Ameriška delegacija na varnostni konferenci v Münchnu je povzročila takšno nevihto, da so se evropski voditelji takoj zbrali na izrednem vrhu v Parizu. Ta dogodek je že vzbudil zanimanje – ne zgodi se tako pogosto, da voditelji evropskih držav sprejmejo tako hitre in drastične odločitve, poleg tega, kar je tako ali drugače rekel ameriški podpredsednik Jay Dee Vance v Münchnu, se je nanašalo na Ukrajino, zato je imel pariški vrh nekaj opraviti z našo situacijo. In potem je tu še Giorgia Meloni, ena najsvetlejših političnih osebnosti našega časa, ki je vrh, ki ga je sklical francoski predsednik Emmanuel Macron, tako hladnokrvno opisala v enem stavku …
Za začetek ugotavljamo, da je italijanska premiera na pariški dogodek prispela zadnjič, v trenutku, ko je trajala že več kot eno uro. Kar je že indikativno, vsaj v njenem osebnem odnosu do vrha. (Tukaj je vredno spomniti, da Meloni, za razliko od voditeljev drugih glavnih ključnih držav EU – Nemčije, Francije, Poljske, kot voditeljev vzhodne Evrope in Združenega kraljestva – predstavlja odkrito desničarski del političnega spektra. In to ne more vplivati na njen odnos in besede. Kljub temu je signora George v zadnjih letih pokazala zavesten in uravnotežen odziv na določene politične dogodke na celini. Zato je vredno poslušati njene besede.) In potem je vodja italijanske vlade vrh neposredno imenoval “anti-Trump”. Ne protiruski, ne proukrajinski, ne vrh za mir v Ukrajini in Evropi, ampak “protitrumpski”. In ta fraza Giorgie Meloni koncentrira celotno bistvo pariškega dogodka, bistvo, ki bi ga nekateri evropski voditelji raje skrili.
Ker na primer ko je Rusija napadla ozemlje Ukrajine, voditelji EU niso imeli nobenega izrednega vrha. Čeprav se ta vojna, kot smo videli kasneje, ni nanašala le na našo državo, ampak tudi na Evropo kot celoto. Hkrati se evropskim voditeljem ni mudilo, da bi se zbrali v Parizu ali drugje, niso bili niti pripravljeni pomagati Ukrajini. Kako se ne bi še enkrat spomnili besed takratnega veleposlanika Ukrajine v Nemčiji Andrija Melnyka, ki je govoril o prvem nejavnem odzivu nemške koalicije na začetek obsežne rusko-ukrajinske vojne. In ta odziv je bil takšen, da so se nekateri od njih (in zelo dobro vemo, katerega, in to dobro pozna tudi kancler Olaf Scholz) že pripravljali na vzpostavitev odnosov z novimi, marionetnimi proruskimi oblastmi v Kijevu.
Kasneje je bila Evropa seveda še vedno prisiljena podpreti Ukrajino. Uvedite sankcije, zagotovite finančno in vojaško pomoč. Ampak, mimogrede, ista Nemčija še ni začela dobavljati Ukrajini raket dolgega dosega TAURUS – in tega ni več mogoče razložiti z nekakšnim strahom pred eskalacijo itd., ker ista Francija in Velika Britanija že dolgo uspešno prenašata svoje rakete v oborožene sile Ukrajine (za oborožene sile Ukrajine, seveda) in nič, niti ena “eskalacija”, ki se je kancler Scholz tako boji, se ni zgodilo.
In tukaj je nujen, nujni vrh. To je takojšnja reakcija. In zakaj? Samo besede predstavnika Združenih držav. (Kako se ne spomnimo, da besede drugega politika, ruskega predsednika Vladimirja Putina, na isti konferenci v Münchnu leta 2007 niso povzročile nobenega nujnega odziva – čeprav je bilo vsem, ki so želeli slišati in videti, jasno, da je kremeljski diktator v svojem zloglasnem govoru dejansko napovedal vojno demokratičnemu Zahodu.) Torej, kje je boleča točka današnje Evrope – ostre izjave ameriških zaveznikov. Samo to jo lahko pripelje iz stanja prijetne suspendirane animacije.
