20. avgusta 2024 je predsednik Volodimir Zelenski na konferenci v Dnepru blagoslovil ustanovitev Ministrstva za narodno enotnost. To naj bi rešilo dva očitna problema: dejavnost ruske propagande, ki je poskušala preprečiti mobilizacijo ukrajinskega civilnega prebivalstva, in potrebo po spodbujanju ukrajinskih beguncev, da se vrnejo v Ukrajino. Oblasti so spoznale, da potrebujejo novo, učinkovito orodje za komuniciranje z javnostjo. Tako imenovani enotni maraton ukrajinskih televizijskih novic je v prvih mesecih invazije prinesel številne prednosti, kasneje pa ga je predsedniški tabor uporabil za širjenje propagande, ki je bila včasih ločena od vojne realnosti.
Ministrstvo za vračanje Ukrajincev
Ukrajinske oblasti niso toliko pravilno diagnosticirale problema, kot so končno prisluhnile številnim kritičnim pripombam številnih aktivnih članov javnosti in vojske. Čeprav oddajanje maratona združitve ni bilo opuščeno, je bilo odločeno, da se ustanovi institucija, ki bo oblikovala pripoved, ki bi ponovno mobilizirala družbo in jo naredila imuno na sovražnikovo propagando. Vendar to ni edini cilj novega ministrstva. 4. septembra 2024 je Zelenski na sestanku s parlamentarno frakcijo propredsedniške stranke Služabnik ljudstva napovedal, da bo minister za narodno enotnost pogosteje v tujini kot v državi.
Poslanka Jevhenija Kravčuk predlaga, da bi novo ministrstvo lahko ustanovilo posebne podružnice ali podružnice v tujini. Verjetno se bodo nahajali tam, kjer živi največje število ukrajinskih beguncev in delovnih migrantov. Zato je lahko cilj ministrstva organizirati kampanjo, s katero bi prepričali Ukrajince, da se vrnejo v domovino. Za tiste, ki so ostali, bo obstajala še ena možnost – organizacija diaspore, da bi vplivala na notranjo politiko države, v kateri so.
Zadnji možni cilj ministrstva za narodno enotnost bi lahko bil za Kijev zelo zanimiv. Do sedaj so ukrajinske oblasti ignorirale potrebe ukrajinskih migrantov in diaspor, ki že več generacij živijo zunaj domovine svojih prednikov. Ignoriranje takšne skupine je bilo pojasnjeno z ostanki sovjetskega pristopa v miselnosti politikov, nevednostjo in prepričanjem, da se ni smiselno osredotočati na diasporo, saj nima pravice glasovati na volitvah. Šele po letu 2014 se je odnos dela ukrajinskih politikov začel spreminjati, pravi preboj pa je prišel z rusko invazijo in potrebo po tem, da imajo države, ki podpirajo Ukrajino, ustrezen instrument pritiska na oblasti, ki odlašajo z zagotavljanjem pomoči Kijevu. Popolna vojna je končno prisilila ukrajinske oblasti, da so svoje rojake videle zunaj države, oziroma da so videle Ukrajince v ljudeh, ki so jih prej imeli samo za Poljake, Čehe ali Američane.
Medtem pa podpora ukrajinskih diaspor prinaša sadove za oblasti v Kijevu. Pogosto imajo razvejane strukture in bogate izkušnje v kulturnih in zgodovinskih dejavnostih. Nekateri predstavniki ukrajinskih narodnih manjšin so tudi politično, samoupravni in družbeno aktivni. Njihova pomoč Ukrajini ne bi smela biti omejena na sodelovanje pri organizaciji humanitarne pomoči in zbiranju sredstev za oborožene sile Ukrajine. Vključuje tudi organizacijo delavcev migrantov in beguncev, ki so se odločili za stalno bivanje v tujini. To jim lahko ne le prepreči asimilacijo, temveč jim tudi pomaga pri vključevanju v novo družbo.
Spekter teritorialnih koncesij
Ustanovitev Ministrstva za narodno enotnost in predhodna likvidacija Ministrstva za reintegracijo začasno zasedenih ozemelj sta sprožila špekulacije o morebitnih teritorialnih koncesijah Ukrajine v korist Rusije. Vendar je to napačna razlaga, saj razprave o likvidaciji drugega ministrstva potekajo že več mesecev.
