Ameriški multimilijarder Elon Musk, čigar izjave in dejanja so večkrat povzročila odmevne škandale, je postal tako tesen zaveznik predsednika Donalda Trumpa, da se pojavljajo številna pomembna vprašanja. Kako bo to vplivalo na spoštovanje načel demokracije? Ali bo tako tesno sodelovanje med ambicioznim poslovnežem in voditeljem države zatrlo njuno odvračilno vlogo pri delitvi oblasti in neodvisnosti državnih institucij?
Takšna vprašanja se verjetno ne bi pojavila, če bi bilo ime Elona Muska povezano le z impresivnimi znanstvenimi in tehnološkimi dosežki, kot so zamisel SpaceX-a, Tesle in Neuralinka, katerih glavni lastnik je. Kljub svojemu statusu kultnega podjetnika je Elon Musk uspel zasiti v središču številnih škandalov, ki so zasenčili njegove dosežke. Ena od njih so bile obtožbe o spolnem nadlegovanju, ki jih je proti njemu vložil uslužbenec enega od njegovih podjetij. Milijarder jih ni zavrnil ali potrdil, ampak je zadevo raje rešil s sporazumom o nerazkritju, kar samo po sebi vodi do določenih misli. Takšno vedenje se na prvi pogled morda zdi znak želje po ohranitvi ugleda, vendar se postavlja tudi vprašanje: kaj skriva in zakaj se je moral zateči k pravnemu mehanizmu, da bi se izognil nadaljnjim razkritjem?
Muskovo vedenje kot poslovneža včasih presega tudi običajno poslovno etiko. Eden od pomembnih primerov je bil škandal, ko je leta 2018 tvitnil, da bo Teslo uvrstil na borzo po 420 dolarjev na delnico, češ da ima “sredstva za to”. Ta izjava je povzročila val nezadovoljstva in preiskav, saj lahko takšno polnjenje informacij manipulira s trgom. Musk se je sčasoma strinjal, da bo plačal globo v višini 20 milijonov dolarjev, njegovo vedenje pa je pritegnilo pozornost regulatorjev, kar je postavilo pod vprašaj njegovo sposobnost poslovanja v skladu z zakoni in predpisi.
Nič manj moteč je njegov odnos do zaposlenih. Musk se je večkrat soočil z obtožbami, da njegova podjetja ustvarjajo delovne pogoje, ki kršijo pravice zaposlenih. Na primer, Tesla že dolgo množično odpušča zaposlene, ki so poskušali organizirati sindikat, kar je večkrat povzročilo ogorčenje med aktivisti za človekove pravice. Musk je odkrito izjavil, da ne verjame v sindikate in na vse možne načine preprečuje njihovo ustanavljanje v svojih podjetjih, kljub številnim pritožbam zaposlenih glede delovnih pogojev.
Ni bilo brez izražanja stališč o družbenih in političnih vprašanjih, ki ne ustrezajo vedno splošno sprejetim moralnim standardom. Dovolj je, če se spomnimo Muskove javne izjave v podporo desničarski radikalni stranki Alternativa za Nemčijo (AfD), ki je v nemški družbi povzročila val ogorčenja. Musk je izrazil sočutje do stališč desničarskih radikalcev o migracijah in nacionalni identiteti, kar je povzročilo močne kritike ne le politikov, temveč tudi navadnih državljanov, ki so to videli kot grožnjo demokratičnim vrednotam.
Zato je za milijarderjem, ki si prizadeva biti nenehno viden, sled preteklosti, ki ni omejena le na njegov uspeh v poslu in znanosti. Njegovo vedenje na različnih področjih življenja – od korporativne etike do javnih izjav – odpira veliko vprašanj, ki ostajajo brez ustreznih odgovorov. Imeti poleg ameriškega predsednika osebo, katere ime je postalo sinonim za provokacije, polemike in morbidno samozavest, je lahko nevarno tako za nacionalno kot za globalno demokracijo.
Elon Musk, morda ne da bi se tega zavedal, je postal dober primer, kako lahko ambicije in supervpliv posameznika ogrozijo temelje demokratičnih institucij. Musk, ki pooseblja sodobni kapitalizem s svojimi paradoksi, se v neposredni bližini voditelja države spremeni v močno orodje, ki je sposobno ne le oblikovati politiko, ampak tudi manipulirati z javnim mnenjem in spodkopavati sama načela demokracije. Njen vpliv, ki presega običajne poslovne prakse, je sposoben uničiti krhko ravnovesje, na katerem temelji demokratični sistem.
Kot velik podjetnik Musk javne in politične institucije jasno dojema kot ozadje svojih ambicioznih projektov. Njegovi nastopi na družbenih omrežjih, ki jim sledijo milijoni, igrajo vlogo označevalca za merjenje čustev družbenih skupin in množic. Toda, ko je ta oseba v neposredni bližini predsednika, se njegovo vedenje in izjave začnejo ne le oblikovati mnenja, temveč tudi vplivati na državne odločitve. Demokracija v idealnem primeru vključuje politiko, ki temelji na družbenem soglasju in zdravi pameti. Kaj pa, če se sliši glas s mesta, ki ga zaseda Musk, čigar izjave so večkrat povzročile ogorčenje javnosti in trditve organizacij za človekove pravice?