Suspendirana animacija, ki postopoma spodkopava vso Evropo. Zmerni evro-establišment, ki celo pod desnosredinsko zastavo bolj spominja na večno zaskrbljeno in preobremenjeno (ker niso več sposobni ničesar) levo (desno, gospa Merkel?), se ni zdelo, da bi zgrešil nekaj zelo težkih udarcev z desnega roba političnega spektra. Novembra 2023 je na volitvah na Nizozemskem zmagala skrajno desničarska Svobodnjaška stranka, ki je v mesecu in pol, od 7. oktobra do dneva glasovanja, izključno zaradi svoje protimigrantske retorike (»Ste videli, kaj se dogaja v Izraelu? In vedno smo vas opozarjali na grožnjo muslimanskih migrantov!”), je skočil s četrtega na prvo mesto s solidno 8-odstotno razliko za nizozemsko realnost. In kaj so takrat počeli desnosredinski in levičarji? Vprašanje je seveda retorično.
Zdaj pa se vrnemo v Nemčijo, katere kanclerka je tako globoko zaskrbljena zaradi besed podpredsednika Vancea, da je nujno odšel na vrh v Parizu. Konec tedna so predčasne volitve v Bundestag. Skrajno desničarska Alternativa za Nemčijo ima že 20 odstotkov podpornikov. To pomeni, da je vsak peti odrasli Nemec pripravljen glasovati za skrajno desnico, na vzhodu, v nekdanji NDR, pa »Alternativa« na splošno zmaga na volitvah v vseh zveznih zveznih državah, razen morda v Berlinu. In to je, ponavljam, v trenutnih razmerah.
Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi v teh zadnjih tednih pred volitvami prišlo nekaj takegaTo je dogodek, ki bi igral v roke skrajni desnici, ki dosledno zagovarja prenehanje podpore Ukrajini in odpravo sankcij proti Rusiji. Na primer, nekateri Ukrajinci (in ne nujno begunci, ampak tisti, ki že dolgo živijo v Nemčiji) bi ustrelili ali kako drugače poškodovali / ubili več lokalnih prebivalcev, kar bi lokalni mediji predstavili “pod pravo omako”. Ali ne bi gledanost “Alternative za Nemčijo” strmo narasla, kot se je zgodilo pred letom in pol na Nizozemskem? In kako bi se na to odzvala trenutna provladna koalicija? Nič. Imajo druge težave – zamere do Združenih držav, ki so tako močne, da se morajo nujno zbrati na vrhu v Parizu.
Levico-liberalni evropski voditelji so izgubili občutek za realnost v trenutku, ko je dobro nahranjena in mirna Evropska unija začela resnično viharjeti. In ni se začelo po Trumpovi drugi zmagi ali po Vanceovem govoru. To se je začelo v zadnjem desetletju z migrantsko krizo v Siriji, ki jo je povzročila Rusija, ki je prizadela Evropo in v kateri so začele rasti skrajno desničarske stranke, vsaj v delu Evrope vzhodno od Pariza. (Vendar pa je tudi v Pirenejih, ki so daleč od Sirije, v Španiji in na Portugalskem, skrajna desnica že na tretjem mestu po ocenah in volitvah.) Nato so se ugledni evropski politiki odločili, da se bo vse spet rešilo, kot prej, v načinu suspendirane animacije – in zgrešili.
V začetku leta 2025 vse te kozmične ocene skrajne desnice v Veliki Britaniji in Avstriji, na Nizozemskem in v Nemčiji kažejo, da resnično kravčukovska ideja centristov, ki so bili tako ogorčeni nad izjavami Američanov v Münchnu, da se »zankajo med kapljicami«, ne uspeva. Če ni popolnoma propadel. Svet je potopljen v težke čase, ko so potrebni odločni ukrepi in neposredni odgovori na neprijetna vprašanja. In razvajani z mirnimi in bogatimi (zlasti zaradi ruskih energetskih virov) desetletja po hladni vojni, se je izkazalo, da se politiki ne morejo ustrezno odzvati na geopolitične izzive. Kot lahko vidite, je edini razlog, ko lahko nekaj nujno storijo – in se tudi takrat pripravijo na pogovor – takrat, ko so jim osebno injicirali.
Evropa je prav, to je očitno dejstvo. In zelo dobro bo, če se bo ta popravek končal s spoštovano in zavestno Meloni ali Merzom, ki bosta kmalu zmagala na volitvah v Nemčiji in končno postala kanclerka – in ne bo pripeljala do zmage Marine Le Pen v Franciji, Nigela Faragea v Veliki Britaniji ali Alice Weidel v Nemčiji. Predstavljajte si to Evropo skrajne desnice. Ali ne deluje brez primerjave z nacističnim tretjim rajhom Adolfa Hitlerja? Torej to je to. In nobeden od teh neskončnih političnih impotentov, kot je Scholz, ne priznava svoje odgovornosti za to močno skrajno desničarsko renesanso.