Razlogi za načrte za razpustitev ali reformo ministrstva za reintegracijo so bili sprememba narave sovražnosti glede pozicijskega vojskovanja in ruski prevzem pobude na bojišču oktobra in novembra 2023. Oba dejavnika sta onemogočila vrnitev celo majhnih fragmentov zasedenega ozemlja za daljše obdobje. Prehod Ukrajincev na strateško obrambo je celo pomenil, da so bili Rusi tisti, ki so se odločili, kam bodo koncentrirali svoje sile in vire, nato pa začeli ofenzivo. Sčasoma so okupatorji uspeli, čeprav z velikimi izgubami, izriniti ukrajinske branilce na tistih območjih, kjer so lahko zbrali večje taktične in operativne skupine. Do pomladi 2024 so morale ukrajinske oblasti priznati, da je obstoj ministrstva v sedanji obliki in s svojimi začetnimi nalogami izgubil svoj smisel, vendar so se spremembe vlekle do septembra.
Prav tako je veljalo, da ministrica Iryna Vereshchuk ni bila močna točka vlade Denysa Shmyhala. Opozicija in strokovnjaki so proti njej podali številne obtožbe, pa tudi nenehnoObravnavana je bila tema njegovih političnih dejavnosti, ki so na predvečer invazije zmanjšale obrambne zmogljivosti Ukrajine na meji regije Herson in zasedenega Krima. Konec leta 2021 in v začetku leta 2022 je Vereshchuk sodeloval pri odprtju avtobusnega prevoza z ozemelj, ki jih nadzoruje Kijev, na polotok, ki ga je okupirala Rusija. Projekt je uradno napovedala 23. novembra 2021 in ga izvedla 14. februarja 2022, le 10 dni pred rusko invazijo. Nekateri Ukrajinci verjamejo, da so bili takrat razminirani mostovi, ki povezujejo Krim s Hersonsko regijo. Odločili so se, da bodo problem rešili z Vereshchuk tako, da so jo premestili v senco – v predsedniški urad.
Zmaga Donalda Trumpa na predsedniških volitvah in naraščajoče špekulacije v medijih o morebitnih ozemeljskih koncesijah Ukrajine nimajo veliko opraviti z odstopom Vereshchuk in načrti za reorganizacijo njenega ministrstva. To je v nasprotju s kronologijo dogodkov. Poleg tega Jevhenija Kravčuk v izjavi v začetku septembra 2024 ni izključila, da bo ministrstvo za narodno enotnost prevzelo oddelke ministrstva za reintegracijo začasno zasedenih ozemelj. In tako se je tudi zgodilo, z eno izjemo – govorimo o oddelku, ki se ukvarja z notranje razseljenimi osebami ali preprosto notranjimi begunci. Njihove zadeve mora obravnavati ministrstvo, pristojno za lokalno samoupravo.
Ukrajinsko ljudstvo potrebuje konsolidacijo
Novo ministrstvo bi se lahko izkazalo za dragoceno orodje v rokah ukrajinskih oblasti, seveda pod pogojem, da se bo pravilno uporabljalo. V manj kot treh letih vojne je Rusija dosegla številne uspehe na področju propagande in dezinformacij. Prvič, Kremelj je imel veliko koristi od ruske kampanje, namenjene Ukrajincem, ki jih je prepričala, da so se izognili služenju vojaškega roka, in si prizadevala odvrniti civilno prebivalstvo od vojakov, ki so služili v centrih za ozemeljsko oskrbo. Rusi so spretno uporabili in pretiravali resnične probleme ukrajinske vojske in začeli ustvarjati verodostojne lažne novice. Zelo učinkovito so uporabili tudi dejstvo, da številni ukrajinski civilisti niso dovolj kritični in se kot glavni vir informacij o vojni in geopolitiki obračajo na račune družbenih medijev. To je bilo dovolj, da so Rusi zelo hitro začeli segrevati ustrezne teme na Telegramu in TikToku.
