Močnega segrevanja retorike med Washingtonom in Moskvo, ki se dogaja v zadnjem času, ne moremo prezreti. Temeljna nenaklonjenost nove ameriške administracije, da Rusijo imenuje agresor, Putina pa diktatorja, pa tudi komplimenti Donalda Trumpa gospodarju Kremlja, pričajo o sistematični in namenski naravi takšnega vedenja. Vsekakor se nekaj dogaja med ZDA in Rusijo. Toda nihče ne more natančno odgovoriti na vprašanje, kaj točno in kaj lahko sploh pripelje.
Seveda se lahko prepričate, da so Trumpove verbalne priklonitve Ruski federaciji njegova zvita taktika. Pravijo, da je ameriški predsednik velik mojster sklepanja poslov. To pot je izbral, ker želi Putina zvabiti v past. Ko ruski diktator ne bo več imel poti nazaj in bo moral popuščati in ustaviti sovražnosti. Kaj pa, če je v resnici vse preprosto preprostejše? In bistvo ni v zvitem načrtu ameriškega voditelja, ampak v dejstvu, da globoko v sebi dejansko sočustvuje s Putinom. In ne verjame, da je Ruska federacija krivec vojne.
Očitno imamo opravka z nečim več kot le diplomatsko igro Bele hiše. Demonstrativno glasovanje ZDA proti ukrajinski resoluciji v ZN, ki je vsebovala klavzulo o priznanju Rusije kot agresorja, je zdaj uradno stališče ameriških oblasti in ne le naključni nesporazum. Kot tudi stališče Washingtona, da se osredotoči le na pozive k miru, ignoriranje vzrokov rusko-ukrajinske vojne in enačenje agresorja in žrtve.
Vse več je razlogov za domnevo, da je Trumpova ekipa v skušnjavi, da bi ponovno zagnala odnose z Rusijo. Dejstvo, da so se vsi prejšnji ponovni zagoni neuspešno končali, ne ustavi nove uprave. Strateški cilj takšnega koraka je fiksna ideja, o kateri sanjajo mnogi zahodni politiki. To je odtrgati Rusko federacijo od zavezništva s Kitajsko in jo pritegniti na stran Zahoda. Ali pa jo vsaj narediti nevtralno stranko v hipotetičnem spopadu z nebesnim imperijem. Dodaten bonus za ZDA je dostop do naravnih virov ruskih ozemelj.
ZDA imajo nekaj izkušenj z igranjem protislovij med Pekingom in Moskvo. V 1970-ih je Washington po dolgem obdobju medsebojnega sovraštva dokaj uspešno vzpostavil odnose s Kitajsko, ki je postala protiutež ZSSR. Svetovni komunistični tabor je bil končno razdeljen. Kitajska je nato prejela velikodušen pretok naložb in tehnologije. Takrat je Zahod naivno verjel, da bo gospodarska rast neizogibno prisilila Kitajsko, da ponovi usodo drugih “azijskih tigrov”, odpravi avtoritarni model vladanja in se poda na pot demokracije. Pravzaprav je šlo vse malo narobe. Zahod je namesto strateškega partnerja vzgajal kitajskega avtoritarnega zmaja, ki zahteva svetovno hegemonijo. Zdaj so ZDA v skušnjavi, da bi uporabile Rusko federacijo za boj proti močnejši Kitajski. Vendar pa so razmere v 2020-ih bistveno drugačne od 1970-ih. Kitajska pred 50 leti ni zagrešila dejanj agresije in se je na mednarodnem prizorišču na splošno obnašala skromno. Medtem ko Rusija vodi agresivno vojno, grozi Zahodu in zahteva nova območja vpliva. Poleg tega si je težko predstavljati, da bi se Kitajska, ki nadzoruje pomemben del ruskega gospodarstva, tiho strinjala z naklonjenostjo Moskve ZDA.
