praktično edini zavezniki, edino upanje, da Kremelj Ukrajine ne bo popolnoma pogoltnil. Evropske prestolnice se vse bolj zavedajo, da se bo Putin, če se ne bo ustavil v Ukrajini, zagotovo premaknil še bolj zahodno. In ne samo da se zavedajo, ampak razmišljajo o resničnih previdnostnih ukrepih.
