Pomembno je, da obletnica obsežne ruske invazije na Ukrajino približno sovpada z obletnico začetka ruske operacije za okupacijo Krima. Navsezadnje prvi dogodek nekako sledi drugemu. Z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da če bi bilo mogoče preprečiti okupacijo Krima februarja 2014, potem najverjetneje aprila istega leta ne bi bilo invazije na Donbas in s tem tragedije 24. februarja 2022. So to naivni premisleki in bi se ruska invazija zgodila tako ali drugače – z ali brez zasedenega Krima in ORDLO? In ali je načeloma obstajala možnost, da bi zaščitili Krim, da ga ne bi zasedli? Ali je bilo smiselno poskušati se resnično upreti?
Vemo, da se je operacija za dejansko zajetje ukrajinskega polotoka začela 20. februarja 2014. To pomeni, da ko je bil Viktor Janukovič še vedno v Bankovi, je še vedno veljal za polnopravnega predsednika in se pogajal z opozicijo in tujimi posredniki. Ali je kdo pričakoval, da bo kmalu zbral vse svoje manate in odhitel v Rusijo? Da mu bo vrhovni parlament odvzel pooblastila in izvolil Oleksandra Turčinova za začasnega predsednika? Ne, nihče sploh ni vedel za to na dan začetka “krimske operacije”. Le da bi Kremelj lahko sumil, da bodo uporniški protestniki na Majdanu vdrli v predsedniško rezidenco in s silo strmoglavili Janukoviča. Toda to ni nič drugega kot hipoteza, ki, odkrito povedano, ni preveč povezana z resničnostjo, kljub agresivnim izjavam nekaterih udeležencev revolucije dostojanstva.
27. februarja so se na Krimu nenadoma pojavili »zeleni možje« – prvi »ihtamneti«, ki so po besedah ruskega diktatorja Putina »kupovali vojaške uniforme in orožje na vojaškem trgu«. Nove ukrajinske oblasti v zmedi radikalnih sprememb niso imele časa, da bi se pravočasno odzvale na zaskrbljujoč razvoj dogodkov. In potem je čas očitno igral proti Ukrajini in okno priložnosti za odpor se je zapiralo s fantastično hitrostjo. Ker je vojaško-politično vodstvo v Kijevu okrevalo, so »zeleni možje« skupaj s »kozaki« zasegli upravne zgradbe, blokirali ukrajinske vojaške enote, tam pa jih je bilo veliko in so se lahko upirali leta.
Februarja 2016, to je dve leti po opisanih dogodkih, je Svet za nacionalno varnost in obrambo Ukrajine odstranil zaupnost prepis sestanka Sveta za nacionalno varnost in obrambo Ukrajine, ki je potekal 28. februarja 2014, v povezavi z dogodki na Krimu v tistem času. Objava prepisa je imela učinek informacijske bombe. Navsezadnje so politične govorice ena stvar in objavljajo se uradni dokumenti, ki postanejo tista “trmasta dejstva”, ki jih ni mogoče tako enostavno zavrniti.
Tukaj je nekaj citatov. Prvič, poročilo takratnega ministra za obrambo Ukrajine Ihorja Tenjuha o pripravljenosti ukrajinske vojske v državi na splošno in zlasti na Krimu, da se zoperstavi poskusom ruske okupacije: “Nismo pripravljeni na popolno vojno. Potrebujemo čas, potrebujemo pomoč … Govoril bom odkrito. Danes nimamo vojske. Janukovič in njegovo spremstvo so ga sistematično uničili pod vodstvom ruskih posebnih služb. Danes lahko iz vse države zberemo vojaško skupino približno 5 tisoč vojakov, ki so sposobni opravljati bojno misijo. Lahko jih vržemo na Krim, vendar to ne bo rešilo problema Krima. Preprosto jih bomo postavili tja. In kaj storiti s tisočimi kilometri meje in ruskimi pripravami na invazijo? Ko bodo zjutraj prišli iz Černihivske regije, bodo do večera v Kijevu.”
