Prejšnji petek je ameriško sodišče delno prekinilo izvajanje načrta predsednika Donalda Trumpa za ukinitev Agencije ZDA za mednarodni razvoj (USAID), svojim zaposlenim omogoča, da se vrnejo na delo. Vendar pa se je negativni val te poteze Bele hiše že začel širiti po vsem svetu. Za Ukrajino je to privedlo ne le do prenehanja financiranja projektov nevladnih organizacij, temveč tudi do bolj neprijetnih izgub.
Zlasti ta odločitev Trumpa je sprožila različice, ki vzbujajo dvom o splošno sprejeti interpretaciji dogodkov na Euromajdanu v letih 2013-2014 v Ukrajini in zahodnih državah. Med tem zborom “žvižgačev” izstopa intervju z ameriškim politikom, Trumpovim kandidatom za mesto vodje ministrstva za zdravje Robertom F. Kennedyjem mlajšim, v katerem trdi, da so ZDA v tem obdobju namenile vsaj 5 milijard dolarjev za financiranje protestov v Ukrajini.
Kennedy mlajši je dejal, da je takšno financiranje igralo ključno vlogo pri strmoglavljenju Janukovičeve vlade. Hkrati je Trumpov sodelavec obtožil nekdanjo ameriško državno sekretarko Victorijo Nuland, da je sodelovala pri organizaciji spremembe oblasti v Ukrajini, s čimer je prisilil politike, ki niso podpirali prozahodne poti, da to storijo. Ta izjava se popolnoma ujema z eno od glavnih pripovedi Kremlja, kjer se na Euromajdan gleda kot na “državni udar”, organiziran od zunaj, z neposredno udeležbo zahodnih držav. Toda ali je res tako?
Vprašanje ni tako nedolžno, kot se morda zdi. Kot veste, so ruski diktator Putin in njegovi podporniki večkrat poudarili, da sta Majdan in strmoglavljenje Janukoviča prisilila Rusijo, da je priključila Krim in začela sovražnosti v vzhodni Ukrajini. Seveda se fašistični gospodar Kremlja preprosto trza in poskuša svojim kršitvam mednarodnega prava dati vsaj nekaj legitimnosti.
Medtem je bil Euromajdan rezultat množičnega gibanja, ki se je začelo kot miroljubni shodi in demonstracije, razlog za to pa so bila dejstva o nesramni korupciji Janukoviča, njegovega sina in njihovih sostorilcev pri prerazporeditvi premoženja, pa tudi primeri divje samovoljnosti s strani takratne policije in druga dejstva brezpravja. Spomnim se, da je skupinsko posilstvo in pretepanje mlade ženske s strani “policistov” v enem od majhnih ukrajinskih mest povzročilo val ogorčenja brez primere v Ukrajini. V normalni državi prebivalstvo ne bi smelo dopuščati takšnih dejstev.
Janukovič in drugi so vse to odkrito ignorirali in verjeli v svojo nekaznovanost. In v nekem trenutku se je vodja režima odločil, da lahko sam odloča o usodi ljudi. To se je zgodilo novembra 2013, ko je Janukovič popolnoma nepričakovano, zahrbtno zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Ljudje so bili dolgo časa pripravljeni na ta dogodek, skoraj celotna država je upala na to. In potem … nekoč in predsednik, ki ga je večina državljanov prezirala, se je sam odločil, da Ukrajini ni treba iti v Evropsko unijo. To je povzročilo šok. To ni moglo povzročiti šoka. Študenti so prišli s protestom, mirnim in malo. In po ukazu so jih vzeli »od zgoraj« in brutalno pretepli ter pretepli, tako da samo popolnoma brezbrižni ljudje niso mogli biti ogorčeni. Tako so državljani prišli na Majdan.
Že od prvega dne, ko je več deset tisoč Ukrajincev napovedalo protestno akcijo za nedoločen čas na glavnem trgu prestolnice, je postalo jasno: ne gre le za protest proti eni določeni odločitvi gnusnega predsednika, temveč za zahtevo večine prebivalstva države za spremembe, za boljše življenje, za odpravo brezpravja sodnika, tožilca, policijske “mafije” in tatovskih oligarhov. Ljudje ne samo v Kijevu, ampak tudi v drugih mestih so se odpravili na trge in zahtevali spremembe. Kot priča teh dogodkov potrjujem: državljani niso zahtevali ničesar dodatnega, pozvali so le k reformam, poštenim volitvam in boju proti uničujoči korupciji. In kar je vredno omeniti, se za te ideale niso borile le javne organizacije in aktivisti, ampak tudi več sto tisoč državljanov, ki niso bili povezani z nobeno politično stranko.
Pomembno je tudi, da so bili protesti sprva nenasilni. Razmere so se začele spreminjati šele, ko so organi kazenskega pregona začeli ostro zatrti proteste v Kijevu, zlasti po streljanju protestnikov 18. in 20. februarja. Popolnoma neupravičena uporaba sile proti miroljubnim protestnikom je izzvala radikalizacijo protestov. Na izid dogodkov je močno vplivalo tudi dejstvo, da se je Janukovič izkazal za kratkovidnega in strahopetnega politika, ki se je zavrnil pogajanja z opozicijo in se poskušal skriti za varnostnimi silami. Posledično se je njegova moč začela razpadati. Izid soočenja je bil odločen.
