“Imel sem zelo dobre pogovore s Putinom. Imel sem zelo dobre pogovore s Zelenskim in pred štirimi tedni se nihče ni pogovarjal z nikomer. O tem sploh niso razmišljali. Nihče ni mislil, da je mogoče doseči mir … Potrudili se bomo, da dobimo najboljšo ponudbo za obe strani. Toda za Ukrajino se bomo zelo potrudili, da bi sklenili dober dogovor, da bodo lahko vrnili čim več (ozemlje – ur.),” se je ameriški predsednik Donald Trump na srečanju ameriške vlade še enkrat pohvalil s svojimi mirovnimi in posredniškimi sposobnostmi.
Ali je treba razumeti, da namerava vodja Bele hiše pomagati Ukrajini pri deokupaciji ozemelj, ki jih je zasegla Rusija? Komaj. To bi bilo že preveč dobro in bi bilo preveč v nasprotju s Trumpovim trendom popuščanja Vladimirja Putina. Namesto tega ameriški voditelj misli, da bo Ukrajina zavarovala ozemlja, ki jih že nadzoruje. In to je po njegovem mnenju že za srečo za Kijev.
Čeprav je načeloma poskušal uganiti, kaj je Trump mislil, kaj je imel v glavi, popolnoma nehvaležna naloga. V enem tednu lahko izda več nasprotujočih si izjav in sploh ne skrbi za to. Zato je vsaka teza, ki jo je izrazil samo enkrat, o nič, in gradnja kakršnih koli predpostavk na njeni podlagi bi bila izguba časa in truda.
V vsakem primeru pa se mirovni proces, ki ga je začel Trump, premika. Po eni strani to ne more ugajati nam, Ukrajincem. Po drugi strani pa mirovni proces zahteva boleče kompromise Ukrajine. Boleče in nadležno za žrtev agresije. Zato naj bi v petek, 28. februarja, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski prispel v Washington na srečanje s Trumpom, vsaj zato, da bi jasneje orisal stališče Ukrajine in meje morebitnega kompromisa.
Na ta dan naj bi stranke podpisale dolgotrajni sporazum, ki se po inerciji imenuje tudi “o redkih zemeljskih mineralih”, čeprav je že dolgo pridobil veliko širšo pokritost. Pred dogovorom strank so potekala precej težka pogajanja, ki so jih pogosto spremljale žalitve, pritožbe in celo izsiljevanje nasprotne stranke. Večinoma se je to slišalo z ameriške strani, še natančneje iz ust Trumpa. Ukrajina in zlasti Zelenski sta se borila in protinapadla polovične sile le, če verbalnega napada nekdanje države zaveznice ni bilo mogoče tolerirati.
Toda hvala bogu, da je to težko obdobje minilo, dosežen je bil kompromis. Navsezadnje je bil Kijev tukaj v veliko bolj neugodnem položaju, saj je šlo za usodo ameriške vojaške pomoči, ki je eksistencialno pomembna za Ukrajino.
Vredno je opisati bistvo dokumenta v vsaj nekaj besedah, kot tudi proces preoblikovanja njegove vsebine. Spomnimo se, da je bil Zelenski prvi, ki je lani govoril o prihajajočem “dogovoru o redkih zemljih”. Na ta način je poskušal privabiti potencialnega ameriškega vlagatelja v Ukrajino, da bi razvil ukrajinske minerale. No, zakaj ne, posel kot podjetje. Hkrati bo Ukrajina prejela nekatera varnostna jamstva.
Trump je po svoji inavguraciji in vstopu v proces rusko-ukrajinske pacifikacije omenil ta predlog in naročil svoji vladi, naj razvije ustrezen sporazum. Prva različica tega dokumenta je bila vidna v Kijevu 12. februarja, ko je ameriški finančni minister Scott Bessent prišel v Ukrajino, da bi Zelenskemu osebno predal osnutek “redkega zemeljskega dogovora”. Videli so ga in bili zgroženi. Sporazum nas je popeljal nazaj v čas velikih geografskih odkritij, ko so španski osvajalci prisilili ameriške domorodce (ki so veljali za Indijance), da se odrečejo vsem svojim naravnim bogastvom za ogledala in steklene ogrlice. Ni znano, s kakšnim čudežem se je nora številka pojavila v dogovoru – 500 milijard dolarjev, ki naj bi jih Ukrajina dolgovala ZDA za vojaško in finančno pomoč, ki je bila zagotovljena od obsežne ruske invazije. Naša publikacija je večkrat zapisala, da ta številka nima nič opraviti z resničnostjo. Poleg tega je bila pomoč, ki je bila dejansko večkrat skromnejša, zagotovljena na podlagi nepovratnih sredstev, kar pomeni, da načeloma ni zagotavljala vračila ali nadomestila. Ne zatekamo se več niti k tako pretencioznim stvarem, da jih je Ukrajina že plačala s krvjo svojih sinov in hčera …
Prvotni predlog Trumpove administracije je pozval tudi k ustanovitvi investicijskega sklada za okrevanje, v katerem imajo ZDA 100-odstotni finančni nadzor. Ukrajina bi morala prenesti 50 % prihodkov od črpanja vseh svojih mineralov, vključno z nafto, plinom in s tem povezano infrastrukturo. Ni presenetljivo, da so ukrajinske oblasti takšne razmere priznale kot nesprejemljive. In zavrnila je Washington. Ukrajinska stran zagotavlja, da je zavrnila “nežno”, ameriška stran pa trdi, da je “nesramna”. Recimo, da je resnica nekje vmes.