G. Tenyukh je tudi dejal, da ne samo Krim, ampak celotna Ukrajina je obkrožena s sovražnimi silami vzdolž oboda na treh straneh (razen zahodne). “V smeri Kijeva, Harkova in Donecka je bilo že skoncentriranih 38 tisoč ljudi, 761 enot oborožene tankovske opreme, 2200 oklepnih vozil, 720 topniških raketnih sistemov z večkratnim izstrelitvijo, pa tudi do 40 jurišnih helikopterjev in 90 helikopterjev za bojno podporo ter 90 jurišnih letal. V Črnem morju je 80 vojnih ladij Ruske federacije odšlo na bojno dolžnost,” je opozoril takratni vodja vojaškega oddelka.
Ali je bilo vredno poskusiti vsaj nekaj storiti tudi v tako neugodni situaciji? No, na primer, da bi odblokirali vojaške enote, ker jih je blokirala peščica prikritih “kozakov”. In tudi, da bi marincem dali ukaz, naj osvobodijo državne objekte oboroženih “neidentificiranih” oseb. Prav tako je bilo mogoče umakniti tanke in blokirati republikanske avtoceste itd.
Morda je bilo mogoče, ampak kaj naj rečem zdaj, ker zgodovina nima pogojne poti. Zakaj torej na zasedanju Sveta za nacionalno varnost in obrambo pred 11 leti ni bil sprejet noben učinkovit načrt za boj proti okupaciji? Ki je nato zagovarjal odločno ukrepanje – najprej vršilec dolžnosti predsednika Oleksandra Turčinova. Prepis jasno kaže, kako glasuje o osnutku sklepa Sveta za nacionalno varnost in obrambo o uvedbi vojnega prava: “Kdo je za? Jasen. “Za” – samo Turchynov. To pomeni, dao odločitev ni bila sprejeta.” Ni zaman, da je dobil vzdevek “Krvavi pastor”.
Kdo je najbolj odločno nasprotoval aktivnim akcijam? Nekdanja šefica Turčinova je Julija Timošenko. Zakaj je bila prisotna na tako pomembnem zasedanju Sveta za nacionalno varnost in obrambo, ostaja skrivnost. Navsezadnje že dolgo ni bila na čelu vlade, ni imela niti namestniškega mandata ali minimalnega državnega položaja – le potrdilo o izpustu iz zapora. Da, ona je navadna državljanka, no, je tudi političarka. Tukaj je takrat rekla:
“Posvetoval sem se z najbolj izkušenimi ljudmi in lahko rečem, da Putin želi uresničiti abhazijski scenarij in samo čaka, da mu damo razlog. Se spomnite, kako je Sakašvili padel na njegovo provokacijo in izgubil! Nimamo pravice ponavljati njegovih napak. Govoril sem tudi z našimi tujimi partnerji, ki prav tako potrjujejo, da so ruske čete na mejah, in prosijo, naj se ne premikajo. Poslušati jih moramo, ker smo brez njih popolnoma nemočni. Zato moramo danes prositi celotno mednarodno skupnost, naj se zavzame za Ukrajino. To je naše edino upanje. Noben tank ne bi smel zapustiti vojašnice, noben vojak ne bi smel vzeti orožja, ker bi to pomenilo izgubo. Brez vojnega stanja in brez aktivacije naših vojakov. Postati moramo najbolj miroljuben narod na planetu, samo obnašati se kot golobi miru,” smo prebrali v prepisu.
Beremo in ne verjamemo. Ali pa je to res rekla pogumna in bojevita Julia. Smešno je, da je kasneje sedanjemu ukrajinskemu vodstvu večkrat očitala predajo Krima in dokazala, da je pripravljena iti skoraj sama z mitraljezom, da bi ponovno osvojila zasedeni polotok. Kako je lahko vedela, da bo prepis zaprtega sestanka Sveta za nacionalno varnost in obrambo odstranjen in objavljen, in to celo zelo kmalu.
Toda ali se je vredno pritoževati nad Julijo Timošenko? Splača se, vendar ne za to. Za njim se že razteza precejšnja sled grehov. Kar pa zadeva Krim, so bile razmere resnično zelo negotove, abhazijski scenarij pa je prestrašil ne le Timošenko, ampak tudi številne politike in nepolitike. In ja, naša vojska ni bila pripravljena na odprt oborožen spopad z Rusijo, predvsem moralno. O tem smo se prepričali aprila 2014, ko je peščica ruskih razbojnikov pod vodstvom Strelkova-Girkina zlahka zavzela mesto za mestom v Donbasu.