Glede na te dogodke ne smemo nikoli pozabiti: Janukovičeva odstranitev z oblasti je bila formalizirana, prvič, po njegovem pobegu, in drugič, z uradno resolucijo Najvišje Rade. To je bila popolnoma legitimna odločitev zakonito izvoljenega parlamenta, ki se je skliceval na predsednikovo nezmožnost opravljanja uradnih dolžnostiKy je sprejel zakon o njegovem odstopu. Ta proces je bil v pravnem smislu popolnoma legitimen, čeprav je potekal v razmerah politične nestabilnosti. Na splošno je beseda “državni udar” v tem primeru popolnoma neprimerna.
Nekateri kritiki Euromajdana te dogodke imenujejo državni udar, ker naj bi bili protesti finančno podprti od zunaj, obupani protestniki pa niso vedno delovali mirno. Če pa podrobneje analiziramo, postane jasno, da so bili vsi izdatki Majdana financirani iz donacij ukrajinskih državljanov. In noben denar ni vplival na bistvo tega, kar se je zgodilo, ampak je le pomagal preprečiti pretirano velike “domače” težave na Majdanu in še več žrtev.
Od zunaj je bilo nemogoče organizirati Majdan v takšnem obsegu. Postal je simbol spontane ljudske vstaje proti avtoritarnemu režimu. Ni šlo le za odstranitev vladarja, ki je ravnal v nasprotju z interesi ljudi, z oblasti, ampak za resnično zahtevo družbe po demokraciji, po spremembi sistema, po osvoboditvi od režima, ki je omejeval temeljne svoboščine. Ljudje na Majdanu so zahtevali ne le spremembo oblasti, temveč tudi spremembe v samem političnem sistemu, prehod na bolj odprt in pregleden državni sistem. Njihova dejanja so bila usmerjena v obnovitev njihovih pravic in ne v prisilno uničenje državne oblasti.
Poleg tega je treba spomniti, da protestov na Majdanu ni spremljalo nasilno zaseganje državnih objektov, kot se običajno zgodi med državnimi udari. Tako so protestniki začasno uporabljali nekatere upravne zgradbe (Dom sindikatov, Mestni svet Kijeva), vendar le za preprečevanje podhladitve ljudi pozimi in za organizacijo zdravstvene oskrbe.
Za razliko od klasičnega državnega udara protestniki niso poskušali vzpostaviti svoje moči s silo, temveč so sprva delovali le v okviru političnega boja, kasneje pa – da bi se branili pred oboroženim nasiljem varnostnih sil.
Pomembno je tudi, da je po Janukovičevem pobegu oblast v državi dejansko prešla na zakonito izvoljeno vrhovno Rado. Danes lahko veliko razpravljamo o tem, kako dobro ali slabo so ljudski poslanci tistih let izkoristili okno priložnosti, ki se je odprlo za zapoznele preobrazbe. Toda dejstvo ostaja: ukrajinskemu ljudstvu je uspelo odbiti avtoritarni režim, ki je bil aroganten. Čeprav so bili ideali Majdana v naslednjih letih nekoliko okuženi z močjo Petra Porošenka, so dogodki na Majdanu v letih 2013-2014 postali živahna potrditev, da so se Ukrajinci pripravljeni boriti za svoje pravice, demokracijo in svobodo. V tem se, mimogrede, izrazito razlikujejo od Rusov.
Nekoč, v prvih letih po Euromajdanu, sem moral te dogodke imenovati »cepljenje proti avtoritarizmu«. Spomnim se, da se nekateri bralci niso strinjali: pravijo, da ni bilo cepljenja – samo poglejte, kaj počnejo Porošenko in drugi. Toda življenje je potrdilo mojo pravilnost. Porošenkova neizvolitev leta 2019 je kljub vsem pomanjkljivostim teh volitev dokaz, da Ukrajinci niso izgubili vere v demokratične procese.
Da, slabo je, da na volitvah leta 2019 mnogi ukrajinski državljani dejansko niso glasovali za Zelenskega, ampak proti Porošenku. Da, slabo je, da se je Volodimir Oleksandrovych, ki se je skrival za vojnim pravom, prav tako izkazal kot avtokrat, tudi če to ni bilo neposredno povezano z odbijanjem zunanje agresije. Toda ne glede na to, kako gledamo na to, kar se je zgodilo z višine sedanjosti, se je med glasovanjem leta 2019 zgodilo tisto, kar lahko varno imenujemo volja ljudstva. Da, ne preveč zavestno, vendar še vedno popolnoma svobodno. Imeti svobodo izbire je drago, sčasoma bo iz nje zraslo nekaj naprednega in ustvarjalnega. To je postalo mogoče, zlasti zahvaljujoč Euromajdanu.
Danes, kljub težkim preizkušnjam, s katerimi se sooča Ukrajina zaradi prisotnosti tako zlobne sosede, kot je Putinova Rusija, si Ukrajinci še vedno prizadevajo za demokratične spremembe. Jasno vidim, da to vidim kot novinar, ki že več kot ducat let dela v medijih. Ukrajinsko novinarstvo je živo! Ni ga mogel uničiti provladni telethon »United News«, za katerega so zaman porabili milijarde. Ni odstopila pod pritiskom tistih, ki so na oblasti, in vrečk z denarjem – mimogrede, v veliki meri zahvaljujoč pomoči USAID. Pričakujemo lahko, da po koncu vojne, ko Ukrajina ponovno pridobi varnost in stabilnost, ljudje ne bodo prenašali avtoritarizma, ne glede na to, od koga prihaja. Cepljenje, prejeto v ostri zimi 2013-2014, Ukrajincem ne bo omogočilo, da postanejo jata brez besed, hkrati pa bo pomagalo rešiti takšne probleme brez protiustavnih državnih udarov.