Ruska propaganda in dezinformacije vplivajo tudi na Ukrajince, ki živijo zunaj države. Enako so dovzetni za njegove škodljive učinke, čeprav trenutno živijo v zahodnih državah, kot je Poljska. Težavo še povečuje dejstvo, da se del zahodnih medijev obnaša kot sinusoid: včasih promovirajo pripoved o skorajšnji smrti Ukrajine ali sklenitvi mirovnega sporazuma, ki je zanjo neugodna, včasih pa – kot na primer med avgustovskim napadom na rusko regijo Kursk – prevladuje proukrajinska evforija. Kljub vsem namenom pa že od samega začetka invazije leta 2022 prevladuje prepričanje, da Ukrajina ne more zmagati v tej vojni. Takšna pripoved zagotovo vpliva na razpoloženje migrantov in beguncev ter njihovo željo po vrnitvi.
Chernyshov se sooča s težko nalogo z omejenim proračunom 150 milijonov grivna. Ustvariti bo moral pripovedi, ki bi vzbudile zaupanje med Ukrajinci doma in v izgnanstvu, nato pa jih bo uveljavil na drugih ministrstvih, institucijah, lokalnih vladah in provladnih medijih. Ne bo brez poskusov, da bi se z ustreznimi tezami prebili v zahodne medije. Ministrstvo za narodno enotnost bo verjetno imelo tudi pristojnosti, ki se delno prekrivajo z nalogami preoblikovanega ministrstva za kulturo in strateško komuniciranje.
Ministrstvo za prihajajoče volitve?
Novo ministrstvo ima morda še en, skrit cilj, ki je doslej uhajal pozornosti medijev zunaj Ukrajine. Ukrajinski politologi in analitiki ga večinoma ne omenjajo. Govorimo o uporabi ministrstva za narodno enotnost na naslednjih volitvah. Na primeru Moldavije je bil Kijev prepričan, da lahko glas rojakov v tujini reši sedanjo vlado ali pa jo potopi in pripelje do njenega padca.
V zadnjih tednih so se pojavila nova poročila o političnih dejavnostih v Ukrajini. Na primer, Ukrajinska pravda je o tem pisala v obsežnem članku. Voditelji posameznih političnih skupin obiščejo terenske celice svojih strank. Kot znak vstopa političnih strank v predvolilni režim nekateri razlagajo nedavni govor Jurija Bojka, enega od voditeljev proruskih sil v Ukrajini, v katerem se je vrnil k pripovedi o »ukrajinskih radikalcih« in »preganjanju rusko govorečega prebivalstva«, ki so bile zavrnjene pred dvema letoma.
Kako lahko sedanji vladajoči tabor uporablja novo ministrstvo? Znani ukrajinski politolog Mikola Davydyuk je v intervjuju z novinarjem Radia NV Vlasti Lazur opozoril, da lahko ministrstvo zbira informacije o volilnih preferencahbegunci in delovni migranti v različnih državah. Nato lahko v sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve vpliva tudi na ustanovitev čezmorskih volišč. Tako bosta vsaj teoretično v državah, kjer bo večina Ukrajincev z aktivno volilno pravico sovražna do ukrajinskih oblasti, imeli obe ministrstvi orodja za omejitev udeležbe takšnih skupin na volitvah. Na primer, dovolj je omejiti število volišč v veliki državi, kjer so ukrajinski državljani razpršeni po celotnem ozemlju. To bo mnogim od njih preprečilo glasovanje.
Seveda, čeprav je zgornji opis možnih dejanj le hipotetična predpostavka, ob upoštevanju ukrajinske politične prakse danes, zlasti na primer volilne goljufije, podkupovanja volivcev (ukrajinski ekvivalent volilne klobase je ajda) in najemanja mišičnih mladih ljudi, da bi izvajali pritisk na nasprotnike in njihove podpornike, tega scenarija ni mogoče popolnoma zavrniti. Še posebej, če gre za Ukrajinca, ne za tujega strokovnjaka.
Ustanovitev ministrstva za narodno enotnost je morda prava odločitev, čeprav je bila sprejeta zelo pozno. Oleksiy Chernyshov se sooča z velikim izzivom pri doseganju več družbenih in komunikacijskih ciljev. Njegove izkušnje mu lahko pomagajo – več kot dve leti je bil minister za razvoj skupnosti, pred tem pa je vodil regionalno državno upravo v Kijevu. Čas bo pokazal, ali so bili sumi o morebitni uporabi Ministrstva za narodno enotnost za volilne namene upravičeni.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Ministerstwo jedności czy ministerstwo ustępstw terytorialnych?