“Ne bom podpisal tega, kar bom moral dati 10 generacijam Ukrajincev,” je na zadnji tiskovni konferenci pojasnil svojo nepopustljivost Zelenski.
PisMed neuspešnim prvim poskusom je ameriška stran Ukrajini zdrsnila še nekaj možnosti za sporazume. Toda vsi so domnevali, da Ukrajina dejansko izgublja nadzor nad svojimi minerali, ki po ustavi pripadajo celotnemu ukrajinskemu ljudstvu. In ne samo nad podzemljem, nad celotno rudarsko infrastrukturo, vključno s prometom. Trumpova administracija je cinično izsiljevala Ukrajino, ki se je po svojih najboljših močeh trudila omejiti rusko okupacijsko invazijo. No, no, prišel bo čas, spomnili jih bomo na to. Zdaj moramo poskrbeti za preživetje države in naroda v času eksistencialne grožnje.
Na koncu so ZDA, ki so naletele na železni ukrajinski odpor, opustile svoje zahteve po teh mitskih 500 milijardah dolarjev. In na splošno v zvezi s kakršnim koli nadomestilom za pomoč, ki jo je zagotovila prejšnja ameriška administracija na podlagi nepovratnih sredstev. Poskusi, da bi postavili šapo na rudarsko infrastrukturo, so bili opuščeni tudi v Washingtonu.
Čeprav Kijev ni zagotovil, da so bila jasna varnostna jamstva za Ukrajino vključena v besedilo sporazuma. Izdaja Politično s sklicevanjem na besede ameriškega uradnika trdi, da so varnostna jamstva za Ukrajino še vedno določena, vendar “zelo splošno”. Washington trdi, da obstoj sporazuma sam po sebi zagotavlja potrebna jamstva. Seveda se lahko s tem prepiramo, vendar ne bomo, ker zadeva še ni bila zaključena.
Na zadnjem sestanku se je Donald Trump v odgovoru na vprašanja novinarjev o tem, kaj bo Ukrajina prejela v zameno za sporazum o mineralih, skliceval na pomoč, ki so jo že zagotovile ZDA, pa tudi na “veliko … vojaško opremo in pravico do nadaljevanja boja.” To pomeni, da nam je Trump dovolil, da se “še naprej borimo”. Za to smo mu iskreno hvaležni, ker bi to lahko prepovedal.
Navsezadnje besedilo sporazuma, ki naj bi bil podpisan v Beli hiši v petek, sploh ne vsebuje strogih obveznosti strank. Ne vključuje mineralnih virov, ki že prinašajo prihodke v ukrajinski proračun, kar pomeni, da ne bo vplival na trenutne dejavnosti Naftogaza ali Ukrnafte, največjih proizvajalcev plina in nafte v državi. Besedilo dokumenta je že objavljeno New York Times, Financial Times in “Ekonomska resnica». Namesto tega ga lahko imenujemo okvirni sporazum.
Strani sta se v skladu z dokumentom zavezali – začeti medvladna pogajanja o novem sporazumu o že omenjenem Investicijskem skladu za obnovo.
“Sporazum o mineralnih virih je le del celotne slike. Od ameriške administracije smo večkrat slišali, da je to del večjega načrta,” je v intervjuju za Financial Times dejala podpredsednica vlade za evropske in evroatlantske integracije ter ministrica za pravosodje Ukrajine Olha Stefanishyna. Kakšen je »večji načrt« in ali bo sploh – lahko samo ugibamo. Zdaj imamo na mizi ta okvirni sporazum, ki so ga nekateri pametniki že poimenovali “nasprotno Budimpeštanski memorandum”. To pomeni, da bo dokument, ki ga bosta Trmap in Zelenski podpisala v petek, imel enako pravno težo kot tisti zloglasni dokument, podpisan tri desetletja prej in ki ni postal enotna zaščita pred invazijo na Ukrajino in eden od podpisnikov memoranduma. Novi dokument ameriški strani ne bo dal nobenih zakonskih pravic do ukrajinskih mineralov ali infrastrukture. A vsaj bo zadovoljil Trumpov ego in mu omogočil, da Američanom pokaže svojo spretnost velikega pogajalca. Ukrajina bo dobila določen predah in priložnost, da bo nova ameriška administracija nadaljevala z vojaško pomočjo Ukrajini, da bi nam finančno zagotovila “pravico do obrambe”.