Ne podcenjujte Rusije. Putin je izkušen in zahrbten častnik KGB-ja, ki lahko igra svojo igro. Trumpu, ki ima veliko ranljivosti in ljubi laskanje, se morda zdi, da je ruski predsednik pripravljen na mir in obojestransko koristne stike. Lahko pa je tudi subtilna manipulacija. Za ruskega diktatorja je dovolj, da samo pove, kar želi slišati Trump. Zato Putin ugaja ponosu ameriškega voditelja, ko govori o ukradeni zmagi leta 2020 in se posmehuje Evropi, pri čemer ugaja lastniku Bele hiše. Putin prav tako vabi ZDA k dostopu do naravnih virov in izraža pripravljenost za razpravo o 50-odstotnem zmanjšanju vojske. Hkrati mu to ne preprečuje, da bi se redno pogovarjal s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom in razglasil tesno prijateljstvo in medsebojno podporo.
Ukrajina ima razlog za zaskrbljenost zaradi zbliževanja med Ameriko in Rusijo. Obstaja pa tudi razlog za upanje, da se bo še vedno mogoče izogniti novi različici pakta Molotov-Ribbentrop, v katerem si bosta Moskva in Washington delila vplivna območja. Nemoralna dejanja ljubijo mir in tišino. Priprave na nepoštene sporazume, v katerih močni tega sveta odločajo o usodah in mejah drugih ljudi, so vedno potekale v ozračju skrivnosti in neobjave. Niti Hitler niti Stalin nista nikoli javno spregovorila o svojih namerah, da bi dosegla strateški sporazum in razdelila Evropo. Na predvečer 23. avgusta 1939 ni bilo mesecev javnih izjav in izmenjav komplimentov med nemškimi in sovjetskimi diktatorji. Priprave na pakt Molotov-Ribbentrop so potekale v ozračju globoke skrivnosti in so trajale le nekaj dni. Tajni protokol je bil tajen. Obe strani sta storili vse, kar je bilo mogoče, da bi zagotovili, da informacije o njem ne bodoTala je znana svetu.
Pretirana publiciteta tega procesa lahko ovira zbliževanje med Rusko federacijo in ZDA, kar bo neizogibno povzročilo izgubo ugleda, ki je za Trumpa nezaželena. Trumpovo vedenje je v ostrem nasprotju z vedenjem politikov iz preteklosti, ki so se pripravljali na zahrbtne dogovore ali izdaje zaveznikov. Ameriški predsednik s svojo nerazumljivo popustljivostjo do Putina in Rusije ter ostro kritiko Zelenskega dejansko šokira večino ameriške družbe. Ne pozabite, da ima le 8% Američanov pozitiven odnos do Rusije in le 9% ima pozitiven odnos do Putina. Vsiljivo vedenje administracije Bele hiše do agresorske države povzroča precej gnus in nerazumevanje med ameriškimi zavezniki po vsem svetu. Putin je preveč strupena figura. Za preveč zbliževanja z njim vsak politik v zahodnem svetu tvega, da bo plačal previsoko ceno. Trump ni izjema od tega pravila.
Leta 1905 je ameriški predsednik Theodore Roosevelt sprožil sklenitev mirovnega sporazuma med Japonsko in ruskim imperijem. Pogajanja so potekala v Združenih državah in niso bila lahka. Čeprav je bila Rusija v vojni poražena, Japonska ni imela večjih sredstev za nadaljevanje sovražnosti. Stranke v pogajanjih so težko dosegle kompromise. In Theodore Roosevelt je moral občasno posredovati in pritisniti na vsakega od njih, da pogodba ne bi bila motena. Sčasoma, po vrsti bolečih kompromisov s strani Tokia, je bila 5. septembra 1905 podpisana pogodba iz Portsmoutha. To je povzročilo val ogorčenja in množičnih nemirov na Japonskem zaradi pomembnih koncesij Rusiji. V Ruskem imperiju podpis miru tudi ni ustavil revolucionarnih procesov in civilnih spopadov, ki so se začeli januarja 1905. Toda predsednik Roosevelt je leta 1906 za svoja prizadevanja prejel Nobelovo nagrado za mir. Morda tudi Donald Trump sanja o tem, da bi sledil stopinjam Theodora Roosevelta in osvojil lovorike izjemnega mirovnika. Toda ali bo Trump lahko dolgo časa ignoriral realnost, ki je, da Rusija ni le eden od udeležencev vojne, ampak agresor in sovražnik Zahoda?
