Predsednik Ukrajine je pred kratkim podal glasno izjavo o jedrskem orožju. V intervjuju za italijanski časopis Il Foglio Volodimir Zelenski je izrazil mnenje, da prenos ukrajinskega jedrskega arzenala leta 1994 pod pritiskom ZDA in Rusije ni bil le nevaren, ampak tudi do neke mere tragična napaka, zlasti glede na razvoj dogodkov po letu 2014. Kako primerno je takšno stališče v današnjih razmerah?
Naj vas spomnim, da so problem Budimpeštanskega memoranduma (dokumenta, v skladu s katerim je Ukrajina prenesla bojne glave v Rusijo) večkrat sprožile različne ukrajinske politične sile. Hkrati pa nekdanji predsednik Leonid Kravčuk, ki je podpisal ta dokument, nima pravne moči, ni bilo slišati nobenih razočarajočih besed. Nekoč je potrpežljivo razlagal, da mora država narediti tako nepriljubljen korak iz varnostnih razlogov in glede na pomanjkanje denarja: bojne glave so potekale, postajale so izjemno nevarne, Ukrajina pa takrat ni imela 80 milijard dolarjev, da bi jih nadomestila.
Obravnavanje Budimpeštanskega memoranduma izven konteksta geopolitičnih dogodkov tistih let ni le neobetavno, ampak tudi v osnovi napačno. Takrat je svetovna skupnost poskušala okrepiti mednarodno varnost in zmanjšati število jedrskih sil. Vprašanje neširjenja jedrskega orožja je bilo ena od prednostnih nalog v mednarodni politiki in Ukrajina tega svetovnega trenda ni mogla prezreti. Odločitev o prenosu jedrskega arzenala je narekovala ravno potreba po dokazovanju svoje zavezanosti miru in želja po gospodarskem sodelovanju z vodilnimi državami.
Na žalost takratnemu vodstvu Ukrajine ni bilo dovolj predvidevanja, dokument pa je bil sestavljen popolnoma napačno. Varnostna jamstva, ki naj bi jih Ukrajina prejela od ZDA, Velike Britanije in Rusije, so se izkazala za prazne besede. Za njimi ni bilo nič praktičnega. To in ne pomanjkanje jedrskega orožja je ruski diktator Putin izkoristil, ko je sprožil agresijo na Ukrajino. Občutite razliko.
Ne glede na to, kako paradoksalno se sliši, Ukrajina danes ne bi smela obžalovati, da nima jedrskega orožja. Vojna, ki jo je sprožil kremeljski razbojnik, na srečo ni prestopila nevarne črte, preko katere bi lahko prišla globalna apokalipsa. To se ni zgodilo, kot izhaja iz poročil svetovnih medijev, zlasti zahvaljujoč Kitajski, ki je Putinu rekla “ne”, ko je razmišljal o začetku “omejenega” jedrskega napada na Ukrajino leta 2022.
Kdo ve, kakšno stališče bi zavzela Kitajska glede tega vprašanja, če bi Ukrajina imela jedrsko orožje. Ne pozabite, da ima nebesno cesarstvo veliko bolj prijateljske odnose z Moskvo kot s Kijevom.
Seveda zgodovina nima pogojnega načina. In vendar (vsaj za ohladitev vročih glav) je vredno razmisliti: ali bi Ukrajina lahko uporabila jedrsko orožje za obrambo pred močnejšim agresorjem, ki je uporabljal samo konvencionalno orožje? Ne, ne in ne! Če bi Ukrajina to poskušala storiti, bi Zahod, Kitajska in mnoge druge države to verjetno obravnavale popolnoma drugače. Nihče ne želi pogoltniti jedrskega prahu zaradi inkontinence svojih sosedov.
Biti moramo realistični – naša odgovornost do naših potomcev nas zavezuje, da to storimo. Danes tudi tako močna država, kot so ZDA, ne poskuša meriti jedrske mišice z Rusijo. Če nekdo v Ukrajini, ne daj, razmišlja o obnovi jedrskega arzenala in ga poskuša zamahniti, se razmere ne bodo razvijale v njihovo korist. V jedrskem konfliktu ni zmagovalcev.
Celoten potek svetovnih dogodkov pravi, da se mora Ukrajina sprijazniti s svojim statusom brez jedrskega orožja. In celo bodite ponosni na to. Nekoč je mlada država zelo pomembno prispevala k razorožitvi in krepitvi mednarodne varnosti. To je treba ceniti. In civilizirane države, nedvomim, so to cenile, zato Ukrajine niso pustile same z zlonamernim kršiteljem mednarodnega prava.