Razmere so precej divje za Zahod, kjer se moralnim lastnostim vplivnih političnih akterjev pripisuje poseben pomen. Obtožbe o spolnem nadlegovanju, manipulaciji trga, nasprotovanju sindikatom in podpori desničarskim radikalnim skupinam še zdaleč niso neškodljive. Vse to poudarja nevarnost njegove prisotnosti ne le poleg vodje najmočnejše države na svetu, ampak tudi v političnih krogih na splošno. Oseba, ki je sposobna uporabiti svoj položaj za manipulacijo javnega mnenja in trga, ne more biti popolnoma neškodljiva za sistem z delitvijo oblasti. Ne glede na to, kako zelo to zanika. Ne glede na to, kaj si o tem misli sam predsednik Trump, tako vplivna država, kot so ZDA, ne more živeti po načelu »morda se ne bo zgodilo nič slabega«.
Obseg Muskovega vpliva je še posebej zaskrbljujoč. Ni le eden najbogatejših ljudi na planetu – okoli svojih projektov je ustvaril kulturo in postal ideal za številne privržence v poslu in politiki. Načela, ki jih spodbuja s svojo tehnologijo, so predvsem svoboda in vera v neskončne možnosti človeškega genija. Sliši se odlično. Vendar pa je v praksi ta svoboda pogosto pravica samo tistih, ki imajo v lasti ogromne korporacije in kapital. Isti Elon Musk pogosto navaja, da ne verjame v uveljavljena pravila in raje deluje v skladu z lastnimi zakoni – včasih z uspehom, včasih z dvomljivimi posledicami.
Ko Muskovo mnenje postane del predsednikove strategije, obstaja tveganje, da bi njegove ideje, čeprav so videti vabljive, v demokratičnem sistemu lahko privedle do oslabitve nadzora in ravnovesja. Musk, ki si prizadeva uničiti stare paradigme, morda ne bo opazil, da lahko njegova “prilagodljivost” uniči zapletene sisteme javne uprave, kjer sta pomembna ravnovesje interesov in enakost. Sistem nadzora in ravnovesja, ki je tako pomemben za demokracijo, je neizogibno spodkopan, ko ena oseba ali skupina ljudi pridobi nesorazmerno količino vpliva in lahko manipulira s političnimi in gospodarskimi procesi.
Multimilijarder Elon Musk lahko zahvaljujoč svojemu bogastvu in vplivu ustvari pogoje, v katerih bodo njegove ideje v središču političnih odločitev, zaradi česar bo demokracija manj odgovorna ljudem. Ko poslovnež, ki se imenuje reformator in politiko vidi kot orodje za uresničitev svojih ambicij, postane del političnih procesov, lahko njegovi interesi pridejo v ospredje, kar škoduje družbi. Koncentracija moči v rokah takih ljudi lahko privede do oligarhične strukture moči. Superbogati ljudje z ogromno močjo lahko manipulirajo z informacijami, trgom in javnim mnenjem ter določajo, katere ideje in vrednote bodo postale mainstream. Musk bi lahko s svojo strategijo absolutnega nadzora ogrozil polifonični politični sistem, kjer je vsako mnenje pomembno in ima pravico do obstoja.
Ali je torej vredno ustvarjati situacije, v katerih lahko posamezniki izkoristijo svoje priložnosti za vplivanje na oblasti v interesu osebnih ambicij? Kje je meja med koncentracijo bogastva in moči v eni roki? Prevelika koncentracija virov v rokah ene osebe ali majhne skupine lahko privede do sistemskih groženj, medtem ko bodo celo demokratični mehanizmi nemočni pred grožnjo manipulacije in pritiska na politične procese.
Vse to je še posebej pomembno za Ukrajino. Navsezadnje je Musk večkrat javno občudoval ruskega diktatorja Putina in ga označil za “zelo pametno osebo”. Leta 2014, po ruski priključitvi Krima, je Musk na forumih in v intervjujih izjavil, da imajo po njegovem mnenju dejanja Ruske federacije na ukrajinskem polotoku “zgodovinsko podlago”, zato ga je “sram”, da jih imenuje kršitev mednarodnih norm. Poleg tega je Musk večkrat izpostavil vprašanje kompromisov z napadalcem, pri čemer se je izognil temi ozemeljske celovitosti Ukrajine. To je očitno njegovo razumevanje pravičnosti in odgovornosti velikih podjetij za ohranjanje miru in stabilnosti na planetu.
Ob tako jasnem protislovju mora biti Ukrajina razumno previdna v odnosih z Muskom in tistim, ki mu pridno “laska” – lastnikom Bele hiše. Oseminsedemdesetletni Trump je očitno padel pod vpliv odvratnega milijarderja z narcisom in Američani so se celo začeli šaliti o tem: “Če Musk ni predsednik, kdo potem sploh vodi to državo?” Takšne šale odražajo zaskrbljenost ameriške javnosti, da lahko superbogati ljudje z pomanjkljivo moralo povzročijo precejšnjo škodo miru in demokraciji, kompromis z njimi o temeljnih vprašanjih pa je kratkoviden in neodgovoren. Tudi Ukrajinci ne bi smeli pozabiti na to.