In potem smo verjeli v vsemogočnost ZDA in trdno namero Washingtona, da zaščiti našo suverenost, ozemeljsko celovitost in nedotakljivost meja. Se spomnite slavnega po svoji lepoti in absurdnosti neoboroženega pohoda ukrajinskih pilotov Sevastopolske taktične letalske brigade pod vodstvom polkovnika Julija Mamčura v vojaški letalski bazi v Belbeku? Ponosno so hodili z dvignjenimi glavami in peli “Še ni mrtev!”. V rokah niso imeli mitraljeza ali pištol, samo zastave – modro-rumeno in rdečo (!?). Šli so proti ruskim okupatorjem, oboroženim do zob. Rusi so izvedli več mitraljezov v zrak. Slišali so se vzkliki: »Vstani, vstani, govori! Streljali bomo v noge.” V odgovor je eden od ukrajinskih pilotov zakričal: “Amerika je z nami, ves svet je z nami!”
To pomeni, da je bilo veliko upanja za ZDA, za Nato, za njihovo vojaško moč, gospodarsko moč in vpliv. Mnogi so bili takrat prepričani, da si Kremelj ne bo upal stati na prue s takšno silo. Morda bi bilo tako, če bi Washington resnično in aktivno stopil na našo stran. Zakaj smo verjeli, da bodo Američani storili prav to? Ker so še vedno verjeli v Budimpeštanski memorandum. Čeprav ne, beseda “verjel” tukaj ne ustreza čisto. Poskušal bom razložiti, za kaj gre. Da, misleči ljudje so spoznali, da memorandum nima niti najmanjše pravne moči, da bi prisilil “Ameriko in ves svet”, da se zavzame za nas. Jasno je bilo, da ta dokument ni vreden papirja, na katerem je bil napisan. Tukaj se je težko ne strinjati s predsednikom Volodimirjem Zelenskim, ki je po besedah Ukrposhte dejal: “Budimpeštanski memorandum je f*** up!”.
Vendar pa obstaja pravna moč in zdrava pamet. In zdrava pamet nam je povedala, da bi morale ZDA in druge jedrske države storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi zaščitile Ukrajino pred posegi, ne glede na to, ali memorandum to prisili ali ne. Ker se je Ukrajina odrekla svojemu jedrskemu orožju za cent, se je odrekla jedrskemu statusu v imenu miru in sprostitve mednarodnih napetosti. In če bodo podpisniki Budimpeštanskega memoranduma tako zlahka vrgli državo, ki se strinja, da se bo odrekla svojemu jedrskemu orožju, neki jedrski državi, še bolj pa državi poroki, še bolj državi, ki je pridobila to orožje in zdaj grozi, da ga bo uporabila proti državi, ki se je odrekla temu orožju, potem koliko idiota bi si drznilo v prihodnosti odreči obstoječemu jedrskemu dežniku. To pomeni, da celotna politika neširjenja jedrskega orožja, ki so jo Združene države tako lobirale, leti pod mačjim repom.
Vendar se je izkazalo, da ta logika ni neločljivo povezana z Združenimi državami. Vse, kar je takratni ameriški predsednik Barack Obama storil v tej situaciji – To je vztrajno zahtevalo ukrajinsko vodstvo, naj se vzdrži kakršnih koli dejanj aktivnega upora. In morda je to in ne pacifistični govor gospe Timošenko postal glavni dejavnik sramotnega neukrepanja ukrajinskega vodstva med “krimsko operacijo”.
Kdo ve, če bi se začeli aktivno upirati, če bi se naši marinci in drugi vojaki na Krimu preusmerili na tiste akcije, ki jih predvideva vojaška listina, potem Amerika ne bi imela druge izbire, kot da nas vojaško podpre. In Rusija si ne bi upala nadalje razvijati operacije na tujem ozemlju. Vendar, kot smo že omenili, zgodovina nima pogojnega načina. Tako smo na koncu dobili okupacijo Krima, invazijo na Donbas in popolno invazijo.