Druga stvar je, da takšni udeleženci Budimpeštanskega memoranduma, kot so vplivne Združene države in Velika Britanija, nosijo polno moralno odgovornost za dejstvo, da so se njihova jamstva izkazala za zelo nezanesljiva. Če upoštevamo stališče Ukrajine v tem kontekstu, je to lahko veliko bolj koristno kot pritoževanje zaradi pomanjkanja jedrskih bojnih glav.
Vprašanje morale in etike ni prazna fraza za zahodne države. Na splošno je to enako temu, kar pogosto imenujemo zahodne vrednote. Te vrednote niso dovolile ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in številnim drugim državam, da bi stale ob strani in ravnodušno opazovale, kako Kremelj izvaja genocid nad ukrajinskim ljudstvom. In nikomur ne bodo dovolili, da bi prišel na oblast v ZDA. Prepričan sem, da to razume tudi Donald Trump.
Preteklosti ne morete vrniti. Vendar se lahko in morate učiti iz napak preteklosti. Ta banalna resnica je še posebej pomembna zdaj, ko se razpravlja o izgradnji prihodnjega mirovnega pakta z državo agresorko Rusijo. Nin besedi norega Putina ni mogoče zaupati. Potrebujemo praktična, če lahko tako rečem, fizična jamstva, da bo Ukrajina zanesljivo zaščitena v primeru novega napada agresivne sosede. Imperialne ambicije v Ruski federaciji ne bodo takoj izginile niti po smrti kremeljskega diktatorja. Zahodna koalicija mora biti vedno pripravljena, da udari njega in njegovega naslednika v obraz.
Če izjava predsednika Zelenskega ni bila le politični poudarek, ampak močan signal celotnemu svetu, da za resnično varnost niso potrebni le papirni sporazumi, temveč tudi posebna jamstva, zlasti zahodnih partnerjev, je to korak v pravo smer. Toda tudi v tem primeru se ukrajinsko vodstvo ne bi smelo odtrgati od realnosti geopolitike.
V intervjuju za italijansko publikacijo je ukrajinski predsednik dejal, da je v miru članstvo v Natu jamstvo varnosti, v času vojne pa močna vojska. “Bilo je nevarno spremeniti ga zaman, milo rečeno. Potrebno je bilo spremeniti resnična varnostna jamstva, nato pa je (med podpisom Budimpeštanskega memoranduma – ur.) prišel le Nato. Če sem iskren, danes je to samo Nato,” je vztrajal Zelenski.
Če je tu kakšna logika, je to za današnje razmere precej protislovno. Poglejte, mir še ni prišel, zato ni govora o Natovih jamstvih. To izhaja iz izjav Zelenskega. In ko se vojna konča, bo ukrajinska vojska glavno jamstvo proti ponovitvi ruske agresije. Zdi se, da nisem ničesar izkrivil z besedami Vladimirja Aleksandroviča.
Kaj sledi iz tega? Mislim, da bi bilo pametno odložiti vprašanje pridružitve Natu na ugodnejši čas. V današnjih razmerah to samo postavlja zahodne partnerje Ukrajine v težek položaj: ne morejo reči “da”, njihove vrednote pa jim ne dovoljujejo, da rečejo “ne”. Posledično se pogovor o tej temi spremeni v dolg in prazen klepet, ki odvrača pozornost od glavnega problema dneva – zaustavitve vojne.
Toda v izjavi Zelenskega je racionalno zrno, in sicer: v primeru vojne bi se morala Ukrajina zanašati le na svojo vojsko. Primer Izraela jasno kaže, da njegova vojska, pripravljena na boj, brani državo veliko bolje kot tuja.
Hkrati pa pravi prijatelji nikoli ne bodo zavrnili ustrezne finančne in vojaško-tehnične pomoči. Menim, da bodo takšno gradnjo prihodnjega mirovnega sporazuma z Rusijo veliko bolj pripravljeno podprli ukrajinski partnerji in da bo hitro pripeljala do zaustavitve prelivanja krvi. Hkrati lahko ZN za nekaj časa razporedijo mirovne sile na kontaktno črto. In v prihodnosti bo vse odvisno od tega, kako bo Ukrajina uporabila čas in mednarodno pomoč.
